Piše: Darija Cvetko
Kadar se pogovarjamo o tem, kako otrok že ali pa še bo uporabljal zaslonsko tehnologijo (televizijo, tablice, pametne telefone idr.), bi bilo prav, da pod drobnogled prvo damo lastno uporabo tehnologije. Vprašamo se lahko dvoje:
- Kako mi kot starši/ skrbniki uporabljamo tehnologijo?
- Kako tehnologija vpliva na nas, ko smo z otrokom?
Kako tehnologija lahko vpliva na odzive skrbnika
Kako tehnologija lahko vpliva na naše odzive, ko preživljamo čas skupaj z otrokom, oz. je otrok z nami v prostoru?
Predstavljajte si situacijo, pri kateri se otrok igra na tleh, v njegovi bližini pa oče zelo napeto gleda v telefon. Otrok večkrat pogleda proti očetu, saj želi potrditev, da je oče opazil, kako visok stolp je zgradil. Oče tega ne opazi. Otrok očeta pokliče in s prstom kaže na stolp, na obrazu ima nasmešek, saj je vesel svojega podviga in želi to veselje deliti z očetom. Oče je zatopljen je v vsebino na zaslonu in se ne odzove. Otrok poskuša še parkrat pritegniti očetovo pozornost. Oče sicer bežno pogleda stolp in otroku pomaha, v resnici pa se mu na obrazu zrcali napetost zaradi novice, ki jo je pravkar prebral v novicah na telefonu.
Eden od vplivov zaslonskih tehnologije je vpliv na čustveno stanje uporabnika in zmanjšana odzivnost na okolico, kar lepo ponazarja zgornji primer.
Ko je naša osredotočenost na zaslonu, lahko marsikaj zamudimo, bodisi je to klic ali samo namig otroka. Morda se vam to ne zdi pomembno, pa vendar lahko zamudimo precej več, kot mislimo …
Velik del človeške komunikacije poteka neverbalno: preko kretenj rok, mimike obraza in položaja in kretenj telesa. Med mimiko obraza sodi očesni stik. Odrasli to najbolje vemo, ko ocenjujemo pristnost nasmeha: je ta le v okolici ust, ali se oseba »nasmeje tudi z očmi«.
Podajmo še en primer. Otrok je vznemirjen in žalosten. Želi in ima potrebo, da se starš na njegova čustva odzove na način, da s svojim govorom, tonom in barvo glasu ter mimiko pokaže, da otroka v prvi vrsti vidi, za prepozna njegovo čustveno stanje in ga zrcali (zrcali to, kar otrok doživlja).
Če je starš v tem trenutku prevzet s tehnologijo oz. neko vsebino in na zaslonu spremlja zabavne vsebine, otroka to zmede. Medtem, ko je otrok žalosten, je oseba, ki naj bi se na njegova čustva morala uglasiti (jih zrcaliti), je na čisto drugem čustvenem polu. Otrokova čustva in razpoloženje niso opažena. In če ni očesnega stika, otrok tudi ne dobi potrditve in občutka varnosti, ki ju sicer dobi preko očesnega stika.
Kaj zamudimo, če smo velik del časa, ko smo z otrokom, prilepljeni na zaslon?
Očesni stik je za otroke zelo pomemben. Za dojenčka pomeni okno v svet, pomemben je za povezovanje in navezovanje stika z ljubečo odraslo osebo. Več o pomenu očesnega stika smo pisali v tem prispevku Zakaj dojenje in uporaba telefona ne gresta skupaj. Ključno je, da veste, da otroci preko očesnega stika ne iščejo le pozornosti kot take, ampak preko njega izražajo svoje potrebe, čustvena stanja in razpoloženja. Otroci na podlagi očesnega stika in neverbalne govorice presojajo, kako čustveno dostopni smo skrbniki. Če otrok potrebuje bližino in povezanost, pa je starš nedostopen, ker je z mislimi in pozornostjo na telefonu in je prevzet s temi vsebinami, otrok nedostopnost prepozna. Nekaj časa bo morda vztrajal in se boril za vašo pozornost, a če je večkrat neuslišan, bo prej ali slej odnehal, njegove potrebe pa bodo ostale nenaslovljene. Ali pa bo pozornost pričel iskati na neprimeren način.
Otrok preko očesnega stika išče tudi občutek varnosti. Kot primer vzemimo otroka, ki se prvič sreča z novim okoljem in novimi ljudmi. V taki situaciji lahko doživlja negotovost in je vznemirjen. Z očmi bo iskal vaše oči, s katerih želi “prebrati”, kako vi doživljate situacijo. Če se na otroka odzovemo in se prijazno nasmehnemo, mu že brez besed sporočamo: vidim te, vse je v redu, pazim nate, varen si. Če pa zremo v telefon, lahko te trenutke zamudimo, otrok pa ostane sam s svojimi skrbmi.
Zaradi uporabe tehnologije lahko izgubimo priložnost za vzajemno komunikacijo. Majhen otrok s prstom pokaže na nekaj, kaj komentira, vpraša. Če smo prisotni, se starši običajno odzovemo z razlago, nasmehom, razširimo pogovor in s tem otroku nudimo številne možnosti za razvoj besedišča in spoznavanje sveta.
Z očesnim stikom pa otroci včasih želijo le deliti veselje, radost in navdušenost nad igro in prav s temi drobnimi trenutki gradimo odnos in povezanost z otrokom.
Drugi vidik je, kako tehnologija vpliva na naše čustveno stanje. Če nam vsebine na zaslonih povzročajo dodatne skrbi, strahove, stiske in stres (več o tem v prispevku Kaj je to “doomscrolling”?), ta obremenjenost lahko vpliva na našo komunikacijo in interakcijo z otroci (npr. kadar smo jezni, smo lahko manj potrpežljivi).
Ne moremo biti vedno povsem prisotni. Lahko pa poskrbimo, da je več takšnih situacij, ko smo prisotni, v primerjavi s temi, ko smo z mislimi potopljeni v vsebine in teme, ki so daleč od našega otroka in tega, kar se dogaja v naši neposredni okolici.
Smo res povsem in pristno PRISOTNI?
Vir: Leja Mauko: Prenos smernic za uporabo zaslonov v prakso, webinar: Predšolski otroci in zasloni, november 2023, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
Preberite še: