Uporaba zaslonov pri otrocih je ena najbolj vročih tem sodobnega starševstva. Pogosto se znajdemo med dvema skrajnostma:
na eni strani svarila, da zasloni škodijo razvoju, na drugi strani pa je realnost vsakdanjega življenja, kjer so digitalne naprave stalno prisotne.
Kaj torej o vplivu zaslonov na otroke dejansko pravi znanost?
Velika analiza, ne mnenje posamezne študije
Leta 2025 je bila v ugledni znanstveni reviji Psychological Bulletin (Ameriško psihološko združenje – APA) objavljena ena najobsežnejših analiz do zdaj. Raziskovalci so pregledali 117 longitudinalnih študij, ki so skupaj vključevale skoraj 293.000 otrok.
Ključno: šlo je za longitudinalno raziskavo, kar pomeni, da so otroke spremljali skozi čas. To omogoča boljše razumevanje vzrokov in posledic, ne le preprostih povezav.
Kaj so ugotovili?
Rezultati kažejo nekaj zelo pomembnega – povezava med zasloni in otrokovimi čustvenimi ter vedenjskimi težavami je dvosmerna.
To pomeni dvoje:
- več časa pred zasloni je povezano z rahlo večjim tveganjem za kasnejše čustvene in vedenjske težave (npr. tesnoba, umik, impulzivnost),
- hkrati pa otroci, ki že imajo takšne težave, pogosteje povečajo uporabo zaslonov, ker jim ti predstavljajo način umika ali spopadanja s stisko.
Gre torej za začaran krog, ne za enosmeren vzrok.
Kako močni so ti učinki?
Pomembno je poudariti, da so ti učinki majhni, a dosledni in statistično značilni. To pomeni, da zasloni sami po sebi niso »krivci« za otrokove težave. Predstavljajo pa enega izmed dejavnikov, zlasti če se uporabljajo pogosto, brez strukture in kot glavni način pomirjanja ali zapolnjevanja čustvene praznine.
Ali so vsi zasloni enaki?
Ne. Raziskava je pokazala, da:
- je povezava nekoliko močnejša pri igranju videoiger kot pri splošni uporabi zaslonov, in
- da so pomembni kontekst, vsebina in namen uporabe, ne le skupni čas pred zasloni.
Pasivno gledanje, nenehno preklapljanje vsebin in uporaba zaslonov kot rešitve pred stisko se kažejo kot bolj tvegani vzorci kot npr. skupna raba, pogovor ob vsebini ali jasno omejena uporaba.
Kaj to pomeni za starše (in strokovnjake)?
Ta raziskava potrjuje nekaj, kar v praksi opažamo že dolgo:
- smiselno je manj govoriti o prepovedih in več o razumevanju,
- vprašanje ni le koliko časa, ampak zakaj otrok posega po zaslonu,
- zasloni pogosto niso vzrok težav, temveč simptom nečesa drugega – stresa, dolgčasa, preobremenjenosti ali pomanjkanja stika. Vprašanje je, kako in kdaj jih uporabljamo – in kaj z njimi nadomeščamo.
Namesto krivde in sramu je bolj smiselno uvajati:
- predvidljive rutine,
- jasne, a hkrati realne meje,
- odnose, v katerih otrok razvija regulacijo čustev na zdrav način.
Ključno sporočilo
Zasloni niso sovražnik. So orodje. Tehnologijo je potrebno uporabljati zavestno, in uravnoteženo.
Vir: Vasconcellos, D., et al. (2025). Electronic Screen Use and Children’s Socioemotional Problems: A Systematic Review and Meta-Analysis of Longitudinal Studies. Psychological Bulletin, American Psychological Association.