Vir: Medijskapismenost.si
Raziskava »Percipiranje zasvojenosti z digitalno tehnologijo med mladimi (2025)« se osredotoča na kvalitativno analizo razumevanja, doživljanja in regulacije digitalne rabe med mladimi.
Na osnovi treh fokusnih skupin, ki so bile izvedene marca 2025, je bila izvedena vsebinska analiza po principih odprtega in aksialnega kodiranja, iz katere je izšlo pet glavnih tematskih kategorij (K1–K5) s pripadajočimi podkategorijami.
V okviru prve kategorije (K1) so mladi predstavili različna osebna razumevanja digitalne zasvojenosti, pri čemer so kot ključne vplivne dejavnike pri oblikovanju odnosa do tehnologije med odraščanjem izpostavili družino, šolo in vrstnike.
Druga kategorija (K2) obravnava stopnjo zaznane resnosti digitalne zasvojenosti med mladimi, ki se med udeleženci razlikuje. Nekateri so pojav prepoznali kot resno težavo sodobnih družb, drugi pa kot del vsakdanjega življenja v digitalnem svetu. Številni respondenti so izpostavili, da uporabljajo strategije samoregulacije rabe digitalnih naprav, kot so digitalni »detox«, časovne omejitve ipd.
V tretji kategoriji (K3) je digitalna tehnologija obravnavana v kontekstu visokošolskega izobraževanja. Udeleženci so izpostavili njeno uporabnost pri študiju, opozorili pa so tudi na morebitne negativne vplive na koncentracijo, učno učinkovitost ter na etične izzive, povezane z uporabo umetne inteligence pri učenju.
Četrta kategorija (K4) se nanaša na zaupanje v spletne informacije. Mladi uporabljajo različne strategije preverjanja verodostojnosti virov in poročajo o konkretnih izkušnjah z dezinformacijami. Njihove reakcije vključujejo kritično distanco, iskanje dodatnih virov ter poskuse popravljanja napačnih trditev a poročajo, da se pri preverjanju dejstev na spletu soočajo z vrsto izzivov.
Peta kategorija (K5) osvetljuje etične vidike digitalne rabe. Posebej so bili izpostavljeni negativni vplivi algoritmov in poslovnih modelov platform na dobrobit mladih, kot tudi pomanjkanje izobraževalne podpore za razvoj digitalne medijske pismenosti in etične ozaveščenosti pri rabi vedno naprednejših digitalnih orodij.
Raziskava odpira pomembna vprašanja o kompleksnosti digitalne rabe med mladimi in otroci ter o potrebi po celostnih, sistemskih odzivih v izobraževalnih okoljih in širši družbi.
Zanimive ugotovitve:
- Respondenti digitalno zasvojenost pogosto razumejo kot potrebo po stalni digitalni prisotnosti in stimulaciji, kar povezujejo s socialno povezanostjo, ne pa nujno s problematično rabo.
- Redko zaznajo prekomerno digitalno rabo kot problematično samo po sebi, razen če ta raba na nek način vpliva na druge življenjske domene, kot so na primer spanje, odnosi ali študijske obveznosti.
- Čeprav uporabljajo strategije samoregulacije digitalne prisotnosti, kot so »digitalni detox«, omejitve zaslonskega časa ipd., priznavajo, da so ti poskusi pogosto neuspešni.
- Izrazili so občutek, da jih nihče ni naučil, kako živeti z digitalnimi mediji, le deloma kako jih uporabljati.
- Pojavi, kot so »viralnost«, »scrollanje brez cilja«, »influencerji« in podobno, se omenjajo kot kulturno normalizirani prek medijev, ne pa kot nekaj, o čemer bi se razpravljalo ali kritično ovrednotilo v šoli.
- Mnogi menijo, da se je tako med vrstniki kot v širšem družbenem okolju razvila implicitna norma, da mora biti posameznik stalno dosegljiv.
- Menijo, da se je njihov odnos do digitalne tehnologije v pomembni meri oblikoval preko vrstnikov in izkustveno z rabo digitalnih medijev.
- Rabo digitalnih tehnologij, predvsem družbenih omrežij, vidijo kot ključno za njihovo socialno vključevanje. Brez prisotnosti v digitalnem okolju občutijo izključenost. Raba določenih aplikacij je povezana s pripadnostjo.
Celotno poročilo je dosegljivo tukaj: Percipiranje zasvojenosti z digitalno tehnologijo med mladimi (2025).