Piše Darija Cvetko, strokovna sodelavka društva
Informacijsko-komunikacijska tehnologija se razvija s svetlobno hitrostjo in človek ji mora (hote ali nehote) do določene slediti. Nove tehnologije postajajo neločljivo vpete v naše poklicno delo, izobraževanje in zabavo.
Življenja brez digitalne tehnologije si skoraj ne znam predstavljati. Pridejo pa trenutki, ko me obilje možnosti, ki jih ponuja tehnologija, predvsem občutek nujnosti biti viden in prisoten, ves čas vedeti, kaj se dogaja, biti na tekočem in ne zamuditi vseh pomembnih novic, bremeni. Opažam, da s staranjem bolj stremim k temu, da ustvarjam okolje in trenutke, v katerih s seboj v žepu ne nosim celega sveta.
Nedavno sem se pogovarjala s prijateljico, prav tako mamo, ki mi je povedala, da je njen mož, ko je enkrat pogledal prvi video na Tik-tok, postal z njim kar malo obseden. Na koncu je na Tik-toku preživel dve uri in gledal video posnetke (čemur je Tik-Tok tudi namenjen), ki mu niso prav nič koristili, razen, da so mu bili v zabavo, dragocen čas pa je kar spolzel med prsti. A ker gre za odraslega človeka, je zadevo naposled le ugasnil in se odločil, da je več ne prižge. Saj za takšne vsebine v svojem življenju, v katerem je mož, oče, ima službo ter kup opravil vezanih na dom, enostavno nima časa. Pri tem se upravičeno sprašujem, kako na to gledajo mladi. So sposobni samo prepoznati škodljivo vedenje in ga zavestno ustaviti?
Mladi imajo več časa, oziroma ga lažje prilagajajo aktivnostim po lastnih željah. Nimajo pa vedno dobro razvitega občutka, kaj je zanje dobro in koristno in zato je vloga staršev tukaj ključna.
Tako za odraslega kot za mladega, je pametni telefon okno v svet. Z eno pomembno razliko! Večino tega sveta sem jaz imela priložnost najprej spoznati v resničnem življenju, mladi pa večino stvari najprej spoznajo preko zaslonov. Ne bom rekla, da je to nujno slabo ali nujno dobro. Tako pač je in človek se vsemu prilagodi. Novih tehnologij ne demoniziram, prav nasprotno, navdušena sem nad razvojem komunikacijske tehnologije. Marsikaj nam omogoča lažje življenje in nudi nove oblike zabave. Kar pa ne pomeni, da do tehnologij ne postopam kritično, tako z vidika varnosti, porabe časa, kot tudi vsebine.
Ker so moji otroci še premajhni, da bi o teh vidikih tehnologije razmišljali sami, morava ta del njunega življenja uravnavati midva z možem. Najina naloga je, da kot odgovorna starša skrbiva za čim boljši, tako telesni kot duševni, razvoj najinih otrok in kdor misli, da je to naloga medijev, živi pod kamnom. Prelagati preveč odgovornosti na okolje, je metanje peska v oči. Odgovorni smo mi, starši.
Kot je naloga para, ki pričakuje otroke, da se pozanima o negi dojenčka, tako je naloga staršev, da se pozanimajo o tem, kaj otroci spremljajo preko zaslonov in koliko časa preživijo za zasloni. V vseh obdobjih, seveda z drugimi metodami in pristopi.
Pri majhnem otroku mi določamo, koliko časa bo pred zaslonom in kaj bo gledal. Sama se nagibam k risankam, ki niso agresivne in prežete z nenehno tekmovalnostjo, ampak imajo, poleg zabavne, še poučno in vzgojno noto ter spodbujajo prijateljstvo in sodelovanje.
Pri starejšem otroku in mladostniku se je o vsebinah, ki jih ta spremlja na spletu (predvsem družbenih omrežjih), potrebno pogovarjati. Potrebno je več demokracije in skupnih dogovorov. Sklepam, da prepovedi in kaznovanja v obdobju najstništva več ne zaležejo, sploh, ker lahko vsebine spremljajo brez vaše vednosti (bodo že našli način), medtem ko bosta iskren interes o tem, kako otrok preživlja prosti čas ter pogovarjanje o različnih temah, prinesla več želenega učinka.
A to je že področje delovanja družine. Družina, v kateri lahko družinski člani izražajo svoje mnenje brez obsojanja, v kateri je komunikacija asertivna in je njen namen spoznavanje drug drugega in iskanje rešitev ter odgovorov, se bo lahko odprto pogovarjala tudi o bolj problematičnih temah na spletu, kot sta npr. golota in varnost.
Seveda se postavlja vprašanje, kako in kje naj se starši izobrazijo, da bodo lahko enakovreden sogovornik svojemu otroku in najstniku in da mu bodo znali dobro argumentirati svoje odločitve. Roko na srce, nihče vas ne bo jemal resno, če boste otroku pridigali o pasteh vsebin, ki ji nosi Tik-Tok in Instagram ali platorma Omegle, če v življenju niste odprli teh aplikacij tudi sami, če ne veste za kaj gre in kako stvari delujejo. Zato se pozanimajte, vložite nekaj svojega časa v raziskovanje, že zato, da tudi sami dobite občutek, da zadeve niso črno – bele. Nič ni nujno samo slabo ali samo dobro.
Vesela sem tudi, da je v Sloveniji multidisciplinarna skupina strokovnjakov, ki se pri delu ukvarja z otroki in mladostniki, pripravila prva slovenska nacionalna priporočila in smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
V smernicah boste na spletni strani NIJZ našli priporočila vezana tako na čas uporabe, kot tudi vsebino, od predšolskih otrok do mladostnikov, priporočila za uporabo zaslonov v času pouka na daljavo, družinski načrt uporabe zaslonov, znake prekomerne uporabe, ki zahtevajo strokovno pomoč, seznam kvalitetnih spletnih vsebin za otroke in mladostnike po starostni skupinah, ter seznam ponudnikov pomoči, na katere se lahko obrnete.
