Novosti v zdravljenju atrijske fibrilacije

Poročilo s predavanja asist. Viljemka Nedog, dr. med., specialistka interne medicine, Univerzitetni klinični center Maribor

Atrijska fibrilacija (AF) oz. preddvorno migetanje je najpogostejša obstojna motnja srčnega ritma pri odraslih in najpogostejši vzrok sprejemov v bolnišnico zaradi motenj ritma. Število obolelih narašča s staranjem prebivalstva, v Evropi je okoli 5 milijonov bolnikov.

Gre za neenakomerno bitje srca, ki nastaja v levem preddvoru. Pri tretjini bolnikov ni pridruženih srčnih bolezni, pri večini pa je AF povezana z dolgotrajno arterijsko hipertenzijo, obolenji srčnih zaklopk, srčnim popuščanjem. Nastop paroksizma AF lahko sproži tudi alkohol ali prekomerno delovanje ščitnice.

Bolniki z AF imajo 5-krat večje tveganje za možgansko kap, ki je posledica nastajanja strdkov v levem preddvoru ob njegovem hitrem migetanju. Tveganje za možgansko kap ni za vse bolnike z AF enako. Odvisno je starosti (večje po 65. letu, še večje po 75.letu) in pridruženih obolenj (arterijska hipertenzija, srčno popuščanje, sladkorna bolezen, prebolela možganska kap ali prehodna slabša prekrvavitev možganov, bolezni arterij, ženski spol).

AF se lahko pojavlja v napadih (paroksizmalna) ali pa traja neprekinjeno (perzistentna, permanentna).

Veliko bolnikov aritmije ne občuti in jo odkrijemo naključno pri pregledu, snemanju EKG ali sprejemu v bolnišnico zaradi srčnega popuščanja ali možganske kapi.

Ostali čutijo bodisi povečano utrujenost, slabšo telesno zmogljivost, moteče preskakovanje srca, zbadanje v prsih, glavobol, težjo sapo…

Pri vseh bolnikih ocenimo tveganje za nastanek možganske kapi. Kadar je visoko, se odločimo za antikoagulantno zdravljenje (»redčenje krvi«). Poleg warfarina, ki zahteva redno spremljanje v t.i. antikoagulantnih ambulantah (kontrola testov strjevanja krvi), sta na voljo novejši zdravili (dabigatran in rivaroksaban). Njuna prednost je, da spremljanje laboratorijskih vrednosti strjevanja krvi ni potrebno, slabost pa, da bolnik v primeru izpuščenega odmerka ni zaščiten pred možgansko kapjo (zdravilo mora jemati redno na 12 ur) in da mora zdravilo plačati sam. Podkožnih injekcij heparina  kot redne terapije se  pri ambulantnih bolnikih poslužujemo redkeje oz. le prehodno, kadar se pripravljajo na planiran kirurški poseg. Aspirin pred možgansko kapjo ne ščiti enako dobro kot omenjena antikoagulantna zdravila.

Ali bomo pri bolniku zdravili le prehitro bitje srca ob AF, ali bomo skušali doseči normalen sinusni ritem, se odločamo individualno ter v skladu z veljavnimi evropskimi smernicami za vodenje AF. Za nadzor hitrosti bitja srca (nadzor srčne frekvence) najpogosteje uporabljamo zaviralce beta receptorjev, verapamil, digitalis, za vzpostavitev sinusnega ritma propafenon, amiodaron, vernakalant (novost v zadnjem letu, ki jo že uporabljamo v urgentnih ambulantah), za vzdrževanje sinusnega ritma pa dronedaron, propafenon, amiodaron.

Za nefarmakološke načine zdravljenja AF (zdravljenje z invazivnimi kateterskimi posegi oz. t.i. radiofrekvenčno ablacijo) se prav tako odločamo individualno. Primernejši so mlajši bolniki, s paroksizmi AF, ki se pogosto ponavljajo, ter bolniki, pri katerih z zdravili ne moremo uspešno nadzirati hitrosti bitja srca ob AF. Kirurško zdravljenje AF pride v poštev le pri tistih, ki potrebujejo operacijo srca zaradi bolezni srčnih zaklopk in koronarnih arterij

Sočasno z zdravljenjem AF pri vseh bolnikih zdravimo pridružena obolenja, v kolikor jih imajo.