Kakšen je moj digitalni odtis?

Piše: Sašo Kronegger, socialni pedagog in mladinski delavec

Kako uporabljate splet? In kako splet uporablja vas?

Ste se kdaj spraševali, kaj splet ve o vas? Kaj vse je o vas zapisano v obsežnih zbirkah podatkov, ki nastajajo pri vaših vsakodnevnih opravilih – tako pri delu kot pri zabavi?

 

Digitalni odtis

Vse, kar delamo na spletu, pušča sledi. Sistemi beležijo informacije o naših obiskih spletnih strani, ogledu vsebin, pogovorih z drugimi ter fotografijah in posnetkih, ki jih delimo. Te informacije se shranjujejo na različnih strežnikih, spletna orodja pa jih uporabljajo za prilagajanje vsebin, ki nam jih ponujajo. Na ta način nam oglaševalci poskušajo ponuditi kar najbolj prilagojene ponudbe, algoritmi pa nam kažejo objave na socialnih omrežjih, ki se v kar največji meri skladajo z našimi prepričanji in objavami. Ob pomoči algoritmov se zapiramo v ‘mehurček’ somišljenikov, hkrati pa gredo mimo nas informacije, ki bi nam morda lahko ponudile drugačen pogled na vprašanja, s katerimi se ukvarjamo.

Večina spletnih brskalnikov ponuja možnost, da do vsebin na spletu pridemo tudi mimo algoritmov, ki poskušajo prilagoditi dostop do informacij v skladu z našimi interesi. Možnost je običajno označena kot zasebno brskanje[1]. Poskusite tudi sami narediti primerjavo med rezultati nekaj iskanj, ki vam jih vrneta običajno iskanje in iskanje v zasebnem načinu. Izkaže se, da se rezultati pogosto močno razlikujejo.

Zanimivo predavanje o filtriranju spletnih vsebin je že leta 2011 za TED pripravil Eli Pariser.

 

Zbiranje informacij o nas vpliva na naše vedenje

Iskalniki ob vsakem iskanju v spletne baze zapišejo, kaj ste iskali ter naslov (IP-naslov), s katerega je prišla zahteva za iskanje. Na ta način zbirajo podatke o našem vedenju. Zavedanje, da o nas zbirajo podatke, lahko vodi v samocenzuro, kar zavira našo kreativnost in omejuje naše resnične želje. Poleg tega naše iskanje izda izjemno veliko naših osebnih podatkov, kot so naši interesi, družinske okoliščine, politične opredelitve, zdravstveno stanje in podobno. Ti podatki imajo v današnjem času veliko vrednost za oglaševalce, vladne uradnike, spletne goljufe in druge, ki si želijo izvedeti več o nas. Ena od možnih rešitev je spletni iskalnik StartPage, ki je začel zagotavljati pravico do zasebnosti že leta 2009, saj od takrat ne zbira več podatkov o naslovu, s katerega je iskanje prišlo. Z uporabo tovrstnih iskalnikov si lahko zagotovimo vsaj del zasebnosti na spletu.

Kaj je na spletu zapisano o meni?

Iskalniki so najkrajša pot do javnih podatkov na spletu. Ljudje se pogosto ne zavedamo svojega elektronskega odtisa, zato je smiselno, da občasno pogledamo, kaj o nas je javno dostopno. Rezultati iskanja so včasih presenetljivi, saj se izkaže, da imamo soimenjake ali da so javno objavljene zbirke podatkov, za katere nismo niti vedeli. Podatki o nas se skozi čas kopičijo, zato je zanimivo preveriti tudi koga drugega in količine zapisov primerjati. Včasih se izkaže tudi, da so naše podatke uporabili drugi in da se z njimi lažno predstavljajo (ni redko, da posameznik na družbenih omrežjih odkrije lažne profile s svojim imenom).

 

Zasebnost skozi čas

Nastavitve zasebnosti na družbenih omrežjih so se skozi čas spreminjale. Medtem ko so uporabniki pred desetimi leti delili vsebine s peščico prijateljev, se je s spremembami nastavitev dostop do teh (in drugih zasebnih) informacij razširil na širšo skupino ljudi, nekatere vsebine pa so postale javne in jih morajo uporabniki definirati kot zasebne, če jih želijo skriti pred širšo javnostjo (in orodji za zbiranje podatkov). Prav tako se spreminja naš odnos do informacij, ki smo jih pripravljeni deliti z drugimi. Smiselno je, da občasno preverimo, kaj vse je javno dostopno, in se odločimo, ali to še vedno želimo kazati drugim. Seveda pa je to le vrh ledene gore informacij, nad katerimi nimamo nadzora. Primer informacij, nad katerimi popolnoma izgubimo nadzor, so fotografije, objavljene preko aplikacije Snapchat, ki sicer izginejo s telefona prejemnika po vnaprej določenem času, za vedno pa ostanejo zapisane na spletnih strežnikih, po katerih so potovale.

Skrb za zasebnost je eden temeljev varnosti na spletu in svobode v vsakdanjem življenju. Zaradi tega je tej temi potrebno posvetiti dovolj časa in izobraževanja tako med odraslimi kot tudi med mladimi, ki vstopajo v digitalni svet in odnosov med ljudmi še ne razumejo povsem.

[1] Chrome: Incognito Window; Firefox, Safari, Amazon Silk: Private Browsing; Internet Explorer: InPrivate Browsing; Opera: Private Tab

Prispevek je del projekta “Recimo NE odvisnosti”, ki ga sofinancira Ministrstvo RS za zdravje.

logotip MZ