Piše Darija Cvetko, strokovna sodelavka na projektu “Recimo NE odvisnosti“
V času covid-19 pandemije vse več ljudi za svoje delo in ohranjanje stika z bližnjimi uporablja razne spletne platforme, ki omogočajo komunikacijo. Poleg izraza »googlanje« se v angleško govorečih državah vedno bolj uveljavlja tudi izraz »zoomanje«, ki nadomešča klasičen izraz vidoekonferenca. Na zoomu se namreč dnevno odvija milijon in več virtualnih srečanj.
Ravno zaradi visokega števila videokonferenc, se je profesor na Stanfordu, Jeremy Bailenson, v okviru laboratorija za raziskovanje virtualnih interakcij med ljudmi, odločil za preučevanje, kakšni so psihološki učinki, ki jih ima večurna vključitev na dan na zoom na ljudi. Prvi strokovni članek, ki se sistematično ukvarja z zoom utrujenostjo s psihološkega vidika je bil objavljen februarja 2021 v reviji Technology, Mind and Behavior. Profesor Bailenson pa je ocenjeval tehnične vidike zoom-a in njihov vpliv na človeka.
Identificiral je štiri posledice, ki jih imajo dolgotrajni video klepeti, ki prispevajo k t.i. »zoom utrujenosti«. Pri tem je poudaril, da namen raziskave ni očrniti platforme, ki omogočajo videokonference, saj jih ceni in se jih redno poslužuje tudi sam; temveč želi osvetliti problem in podati predloge rešitev, tako za razvijalce platform kot tudi uporabnike.
Določeno vrsto telesne in psihične utrujenosti ne povzroča le zoom, temveč tudi ostale platforme, ki omogočajo pogovor v živo. S preprostimi ukrepi pri uporabi teh platorm zmanjšamo njihov učinek.
»Videokonference so dobra stvar za komunikacijo na daljavo, vendar samo pomislite na medij – samo to, da lahko uporabljate video, še ne pomeni, da ga tudi morate.”
Jeremy Bailenson, profesor
Glavni razlogi, zakaj video klepeti utrujajo ljudi
1) Intenziven in dlje časa trajajoč očesni stik
Dlje trajajoč očesni stik kot tudi velikost obrazov v video klepetih nista naravna. Na običajnem sestanku (sestanek v živo) bodo ljudje različno gledali govorca, si delali zapiske ali gledali drugam. Toda na klicih zoom vsi ves čas gledajo vsakogar. Poslušalec se počuti kot govornik, saj tudi, če ne govori, ves čas gleda druge obraze in drugi gledajo njegov obraz. Količina očesnega stika je močno povečana. Socialna anksioznost in strah pred javnim nastopanjem sta ena največjih fobij današnjega časa. Ko ljudje strmijo vate, je lahko za nas stresna izkušnja.
Stres povzroča tudi velikost monitorja in s tem povezana velikost obrazov. Kadar govorimo iz oči v oči, poskrbimo za medsebojno fizično razdaljo, ki je stvar družbene norme. Če v živo stojimo preblizu nekomu, naši možgani to interpretirajo kot situacijo, ki ji sledi konflikt ali spolno dvorjenje. Ko uporabljamo zoom več ur, pomeni da so naši možgani ves čas v visoko vzburjenem stanju.
Rešitev: Bailsen priporoča, da zoom odstranite iz celozaslonske možnosti oz. zmanjšate velikost okna sorazmerno glede na velikost monitorja. Tako zmanjšate velikost obraza. Za povečanje medsebojne razdalje med vami in obrazi oz. monitorjem, uporabite brezžično tipkovnico in miško.
2) Gledati svoj obraz ves čas med video klepetom je utrujajoče
Video platforme ves čas trajanja pogovora kažejo kvadratek z vašim obrazom. Si predstavljate, da bi vas v realnem življenju nekdo ves čas spremljal z ogledalom in bi vam, medtem ko se pogovarjate, dajete odgovore, razmišljate o nečem ali samo poslušate nekoga, nekdo ves čas nastavljal ogledalo. To je nenaravno! Študije pravijo, da ko vidimo svoj odsev, postanemo do sebe bolj kritični. Če smo v video klepetih velik del dneva in se ves čas gledamo, je to za nas stresno in negativne čustvene posledice.
Rešitev: Platorme bi morale biti oblikovane tako, da imamo možnost izbrati obliko klepeta, kjer sebe ne vidimo.
3) Video klepeti močno zmanjšajo naše običajno gibanje
Osebni in zvočni telefonski pogovori omogočajo ljudem, da se sprehajajo in premikajo. Toda pri videokonferencah ima večina kamer določeno vidno polje, kar pomeni, da mora oseba na splošno ostati na istem mestu. Gibanje je omejeno na načine, ki niso naravni. Vedno več je raziskav, ki pravijo, da se ljudje, ko se gibljejo, tudi bolje spoznavajo.
Rešitev: Premislimo na možnosti, ki nam daje soba, v kateri poteka videokonferenca, kje so postavljeni kamera in zvočniki, kako je z mikrofonom. Zagotovimo si brezžične slušalke, brezžično tipkovnico in miško. Našteto pomaga ustvariti razdaljo med nami in ekranom. Zunanja kamera omogoča nekoliko več premikanja, vaš obraz bo na zaslonu manjši. Pomembno je, da od časa do časa izklopite prenos videa, zgolj zato, da si privoščite kratek neverbalni počitek.
4) Kognitivna obremenitev v video klepetih je veliko večja
V običajni neposredni interakciji je neverbalna komunikacija povsem naravna. Vsak od nas podzavestno ustvarja in interpretira kretnje in druge neverbalne elemente oz. signale komunikacije, medtem ko se moramo v video klepetih bolj truditi, da pošiljamo in prejemamo te iste signale. Videokonference iz ene najbolj naravnih stvari na svetu – osebni pogovor – preoblikujejo v nekaj, kar vključuje veliko razmišljanja.
Na primer, prepričati se morate, če je vaš obraz v sredini zaslona, če želite nekomu pokazati, da se strinjate z njim, morate pretirano prikimavati ali dvigniti palec. Geste lahko v kontekstu video sestanka pomenijo tudi različne stvari. Pogleda stran med osebnim sestankom lahko pomeni nekaj povsem drugega kot če v video klepetu pogledamo stran od ekrana (npr. otroka, ki je pravkar vstopil v sobo). Ves čas se torej sprašujemo, ali so našo komunikacijo vsi pravilno razumeli. To pa dodaja kognitivno obremenitev.
Rešitev: Med videokonferenco si privoščite odmor od zvoka in kretenj. To ne pomeni zgolj izklopa vaše kamere in mikrofona, ampak se tudi obrnite stran od ekrana. Potelovadite, spremenite položaj, raztegnite se.
Vir: https://news.stanford.edu/2021/02/23/four-causes-zoom-fatigue-solutions/?fbclid=IwAR1nP1Z85v7T442F4vOk4lKmlOuoano4KpWlYbmB8934Fnit72ubjRLp0T0
