Vir: Priloga Skrb zase revije Viva, junij 2011, več informacij na www.viva.si.
Atrijska fibrilacija je najpogostejša stalna srčna aritmija pri odraslih ter hkrati najpogostejši vzrok za hospitalizacijo zaradi motnjesrčnega ritma. Incidenca oziroma prevalenca atrijske fibrilacije se nenehno povečuje, in to ne glede na splošno staranje prebivalstva. V Evropi naj bi bilo že skoraj 5 milijonov obolelih, v ZDA približno 2 milijona in pol, po nekaterih predvidevanjih pa naj bi se število ljudi z atrijsko fibrilacijo že v prihodnjem desetletju podvojilo. O nastanku in zdravljenju te srčne aritmije smo se pogovarjali z doc. dr. Andrejem Pernatom, dr. med., spec. kardiologom aritmologom iz Kliničnega oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana.
Atrijska fibrilacija (AF) oziroma migetanje preddvorov je motnja srčnega ritma, posledica nenormalne električne aktivnosti v preddvorih ali atrijih (največkrat se sproži v levem preddvoru). Zanjo je značilno izjemno hitro (lahko tudi 360 in več impulzov na minuto) in popolnoma kaotično krčenje oziroma bolj migetanje preddvorov, ki se kaže predvsem kot izrazito nereden srčni utrip z nihajočo frekvenco, ki pa je v nekaterih primerih celo v normalnih vrednostih (med 70 in 90).
Znaten odstotek obolelih napada AF ne čuti
Značilni simptomi AF, ki jo predvsem mlajši bolniki v začetni stopnji čutijo v obliki napadov, so hitro in neredno bitje srca, ob tem pa lahko še stiskanje v prsnem košu, pomanjkanje sape, omotica, slabo počutje in zmanjšana telesna zmožnost. Sama AF bolečine ne povzroča, razlaga dr. Pernat, a ta lahko nastopi pri bolnikih, ki že imajo moteno prekrvavitev srčne mišice. Določen odstotek ljudi AF ne čuti in jo pri njih odkrijejo naključno. Še vedno pa je kar nekaj takih, ki po pomoč ne pridejo niti kljub morebitnim težavam, torej AF pri njih ostaja popolnoma neodkrita, še opozarja naš sogovornik.
Kdaj občasno nereden srčni utrip »postane« AF
Srčni utrip občasno zaniha slehernemu izmed nas, a tovrstni dogodki največkrat minejo hitro in sami od sebe. Pri AF napadi praviloma trajajo najmanj uro, lahko tudi občutno dlje (več dni). V začetni stopnji je značilnih več ne tako dolgih napadov, z napredovanjem bolezni pa so napadi čedalje pogostejši in dolgotrajnejši, pojasnjuje doc. dr. Pernat: »Pri bolnikih brez drugih predhodnih srčnih obolenj največkrat beležimo občasnejše in krajše napade, tisti z že pridruženimi obolenji pa jih imajo praviloma več in so daljši.«
Dejavniki tveganja za AF povezani predvsem s srčno-žilnimi boleznimi
Približno tretjina bolnikov ima le AF, torej nima drugih srčnih obolenj. Za veliko večino obolelih pa je značilna že kakšna poprejšnja težava; npr. zvišan krvni tlak oziroma hipertenzija in posledično zadebeljena srčna mišica, lahko napake na srčnih zaklopkah, srčno popuščanje ipd. Vsa ta obolenja povečajo možnost za razvoj AF. »Natančni vzroki za stalno tendenco poraščanja AF sicer niso povsem razjasnjeni, znano pa je, da se povečuje pojavnost že omenjenih srčno-žilnih obolenj, torej bolezni, ki so povezane z večjim tveganjem za AF. Vseh dejavnikov za razvoj AF za zdaj še ne poznamo,« razlaga dr. Pernat, »najnovejša dognanja pri izjemno majhnem deležu bolnikov nakazujejo na možnost genetske predispozicije, seveda pa ne smemo pozabiti na starost, pri čemer pomembnejših razlik po spolu ni. Načeloma velja, da bo za AF zbolel vsak četrti po 40. letu starosti, odstotek se le malenkostno nagiba v prid ženskam (23 %, v primerjavi z moškimi, katerih je ogroženih 26 %).«
AF za 5-krat poveča možnost možganske kapi
Neodkrita in nezdravljena AF neposredno skoraj nikoli ni življenjsko ogrožujoča, še posebej pri bolnikih, ki nimajo kakšnega drugega srčnega obolenja. »Hkrati pa zaradi migetanja preddvorov predvsem v avrikuli kri zastaja, s čimer se občutno poveča nevarnost nastajanja strdkov,« opozarja sogovornik, »ti prek sistemske cirkulacije lahko odletijo v možgane (možganska kap), nogo (ishemična ogroženost leve spodnje okončine) ali kamor koli drugam v telesu.« AF zato kar za petkrat poveča možnost možganske kapi. »Tveganje za možgansko kap je pri sicer zdravem in mlajšem bolniku majhno, s staranjem in pridruženimi boleznimi pa se hitro povečuje, do 20 % na leto, če bolnik ne jemlje zdravil za preprečevanje trombemboličnih zapletov.« Pri zdravljenju se tveganje zmanjša za približno 60 %.
Sodobni načini zdravljenja AF so zelo uspešni
Pojav AF praviloma zelo poslabša kakovost življenja bolnikov, zato je uvedba zdravljenja vedno smiselna. Bolezen vsaj v začetnih stopnjah in pri tistih brez drugih težav praviloma vodi osebni zdravnik, ki predpiše ustrezna zdravila. Če ta ne zaležejo, gredo bolniki k specialistom kardiologom. V UKC Ljubljana ter delno v Mariboru bolnikom že več let pomagajo s t. i. katetrsko radiofrekvenčno (RF) ablacijo. Kandidati za ta poseg so po večini bolniki z AF v začetnih stopnjah, ki jim zdravila ne pomagajo in imajo izrazito simptomatske napade, ter bolniki z občutno zmanjšano telesno zmogljivostjo in slabšanjem primarnega srčnega obolenja, razlaga dr. Pernat. Uspešnost posega je kar do 80-odstotna (oziroma še 10 % več, kamor uvrščajo tiste, ki po posegu nimajo simptomatskih napadov, vendar prejemajo antiaritmik). »Bolniki (včasih z dodanimi zdravili) lahko tudi več let preživijo popolnoma brez napadov oziroma so ti zelo kratki in jih niti ne občutijo. Kakovost njihovega življenja se občutno izboljša. Žal je kandidatov za katetrsko RF ablacijo stalno nekajkrat več kot možnosti za izvedbo.«
Najnovejša, hibridna operacija za pomoč tudi najbolj prizadetim
Poleti leta 2009 sta kirurška in kardiološka stroka v UKC Ljubljana predstavili skupen poseg, imenovan hibridna metoda zdravljenja kronične atrijske fibrilacije, namenjen predvsem za tiste bolnike, ki imajo permanentno obliko AF s stalnimi težavami ter pridruženo srčno boleznijo. Gre za bolnike, ki so bili še pred kratkim odvisni le od pomoči zdravil za lajšanje simptomov in izrazitih srčno-žilnih težav. Združena ekipa v povprečju izvede od 3 do 4 tovrstne posege mesečno.
Natančnih podatkov o številu obolelih ni
V Sloveniji nimamo registra za sledenje obolelosti z AF, zato natančnih podatkov o številu obolelih in njihovi sestavi ni. Znano je število bolnikov z AF, ki potrebujejo antikoagulantno zdravljenju, teh je približno dve tretjini obolelih. Pri rednem jemanju predpisanega zdravila je tveganje za možgansko kap na letni ravni 1,5 % za večino ljudi, torej tiste, ki so zmerno ogroženi, zato je nujna ozaveščenost glede pomembnosti tovrstnega preprečevanja trombemboličnih zapletov. »Zdravniki veliko pričakujemo od novih zdravil, ki šele prihajajo na naš trg in naj bi bila z manj stranskimi učinki učinkovitejša,« ob tem dodaja doc. dr. Pernat.
Dejavniki tveganja za razvoj AF so predvsem srčno-žilna obolenja. Na prvem mestu je povišan srčni tlak, predvsem zato, ker je najpogostejši, na drugem mestu je srčno popuščanje, ki tudi do 5-krat poveča možnost za nastanek AF. Med najpogostejšimi so še napake na srčnih zaklopkah, ki tudi pomembno povečajo možnost razvoja AF. Vsem naštetim je skupno, da na neki način obremenijo levi preddvor, ki se zato začne raztezati – prav zaradi tega raztezanja se ne le poveča možnost AF, ampak ta postane tudi trajnejša.
Za AF velja, da je ni mogoče popolnoma pozdraviti, ampak le (s sodobnimi načini zdravljenja zelo uspešno) zamejiti. Drugače je pri t. i. sekundarni atrijski fibrilaciji, ki lahko nastane po akutnem srčno-mišičnem infarktu ali operaciji na odprtem srcu, zaradi vnetja osrčnika, po miokarditisu, zaradi prekomerno aktivne ščitnice ter nekaterih drugih obolenj. V teh primerih zdravljenje osnovnega obolenja v veliki večini odpravi tudi AF.
Ločimo 4 oblike atrijske fibrilacije:
- Paroksizmalna AF – začetna stopnja bolezni z napadi, dolgimi od ure do nekaj dni, ki minejo spontano.
- Perzistentna AF – napadi so daljši od 7 dni in ne minejo spontano, temveč jih je treba prekiniti z zdravljenjem.
- Dolgotrajna perzistentna AF – neprekinjena aritmija traja več kot 1 leto. (To obliko je stroka dodala lani, zaradi možnosti, ki jih ponujajo novi, predvsem nefarmakološki načini zdravljenja, s katerimi lahko dosežejo sinusni ritem tudi pri bolnikih, pri katerih to v preteklosti ni bilo mogoče.)
- Permanentna AF – stalna aritmija, preskoka v sinusni ritem oziroma njegovega trajnejšega vzdrževanja ni več pričakovati.
V UKC Ljubljana opravijo približno 70 katetrskih RF ablacij letno, poseg v povprečju traja 3 ure in pol. Bolniku v lokalni anesteziji skozi vene v levi del srca uvedejo posebne katetre z elektrodami, prek katerih na določena mesta na steni preddvora dovedejo radiofrekvenčni tok. Tako napravijo majhne pečate, ki se spremenijo v zelo majhne brazgotinice, te pa delujejo kot nekakšen izolator. Tako preprečijo impulzom širitev v levi preddvor.
Doc. dr. Andrej Pernat, dr. med., spec. kardiolog aritmolog:
»Svojim bolnikom svetujem, naj živijo normalno, ter jim odsvetujem ekscesnost v kakršnem koli pomenu, še posebej pri uživanju alkohola. Ugotavljam, da jih ima veliko strah pred gibanjem, ki pa ni utemeljen, razen pri manjši skupini tistih, ki že imajo določeno obolenje. Bolniki se morajo zavedati pomembnosti jemanja zdravil za preprečevanje trombemboličnih zapletov ter upoštevati priporočila o preventivi pred srčno-žilnimi boleznimi.«
Diagnosticiranje AF je dokaj preprosto: EKG, posnet med napadom, ultrazvočni pregled srca za izključitev drugih srčnih obolenj ter krvni test delovanja ščitnice.