Vprašanje:
Pametne ure so v zadnjih letih postale zelo popularne saj nudijo zelo različne funkcije, med drugim tudi zaznavo srčnega utripa. Kako zanesljive pa so te napovedi, ali lahko res s tako uro zaznamo atrijsko fibrilacijo in se na temelju take zaznave odločimo za zdravljenje?
Odgovarja prim. Matija Cevc
Res je, pametne ure so dejansko postale zelo pametne, saj zaznavajo in zbirajo zelo številne podatke. Od tistih o telesni aktivnosti, spanju (trajanje, trdnost, kakovost spanca), izpostavljenosti stresu, o zasičenosti krvi s kisikom pa vse do ugotavljanja motenj srčnega ritma, a moramo pri tem upoštevati, da se lahko njihova natančnost pri zaznavanju vseh teh meritev razlikuje glede na napravo in uporabljeno tehnologijo. Tako so pametne ure postale priljubljena orodja za spremljanje zdravja, vključno z motnjami srčnega ritma, zlasti atrijsko fibrilacijo. Zanesljivost teh naprav pri zaznavanju atrijske fibrilacije pa se lahko razlikuje med različnimi modeli in blagovnimi znamkami.
Nekatere pametne ure uporabljajo napredne senzorje in algoritme, ki lahko natančno zaznajo nepravilnosti v srčnem ritmu. Najpogosteje se za spremljanje srčnega ritma uporablja metoda fotopletizmografije. Pri tej metodi se s svetlobnimi senzorji zaznava odbita svetloba, ki se v odvisnosti od prostornine in gibanja krvi v žilah spreminja in na ta način zaznava srčni ritem. Je pa ta metoda pomanjkljiva in relativno nezanesljiva, saj na natančnost zaznavanja vplivajo številni motilni dejavniki, kot so npr. dlakavost kože, pigmentacija in debelina kože, med tekom lahko gibanje v zapestju povzroči nepravilno zaznavanje, močna sončna svetloba lahko moti delovanje senzorjev ipd. Zato je zanesljivost te metode dokaj slaba in se je ne vrednoti kot primerno metodo za ugotavljanje motenj srčnega ritma in s tem tudi atrijske fibrilacije.
Bistveno boljša metoda za sledenje srčnemu ritmu je metoda z enokanalnim elektrokardiogramom, pri kateri se meri električna aktivnost srca z namestitvijo senzorske elektrode preko same ure neposredno na kožo (ena elektroda je na spodnjem delu ure, ki se prilega roki, drugo elektrodo pa aktiviramo z dotikom na določeno točko ure z drugo roko). Pomanjkljivost te metode pa je, da ne snema elektrokardiograma ves čas, ampak le takrat, ko snemanje aktiviramo z dotikom druge roke. Za razliko od fotopletizmografije, ki spremlja srčni ritem ves čas nošenja ure, je pri tej metodi potrebno aktivno sodelovanje.
Zato nekatere naprednejše ure uporabljajo kombinacijo obeh metod. Ko v uro vključen algoritem na temelju fotopletizmografije zazna nenormalnost, na to opozori in imetnik ure v lahko sproži snemanje enokanalnega elektrokardiograma. Taka meritev je zelo zanesljiva in specifična.
V metaanalizi raziskav z naprednejšimi pametnimi urami se je izkazalo, da se občutljivost in specifičnost algoritmov pametnih ur za zaznavanje atrijske fibrilacije gibljejo med približno 70–90 %.
Čeprav niso tako natančni kot diagnostična orodja v zdravstvenih ustanovah, so uporabni za začetni pregled in lahko uporabnike spodbudijo k nadaljnjemu zdravniškemu pregledu, če pokažejo nepravilnosti. Študije so tudi pokazale, da imajo nekatere pametne ure dokaj visoko pozitivno napovedno vrednost za atrijsko fibrilacijo (84 %).
Nenehno spremljanje srčnega ritma lahko torej pripomore k zgodnjemu odkrivanju atrijske fibrilacije, a se učinkovitost in zanesljivost razlikujeta glede na različne dejavnike, kot so telesna pripravljenost, zdravstveno stanje, način nošenja naprave in tip pametne ure.
Nove tehnologije zaznavanja, napredni algoritmi ter uporaba umetne inteligence lahko nakazujejo na posameznikovo celovito zdravstveno stanje, a se moramo zavedati omejitev. Medtem ko je fotopletizmografija najpogostejša metoda za spremljanje srčnega utripa, enokanalni elektrokardiogram ponuja podrobnejše vpoglede v odkrivanje aritmij, kot je atrijska fibrilacija. Dejstvo je, da lahko s sodobnimi aparati dokaj zanesljivo zaznamo motnjo srčnega ritma, a je za odločitev o zdravljenju še vedno potrebno, da se motnje srčnega ritma potrdijo z običajnimi klinično potrjenimi in preverjenimi metodami (klasični elektrokardiogram, 24-urno (ali 7 do 14 dnevno) neprestano snemanje elektrokardiograma).