Vir: Priloga Skrb zase revije Viva, junij 2011, več informacij na www.viva.si.
Bolnikov z atrijsko fibrilacijo (preddvorno migetanje) je vse več. Kot pravi prof. dr. Peter Rakovec, kardiolog s KO za kardiologijo UKC Ljubljana, gre to delno pripisati dejanskemu povečanju števila bolnikov, delno pa boljšim metodam odkrivanja. Najpomembnejši vzrok za večje število bolnikov je staranje prebivalstva. To je namreč bolezen, ki se pojavlja zlasti med starejšimi, z daljšanjem življenjske dobe pa se ta motnja vse bolj izraža, zato je posledično tudi vse več bolnikov.
Sogovornik poudarja še en vidik obravnave atrijske fibrilacije: njeno tesno povezavo z neurejenim krvnim tlakom. Kot opažajo zdravniki, vse preveč ljudi povišanega krvnega tlaka ne zdravi dovolj vestno, v večini primerov pa je prav neurejen krvni tlak glavni vzrok za razvoj atrijske fibrilacije.
Ali atrijsko fibrilacijo lahko preprečimo?
To obolenje je mogoče preprečiti in zaželeno bi bilo, da do njega sploh ne bi prišlo. Ko pride do prvih napadov, bolniku težko obljubimo, da mu bomo to motnjo z zdravili popolnoma odpravili. Na osnovi tega, za katero vrsto atrijske fibrilacije gre, lahko denimo predvidimo, da bodo napadi po zdravljenju redkejši ali da bolezen ne bo napredovala, popolnoma pozdraviti pa jo je težko. Prav zato je preventiva tako pomembna, z njenim izvajanjem pa je treba začeti že veliko prej, preden sploh pride do sprememb v preddvorih.
Ali je atrijska fibrilacija dedno obolenje?
Načeloma atrijska fibrilacija ni dedno pogojena, vendar imamo zabeleženih nekaj družin, v katerih je pogostejša. Na njen pojav pomembno vpliva velikost srčnih atrijev oziroma preddvorov, zato so za to motnjo ritma dovzetnejši ljudje višje rasti; pri katerih je večje vse telo – in s tem tudi srce. Prav zato atrijske fibrilacije ne moremo preučevati na malih živalih, kot so miške in morski prašički, pač pa le na večjih živalih. Tudi majhni otroci je nimajo – lahko imajo motnje ritma, vendar drugačnega izvora, ne atrijske fibrilacije.
Atrijska fibrilacija ima veliko možnih zapletov. Kako jih preprečujete?
Zaplet, ki se ga pri atrijski fibrilaciji najbolj bojimo, je možganska kap, ki je zelo resna bolezen. Človeku praviloma v temeljih spremeni življenje, prinese pa tudi ekonomske in socialno-družbene posledice. Rehabilitacija teh bolnikov je dolgotrajna in zahtevna, pogosto se ne vrnejo več na delovno mesto, neredko potrebujejo trajno pomoč. Zato je treba narediti vse, da bi možgansko kap preprečili. Tozadevno je vse zelo dobro urejeno. Ko se zdravniki srečajo z bolnikom, ki ima na novo diagnosticirano atrijsko fibrilacijo, vedno pomislijo na to, ali potrebuje antikoagulantno terapijo. Včasih se zgodi, da kak bolnik pride k zdravniku celo prezgodaj, ko po mednarodnih smernicah antikoagulantno zdravljenje še ni potrebno. Vsekakor je bil na tem področju dosežen velik napredek.
Zakaj pride do možganske kapi?
Pri atrijski fibrilaciji se preddvori ne krčijo, zato v njih zastaja kri, to pa so idealne razmere za nastanek krvnih strdkov. Ti še posebno pogosto nastajajo v delu levega srca, ki mu pravimo avrikula ali uhelj. Tega najdemo tudi v levem in desnem preddvoru, toda strdki lahko samo iz levega preddvora pridejo v veliki krvni obtok in zamašijo večje žile v pomembnih organih. Zaradi anatomske bližine karotidnih možganskih arterij je prav možganska kap ena od najpogostejših posledic atrijske fibrilacije. Ena od možnosti za preprečevanje nastajanja strdkov je katetrski poseg na levem srčnem uhlju, s katerim ga izločijo iz krvnega obtoka. S tem preprečijo nastajanje krvnih strdkov.
Katere so druge posledice atrijske fibrilacije?
Ob atrijski fibrilaciji srce ne deluje pravilno. Pri normalnem ritmu srca se najprej skrčita oba preddvora, ki potisneta kri v prekata. Nato se zaklopki zapreta. Ko se prekata skrčita, kri potisneta v velike žile: levi prekat v aorto in desni v pljučno arterijo. Tako srce deluje kot brezhibna črpalka. Pri atrijski fibrilaciji pa se preddvora ne krčita, zato kri pasivno teče v prekata, ki se posledično ne napolnita tako, kot bi se morala. Izračunali so, da je prispevek krčenja preddvorov približno 20-odstoten, kar pomeni, da se učinkovitost krvnega obtoka zmanjša za petino. Ker srce pri atrijski fibrilaciji bije prehitro in neenakomerno, to dodatno poslabša krvni obtok. Prehitro delovanje upočasnjujemo z zdravili, neenakomernosti srčnega utripa pa z zdravili ne moremo urediti.
Kako dolgotrajno migetanje preddvorov vpliva na srce?
Če preddvora predolgo migetata, se sčasoma strukturno spremenita. V zadnjem času so začeli to področje natančneje raziskovati. Včasih smo atrijsko fibrilacijo delili na tisto, ki prihaja v napadih, in na kronično. Pred nekaj leti smo jo razdelili v tri skupine: tisto, ki prihaja v napadih, ki se ustavijo sami od sebe (paroksizmalna atrijska fibrilacija); tisto, ki se ne prekine sama (perzistentna atrijska fibrilacija), vendar jo lahko z zdravili ali s sunkom električnega toka enosmerne napetosti prevedemo nazaj v sinusni ritem; in tisto, ki je permanentna ali stalna in pri kateri sinusnega ritma ne moremo več vzpostaviti. Ko smo se odločali o vrsti in izboru zdravljenja, smo razmišljali takole: pri bolnikih s paroksizmalno atrijsko fibrilacijo bo zdravljenje uspešno, pri tistih s perzistentno manj, pri tistih s permanentno pa sploh ne. V zadnjem času je raziskovanje usmerjeno v strukturne spremembe preddvorov in njihov pomen za izid zdravljenja. Ugotovitve so za zdaj še v zgodnjih fazah, vendar zelo zanimive: bolnikom s perzistentno ali celo s permanentno atrijsko fibrilacijo, ki še nimajo strukturnih sprememb, bi lahko pomagali z ablacijo – in obratno: bolnikom s paroksizmalno atrijsko fibrilacijo, ki imajo hkrati hujše strukturne spremembe v preddvorih, ablacija žal ne more več pomagati. Zato gredo v zadnjem času prizadevanja v to smer.
V Sloveniji obstaja dobro razpredena mreža antikoagulantnih ambulant. V čem so prednosti te mreže za bolnike?
Dokler te mreže nismo imeli, je moral marsikdo opustiti redne kontrolne preglede in s tem tudi antikoagulantno zdravljenje. V mislih imam predvsem starejše ljudi in vse, ki se niso mogli redno voziti na preglede v oddaljeno mesto. Dogajalo se je, da so si bolniki sami spreminjali odmerke zdravil, kar ima lahko hude zdravstvene posledice. Zato je pri tovrstnem zdravljenju nujna čim boljša dostopnost. Zdaj je to dobro urejeno.
V Sloveniji imamo register bolnikov, ki so na antikoagulantnem zdravljenju. Kaj menite o njem?
Register ima številne prednosti, predvsem pa ponuja boljši pregled nad obolevnostjo ter omogoča lažje načrtovanje oskrbe bolnikov in dispanzersko delovanje. Če se bolnik ni zglasil na kontrolnem pregledu, ga pokličejo. Vsekakor menim, da sta tovrstna obravnava in vodenje bolnikov zelo koristna.