Splet je danes neizogibno dejstvo. Najrazličnejše bolj ali manj primerne vsebine, do katerih navkljub vsem zaščitam dostopajo otroci, pa nekaj, kar težko preprečimo. Kje tičijo pasti in na kaj morajo starši biti pozorni preberite v intervjuju s strokovnjakinjo.
“Nekoč, nekje, se vse začne. Morda povsem naključno, nič hudega sluteč in po spletu najrazličnejših okoliščin, ki jih verjetno nisi želel ali neposredno iskal. Klik za klikom in tisti občutek razbremenitve,” pogovor s Špelo Reš, univerzitetno diplomirano psihologinjo, strokovno delavko Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, začne Petra Petravič, idejna vodja portala Zaupaj.si in nadaljuje:
Splet je danes neizogibno dejstvo. Najrazličnejše bolj ali manj primerne vsebine, do katerih navkljub vsem zaščitam dostopajo otroci, pa nekaj, kar težko preprečimo. Le ti lahko zaidejo v primež vsebin, ki jih ne zmorejo in prav tako tudi ne znajo sprocesirati na način, da bi lahko iz procesa odšli povsem »nepoškodovani«.
Kaj pa starši? Zmorejo današnji starši pogledati onkraj otrokove težave in opaziti tudi lasten doprinos k nastali situaciji? Si morebiti celo priznati, da se za otrokovo odvisnostjo skriva tudi odvisnost enega od njih? V članku preberite vprašanja in odgovore strokovnjakinje.
Tablice kot varuške, da imajo starši lahko čas zase
Družina je imela včasih en računalnik. Bil je v dnevni sobi. Dostopen vsem, predvsem pa staršem na očeh. Danes je povsem drugače. Vsak družinski član ima svoj telefon, tablico ali računalnik in to najverjetneje kar v svoji sobi.
Špela Reš: Zadnje čase opažam, da so starši glede tega vedno bolj ozaveščeni, posledično manjkrat slišim, da ima otrok računalnik v svoji sobi. Drugače je s telefoni. Ti spremljajo otroka, mladostnika, skoraj na vsakem koraku.Pri delu v programu Logout se srečujem s starši, ki so zelo ozaveščeni in se zavedajo nevarnosti spletnih vsebin, na drugi strani pa tudi s straši, ki so popolnoma nevešči rokovanja z napravami in sodobnih spletnih vedenj ne razumejo najbolje. V takem primeru kontrolo nad uporabo naprav in spleta prevzema sam mladostnik ali celo otrok.
So pa začeli starši uporabljati naprave na način, da jim pomagajo pridobiti čas zase. Pomagajo jim pri pomirjanju otrok, saj so le ti brez »naprav« težje obvladljivi. Spletna vsebina, ki otroka pritegne, jim je tako v pomoč. Govoriva o trenutni pomoči. Na dolgi rok seveda ne. Poznam izkušnjo starša, ki sta imela težavo s hranjenjem otroka, saj se je le ta upiral na vse pretege, pljuval in kričal. Tablica z risanko, ki je pritegnila otrokovo pozornost, je rešila situacijo. Vsebina je otroka tako pritegnila, da sta ga starša lahko povsem v miru nahranila.
Kaj nam to pove? Da lahko spletne vsebine otroka tako zelo pritegnejo, da le ta povsem izgubi percepcijo o dogajanju okoli sebe?
Špela Reš: Spletne vsebine imajo moč, da spremenijo percepcijo dražljajev. Dandanes je toliko dražljajev, toliko vizualnih podob, povsem različnih barv, zvokov in zanimivih elementov, ki pritegnejo otrokovo pozornost na način, da se fokusira zgolj in samo na to. Seveda v kolikor bi prišlo do fizičnih zlorab, bi otrok to začutil in reagiral.
Neprimernih vsebin otroci sami ne zmorejo sprocesirati
Otroci neverjetno hitro in povsem brez strahu »skačejo« iz ene vsebine na drugo. Pri tem lahko povsem naključno pridejo do vsebin, ki niso ravno primerne zanje. Morebiti so celo nekako primerne, le da imajo »dodane« določene »sporne« elemente.
Špela Reš: Otroci vsekakor na ta način prihajajo do neprimernih vsebin, ki jih sami ne zmorejo sprocesirati. Vsebine, ki jih pretresejo in puščajo neke čustvene vtise, ki jih ne (z)morejo kar tako eliminirati ali nevtralizirati. Če starša v trenutku, ko se to dogaja, ni poleg, da bi otroku priskočil na pomoč in poskrbel za tovrstne vsebine, lahko na otroku pustijo pomembno sled.
Odvisno je seveda tudi od vsebin. V kolikor gre za kakšen močan element, naj si bodi fotografijo ali/in video, zadošča že enkratni pogled, sicer pa je sled močnejša ob ponavljanju vsebine. Pogostejša in večkratna kot je izpostavljenost otroka neprimerni vsebini, večjo sled bo le ta pustila.
Otrok skozi igro, načinom izražanja in spanja sporoča marsikaj
Kdaj otrokovo vedenje sporoča, da je izpostavljen vsebinam, ki jih sam ne zmore sprocesirati? Da je morebiti nečesa preveč ali kaj nenavadnega?
Špela Reš: Otrokovo vedenje je ključno. Otrok skozi igro sporoča marsikaj. Kakšen je njegov odnos do igrač, ko se igra sam, je že lahko pokazatelj marsičesa. Kako se izraža, spi in kako je. Običajno se otrok začne obnašati drugače, kot se je prej.
Kot starš, kdaj lahko posumiš, da ne gre samo za razvojno fazo, ki ima določene predvidljive časovne okvirje in načine vedenja, ampak, da je v ozadju še nekaj več?
Špela Reš: Težko je govoriti na splošno, ampak vsak starš svojega otroka najbolj pozna. Starš vidi, kdaj je neko obnašanje za otroka nenavadno. Kdaj se otrok čudno vede.
Kot starš zaupajte sebi in svojim občutkom
Imate občutek, da starši zaupajo svoji intuiciji? Osebno se mi zdi, da se dandanes ljudje pogosto najprej po nasvet obrnejo k drugim, kot da bi prisluhnili in zaupali sebi. Kot bi pri drugih iskali potrditve, morebiti celo dovoljenje, naj ukrepajo.
Špela Reš: Težko je podati recept. Vsekakor je priporočljivo na to temo prebrati kakšen strokoven članek, hkrati pa kot starš zaupati sebi in svojemu občutku. Kombinacija obojega je verjetno najboljša opcija, sočasno pa pri vsemu temu poiskati neko ravnotežje. Osebno pa se mi zdi, da vsak starš pozna svojega otroka in vidi. Začuti. Preprosto ve.
Imamo ljudje pogum pristopiti k temu, kar vidimo? Zaupati in verjeti temu, kar (za)čutimo
Špela Reš: Odvisno. Kakšni bolj, kakšni manj. Mislim pa, da če je občutek dovolj močan, mu je potrebno kar zaupat in ga upoštevat.
Starši zelo hitro kaznujejo in obsojajo, namesto da bi prisluhnili otroku
Je kaj takšnega, kar Vas pri vašem delu še vedno preseneti?
Špela Reš: Glede uporabe spleta starši preveliko odgovornosti prelagajo mladostnikom, misleč, da bodo že uspeli sami skontrolirati vse to kar vidijo in doživijo. Od otrok in mladostnikov preprosto preveč pričakujejo. Preseneti me trenutek, ki ga starši izberejo za pogovor o pravilih in njihovem upoštevanju. Vse to nastopi v trenutku, ko so težave že tu.
Starši včasih tudi malce preveč obsojajo. Zlasti kjer gre za tvegano spletno vedenje, ko pride do posredovanja intimnih fotografij mladostnice, ki je lahko stara 11, 12 let. Tukaj starši reagirajo povsem neprimerno. Pogosto mladostnika nemudoma kaznujejo, namesto da bi ga morda povabili k zaupnem pogovoru, kjer bi le ta dobil sporočilo: »tukaj sem zate«. To me včasih res preseneti. Starši zelo hitro kaznujejo in obsojajo, namesto, da bi to dogajanje vzeli kot alarm za težave, ki se skrivajo v ozadju.
Starši so v tovrstni situaciji precej bolj fokusirani sami nase kot na mladostnika. Sprašujejo se, kako bo dogodek vplival na njihov ugled. Kako bodo izpadli sedaj oni, ko so se fotografije mladoletnice pojavile na spletu, namesto, da bi namenili pozornost dekletu in temu, kar doživlja ona.
Mladostniki znajo že zelo zgodaj, v 4. razredu osnovne šole priti do vsebin t.i. »dark neta«. Nekateri to uspejo še celo prej. Starši tega ne vedo. Mislijo si, da se to njim ne more zgoditi. Da so mladostniki doma, v svojih sobah, za računalnikom, veliko bolj varni, kot zunaj na ulici. Ni samo«dark net«, marsikaj se najde že na youtubu in na družabnih omrežjih.
Ni popolnega sistema, ki bi preprečil nalaganje vsebin, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso primerne za ogled. Verjetno je smiselno usmeriti fokus drugam.
Špela Reš:E-vzgoja je trdo garanje. Zahteva veliko časa in pogovorov z otrokom. Res nam primanjkuje časa in napravam prepogosto dajemo vlogo varuške, da imamo lahko starši čas zase.
Starši se kdaj ne »želijo« ukvarjati, ker ne vedo, kako bi pristopili
Imajo tudi starši kdaj težave z določenimi vsebinami, zaradi česar se znajdejo v precepu? Vsebine, do katerih tudi sami niso najbolj opredeljeni? Ali zelo dobro vedo, le da se jim s tem preprosto ne da ukvarjati?
Špela Reš: Zdi se mi, da starši zelo dobro prepoznajo, kaj je primerno in kaj ni. To veliko hitreje prepoznajo kot pa mladostniki. Starši niso toliko ignorantski. So kar zaskrbljeni. Se pa dogaja, da se starši pogosto s tem ne »želijo« ukvarjati, saj nekako ne vedo, kako bi pristopili. Preprosto ne znajo. Pa tudi stika z otrokom nimajo. Tako nekako nam povedo tisti, ki nas obiščejo in s katerimi se pogovarjamo.
Prekomerno gledanje spletnih vsebin kot pomoč pri umirjanju
Kdaj pridejo k Vam po pomoč?
Špela Reš: Opazili smo, da sta dva vzgiba, zaradi katerih pridejo k nam po pomoč. Dolgčas in pomiritev sta razloga, zakaj se mladostniki in tudi odrasli prekomerno zadržujejo na spletu.
V primeru ogromne količine »prostega« časa, zaradi česar se oseba dobesedno dolgočasi, je zahajanje na splet nekaj povsem drugega, kot če govoriva o pomiritvi »težkih občutij«, s katerimi se lahko sooča mladostnik in katerim skuša ubežati. Naj si bodi gre za starša alkoholika ali pred kratkim storjen samomor osebe, ki je bila mladostniku blizu ali drugo čustveno zahtevno vsebino.
V kolikor je motiv »preganjanje dolgčasa«, ne govorimo o zasvojenosti. Le ta nastopi takrat, ko z prekomernim gledanjem spletnih vsebin skušamo umiriti notranjo napetost. In takrat pričnejo pogosto pešati tudi druga področja življenja (šola, delo, druženje, odnos do sebe, hobiji).
Kakšni so obeti pri najstnikih, ki so že odvisni od gledanja spletnih vsebin?
Špela Reš: Najmlajši, pri katerem smo prepoznali težave prekomerne uporabe interneta in začetki spletne odvisnost, je star 9, 10 let. Prognoza je lahko zelo dobra, če se nekaj spremeni. V kolikor se ne, je pa prognoza slaba. Mlajši, ko je otrok, več delamo s starši, saj so oni tisti, ki postavljajo pravila. Imamo precej odraslih, ali pa študentov, ki so pričeli prekomerno igrati video igre v osnovni šoli in imajo danes težave. Ne zmorejo slediti nekemu dogajanju in se skoncentrirati. So izgubljeni in imajo težave s spominom. V kolikor se nekaj ne spremeni, ni moč pričakovati izboljšanja. Težave kar tako, same od sebe, ne izzvenijo.
Strategije postopanja so različne
Izjemno lahko je zdrveti v tovrsten labirint, zelo težko pa se je iz njegovega primeža osvoboditi. Verjetno je potrebno poiskati primerno strategijo, ki ti je v pomoč na trnovi poti in dodatna pomoč je vsekakor dobrodošla, kajti dvomim, da se lahko iz tovrstnega primeža izvlečeš sam.
Špela Reš: Če govoriva o prekomerni uporabi interneta, je izziv najti dejavnost/aktivnost, s katero bo otrok, mladostnik ali odrasli pregnal dolgčas. Poiskati je potrebno analogno aktivnost, ki bo vsaj toliko zanimiva in privlačna, kot so video igrice, družbena omrežja ali kakšna druga spletna vsebina. In to je velik izziv. Mladostniku je namreč vse brezveze. Tako rekoč dolgočasno. Poiskati je treba tisto nekaj, kar mu bo »fajn«, da bo lahko kvalitetno preživljal svoj prosti čas.
V kolikor pa gre za odvisnost, je potrebno poiskati ustrezno strategijo, ki bo pomagala se soočiti s težavami.
Vsekakor je tukaj za suport potrebno vključiti tudi starše.
Špela Reš: Definitivno. Mlajši kot je naš uporabnik, večja je tukaj vloga starša. Ko govoriva o otroku staremu 10 let, je potrebno fokus usmeriti na starše, saj so oni tisti, ki so odgovorni za otrokovo spletno vedenje.
Študenti in odrasli težave kar dobro prepoznajo
Kako otroci, mladostniki ali odrasli, pristopijo k Vam?
Špela Reš: K nam redko pridejo mladostniki sami. Se je sicer že zgodilo, da je prišel k nam kakšen 16, 17-letnik, čeprav so takšni primeri resnično zelo zelo redki. Najpogosteje stopijo v stik z nami starši, osebe iz kakšnih društev ali svetovalci različnih šol, ki pri mladostniku zaznajo težave in ga napotijo k nam. Študentska populacija pride pa kar sama.
Skušam si predstavljati študenta, ki pristopi do Vas in prizna, da je zasvojen z internetom ter prosi za pomoč. Morda so besede drugačne, pa vendarle.
Špela Reš: Do nas sicer ne pristopijo ravno na tovrsten način, še posebej ne osebno. Najpogosteje nam pošljejo elektronsko sporočilo v katerem opišejo svojo težavo. Kar dobro jih prepoznajo. Zelo lepo opišejo, kako se zavedajo, da preveč časa »preživijo« na različnih »napravah« in da se ne družijo s prijatelji. Nekateri so se zaradi tega tudi že razšli s partnerjem. Tudi ločitve pri odraslih ali izguba službe so lahko posledica prekomerne uporabe spleta. To niti ni takšna redkost.
Močna frustracija je že dobra motivacija na poti sprememb
Zbrati pogum, iskreno opisati težavo in še priznati svoj del odgovornosti za nastalo situacijo, ni enostavno. Včasih je potrebno zbrati kar veliko poguma in pri iskanju pomoči premagati tudi občutek sramu.
Špela Reš: Običajno ne gre toliko za pogum, kot za frustracijo. Ko je le ta tako velika, tako zelo izrazita, da oseba ne vidi več drugega izhoda, takrat se odloči poiskati pomoč. Dokler še nekako gre in se ohranja nekakšno sprejemljivo stanje, je tudi motivacija za spremembe manjša. V trenutku, ko žena postavi ultimat in pokaže ločitvene papirje, v šoli predočijo mladoletniku dejstvo o možni izključitvi ali v službi odraslemu grozi realna možnost izgube delovnega mesta zaradi prepogoste odsotnosti, ali premajhne storilnosti, takrat je za marsikoga frustracija tako zelo močna, da so motivirani nekaj spremeniti.
Ko se človek odloči narediti spremembo in je določen del poti, ki vodi v drugačno življenje, že prehojena, lahko nastopi trenutek različnih očitkov in iskanja odgovorov, čemu, zakaj sem dopustil, da se je vse to zgodilo. Zakaj sem mogel priti do tiste točke, ko je bilo res že vse na kocki, da sem začutil motivacijo za spremembo?
Špela Reš: Ni potrebno, da je resnično vse na kocki. Zadošča že to, da je meja frustracije dovolj visoka. Da vidiš in občutiš, kako ti na tovrsten način ni več ugodno. Ni treba, da se ti vse podre. Dovolj je tudi to, da se ti to zgodi na enem področju, ki pa mora biti za osebo dovolj pomembno. Lahko se ti nekje nekaj podre, ni pa nujno, da se ti podre povsod.
Seveda se kasneje marsikdo sooča tudi z občutki krivde, češ, »zakaj nisem prej ukrepal?« čeprav sem mnenja, da tovrstni očitki niso ravno produktivni.
Oseba bo težko abstinirala od spletnih vsebin, lahko se pa nauči splet uporabljati drugače
Morda ne ravno tisti občutek krivde, kjer gre že za obtoževanje in obsojanje, ampak bolj kot zavedanje in opomin, da v prihodnje ne želim več ponoviti tovrstne izkušnje iz preteklosti.
Špela Reš: Tovrstna izkušnja seveda pusti sledi.
Bodimo iskreni in pošteni. Osebe, ki so imele težave z zasvojenostjo, so konstantno na preizkušnji. Možnost recidivnosti se skriva za vsakim vogalom. Ne sicer dobesedno, je pa riziko vedno prisoten in boj s samim seboj se verjetno nikoli ne konča.
Špela Reš: Tukaj je res malce težje, kot pri ostalih zasvojenostih, kjer osebe lažje abstinirajo. Težko bo oseba namreč abstinirala od spletnih vsebin, saj nas le te spremljajo tako rekoč na vsakem koraku. Lahko pa abstinira od kritičnih vsebin. Lahko preneha gledati pornografijo, se umakne iz družabnih omrežij in ugotovi, da vsekakor preživi. Potrebne je resnično veliko samodiscipline.
Do zasvojenosti prihaja s tistimi vsebinami, ki osebi nudijo ugodje. Uporaba računalnika v službenem času, v službene namene, ni toliko rizična, čeprav lahko vedno pride do preskoka k drugačnim-prijetnejšim vsebinam. V kolikor ima oseba težave z odvisnostjo, to ne pomeni, da računalnika ne sme več uporabljati. Lahko se ga nauči uporabljati konstruktivno. Mi tovrstno ravnanje spodbujamo. Uporabnike skušamo učiti, kako uporabljati računalnik na drugačen način in za povsem drugačne vsebine, kot je to oseba počela nekoč. Uporabnike spodbujamo, da (po)iščejo in najdejo ventili ugodja na drugih področjih.
Predvsem pa spodbujamo iskanje drugačnih načinov za soočanje, reševanje stisk.
Drugačnega načina soočanja s stiskami se človek lahko vedno nauči
Da torej ni potrebno obiskati splet, (po)gledati vsebine, ki ti pomagajo se razbremeniti občutka, s katerim se nisi zmožen soočiti?
Špela Reš: Tovrstnega, drugačnega načina ravnanja in soočanja s stiskami se človek lahko vedno nauči. Je pa potreben trud, delo in vztrajnost.
Ste kdaj presenečeni nad vsebinami, ki dajo ljudem občutek ugodja? Kaj vse ljudem spodbuja tovrstne občutke? Pornografija, video igre?
Špela Reš: To je zelo individualno. Pri nas, na Logoutu imamo programe razdeljene prav po vsebinah, za katere smo zaznali, da na ljudi delujejo na problematičen način. V splošnem so to video igre, spletni gambling, spletni shopping, spletna pornografija, serije, nanizanke, youtube, družbena omrežja. Je pa zares individualno, saj so v tej skupini lahko tudi selfiji, novičke, komentarji ipd.
Tudi znotraj posameznika se meja tolerance sčasoma dviga. Če govoriva o pornografiji, lahko sčasoma oseba, za isto stopnjo ugodja, potrebuje vedno močnejše dražljaje, kar lahko pomeni, da so prikazani vedno bolj rizični, socialno nesprejemljivi načini določenih spolnih praks.
Fikcija in realnost sta ločeni, lahko se pa poveča toleranca na videno
Mladostniki, ki prekomerno uporabljajo spletne vsebine, v svojem realnem življenju vedo, kaj je realno in kaj ni? So še zmožni ločiti realnost od fikcije?
Špela Reš: Enoznačno je težko reči. V kolikor gre za osebo s težavami v duševnem zdravju ali določene osebnostne specifike, lahko pride do tovrstnega prekrivanja. V splošnem pa kar ločijo igro od realnosti. Lahko se pa malce zmanjša senzibilnost na določene prizore, tematike in se osebi posledično nekaj zdi bolj normalno, kot ji je bilo to na primer nekoč. Bolj kot si izpostavljen nasilnim spletnim igram, bolj si lahko toleranten do tega, kaj je sprejemljivo in kaj ne.
Je pa lahko video igra sprožilec marsičesa (npr. nasilnega vedenja), težje pa je to vzročno povezati.
Lahko se ti torej zaradi igranja sčasoma pojavijo določene težave, ki brez tega »stimulansa« morebiti ne bi bile tako izrazite?
Špela Reš: Ja. Odvisno je sicer tudi od razvojnega obdobja o katerem govorimo. Če je tovrstnim vsebinam izpostavljen 7 letni otrok, ki še nima sposobnosti abstrakcije, je drugače, kot pa če jih igra odrasli. Tukaj se lahko pojavi vprašanje, kaj je realno in kaj abstrakcija, saj je za otroka lahko marsikaj realno. Sposobnost abstrakcije se pojavi po 12,13 letu starosti, zato je potrebno pred tem obdobjem kar paziti, čemu vse izpostavljaš svojega otroka.
Za video igre so bolj rizični fantje, za družbena omrežja in serije dekleta
Dejali ste, da se je tudi marsikateri zakon končal z ločitvijo zaradi prevelike izpostavljenosti enega od partnerjev video igram. Verjetno so bili tudi otroci vključeni v igranje ali vsaj druženja s staršem, ki se mu tovrstno ravnanje ni zdelo problematično. Otrok v tem primeru vsebine ni iskal, ampak jim je bil izpostavljen zaradi želje starša, ki se mu to ni zdelo vprašljivo.
Špela Reš: To je primer rizičnega vedenja starša. Prvič gre za slab zgled. Drugič je otrok izpostavljen tovrstnim vsebinam in deležen načina izražanja s strani starša, ki je vsekakor poseben. Otrok vse vidi, sliši in občuti. Ni malo primerov, kjer prepoznamo tovrsten vzorec. Starši pripeljejo otroka zaradi zasvojenosti z video igrami, nakar ugotovimo, da ima težave z zasvojenostjo že eden od staršev. Za razvoj zasvojenosti z video igram so bolj rizični fantje, za zasvojenost z družbenimi omrežji so pa bolj rizična dekleta.
Se je že zgodilo, da so starši pripeljali otroka zaradi težav, ki jih ima s prekomernim gledanjem spletih vsebin ali celo zasvojenostjo od video iger, pospremljeno z besedami, češ, »Tukaj ga imate, pomagajte mu rešiti njegov problem!« Da ga tako rekoč parkirajo in označijo za problematičnega, sami se pa pri tem počutijo povsem brez kakršnekoli odgovornosti oziroma vpliva na tovrstno otrokovo težavo?
Špela Reš: Tudi to se dogaja in niti ne tako zelo poredko, kot bi si lahko predstavljali. A žal nimamo »čarobne paličice«.
