Piše: Darija Cvetko
Včasih starši težko prenašamo čustven izbruh svojih otrok. Čeprav se zasloni morda zdijo kot hitra in učinkovita rešitev, da otroka pomirimo, pa na dolgi rok ne otroku in ne staršem ta metoda ne prinaša koristi. Kvečjemu nasprotno. V prispevku bomo pojasnili, zakaj je eno od ključnih priporočil za uporabo zaslonov pri predšolskih otrocih ta, da jih ne uporabljamo kot sredstvo za tolažbo.
Psihologinja Leja Mauko, ustanoviteljica Razvojnega kotička, pomaga staršem razumeti otrokove potrebe in razvijati sočutne odzive. Poudarja, da za otroke marsikatere dane situacije in meje, ki jim jih postavijo starši, predstavljajo frustracijo, le to pa izražajo s pomočjo čustvenega izbruha. Čustven izbruh lahko razumemo kot otrokov način sporočanja, da se z nečim ne strinjajo. Drugače ne znajo, saj del možganov, ki uravnava čustva, še ni dovolj razvit.
Za lažje razumevanje staršem predstavi proces doživljanja otrokovih čustev s pomočjo t.i. »čustvenega tunela«, – katerega cilj je, da otrok čuti vso paleto čustev, da čustva tudi izrazi in se ob tem počuti varno in sprejeto (brez bojazni, da bi ga zato kaznovali ali kakorkoli zasmehovali) ter se naposled umiri.
Vir slike: Leja Mauko, Razvojni kotiček. Webinar: Predšolski otroci in zasloni, november 2023. Slika objavljena z dovoljenjem.
Ko otrok doživlja čustven izbruh, stoji na začetku tunela. Otrokova naloga je preiti skozi tunel čustev, kjer se ob ljubeči in sočutni podpori odrasle osebe uči svoja čustva prepoznati, jih razumeti ter obvladovati na zdrav in konstruktiven način.
Staršem je velikokrat težko opazovati čustvene izbruhe lastnih otrok, saj jih želimo obvarovati pred bolečino, razočaranjem in jezo. Morda so tudi nas vzgajali na način, da smo negativna čustva morali potlačiti in ne znamo drugače, kot da takšen vzorec soočanja s čustvi prenašamo naprej. Velikokrat zato posegamo po zasilnih izhodih tako, da preusmerimo pozornost otroka od frustracije na zaslone. V roke mu potisnemo pametni telefon ali prižgemo risanko na televiziji (slika: vrata za izhod iz tunela).
Če se vsakič zatekamo k uporabi zaslonov za pomiritev, preprečimo otroku, da bi šel skozi čustveni tunel. To mu odvzame priložnost za izražanje čustev, spopadanje s situacijo in sprejemanje frustracij – otrok ne razvija frustracijske tolerance. Hkrati pa razvijamo neprimerne vzorce spoprijemanja s stresom, ki jih lahko otrok nosi v najstništvo in odraslost.
Nehote otroka oropamo izkušnje iz katerih razvija čustvene in socialne veščine. Odrasla oseba, ki je ob otroku, naj zato ne skuša skrajšati časa, ko je otrok v čustvenem tunelu, ampak naj bo prisotna skozi celoten proces. Mirnost odraslega, nežno nošenje, objem ali ljubeče zibanje v naročju (če nam otrok to dovoli) so vsekakor bolj sprejemljivi načini, kako lahko pomagamo otroku, da se umiri. Seveda takšne metode zahtevajo kar nekaj potrpljenja, sočutja in vživljanja v otroka. A večkrat, ko se bomo odzvali sočutno, učinkoviteje se bo otrok učil pomiritve in sčasoma bo lažje obvladoval situacije, ki mu povzročajo frustracijo.
Pri spremljanju otroka skozi tunel čustev nam ni treba biti popoln, je pa dobro, da so naši odzivi predvidljivi. Četudi ne moremo vedno zagotoviti popolne čustvene podpore otroku, je ključno, da so podporni odzivi dovolj pogosti, da jih otrok lahko pričakuje.
S postavitvijo temeljev lahko bolj usklajeno uporabljamo zaslone na načine, ki podpirajo otrokov razvoj in gradijo večjo povezanost v družini. Če pri razumevanju otrokovih vedenj, spodbujanju zdravega čustvenega razvoja in iskanju rešitev vaših izzivov potrebujete pomoč, vabljeni, da se obrnete na Razvojni kotiček.
Vir: Leja Mauko: Prenos smernic za uporabo zaslonov v prakso, webinar: Predšolski otroci in zasloni, november 2023, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
Preberite še: