Piše: Darija Cvetko, strokovna sodelavka društva in mama dveh otrok
Otroci so čudoviti in odrasli se od njih premalo učimo. Medtem, ko jih mi učimo o življenju in jih vzgajamo, nas otroci učijo o nas samih. Lahko bi rekli, da tudi oni vzgajajo nas. Učijo nas o naših omejujočih prepričanjih in strahovih, če smo le odprti za učenje.
Otroci so posebni še po nečem: so močni zagovorniki svojih potreb. Tistih, ki jih odrasli v naglici življenjskih obvez pozabimo ali pa jih damo na stran, ker preprosto nimamo časa za vse. Potreba po druženju in igri skozi gibanje.
Nič hudega. Odrasli se zavedamo, da je potrebno v življenju postaviti prioritete. Vseeno pa se vprašam, ali so vse naše prioritete v korist otrokom in nam. Na primer, kolikokrat in kako dolgo sami gledamo v pametne telefone, delamo za računalnikom več kot je potrebno in to pretirano delovno storilnost kujemo v zvezde.
Radi namreč govorimo o prekomerni uporabi zaslonov med otroki in mladostniki. Pri nekaterih se razvije zasvojenost. Pozabljamo pa eno pomembno dejstvo: da smo otrokom tudi na tem področju zgled. Lahko smo dober, ali slab zgled. Če bomo sami ves čas dajali prednost aktivnostim in zabavi, ki vključuje zaslone, bodo k temu težili tudi otroci. In če bomo raje namesto pametnih telefonov izbrali naravo ali preprosto le pogovor s sosedi na klopi pred hišo ali blokom, bo tudi za otroke to priložnost, da poiščejo zabavo in igro zunaj, na travniku, ob tej isti klopi. Takrat imamo priložnost opazovati otroke in se hkrati posvetiti zanimivemu pogovoru z nekom iz oči v oči.
Šolo obvezujoči otroci in tudi mlajši so v preteklem obdobju na lastni koži izkusili, kaj pomeni biti prikovan pred zaslon. In to poletje so nam sporočili, da tudi mi odložimo telefone in ostale zaslone, gremo ven in se, preprosto, igramo.
Otrok potrebuje igro, smeh in dotike. Igra naj bo domišljijska in gibalna. Vsaka igra pa sama po sebi nudi možnost za raziskovanje, bodisi vsega, kar otrok najde v okolici, ali raziskovanje svojih občutkov in čustev ter lastnega doživljanja ob dejavnostih in v bližini drugih ljudi. Naj bo zato otroku tudi kdaj dolgčas. Ne hitimo mu zapolniti dneva in ne potiskajmo mu v roke telefona, ali ga posedajmo pred televizijo. Naj sam poišče načine kratkočasenja, ki ne vključujejo zaslone.
Če vztrajamo dovolj dolgo, bo prej ko slej uporabil svojo domišljijo in našel zanimive načine preživljanja prostega časa, pa četudi to pomeni oblepiti polovico sobe s selotejpom, ki predstavlja pajkovo mrežo, v katero se ujamejo številne igrače.
In zunaj… pustite jih včasih brez vseh igralnih rekvizitov in pojdite ven brez načrta in težnje po učenju košarke, nogometa, tenisa idr. Ni treba vedno s seboj jemati tisoč in en pripomoček za peskovnik. Otroci bodo našli priložnost za igro tam, kjer vi ne bi niti pomislili. Na travniku majhno zaplato zemlje, kamor bodo zlili vodo, ki je namenjena potešitvi žeje in noter namakali zelene listke, ladjice. Odtavali bodo v svoj svet domišljije, žeja ne bo tako pomembna, kot zabava.
Se spomnite takšne igre? Se lahko z njimi vživite v ta domišljijski svet? Upam, da se, prekrasen je. In pogosto veliko bolj resničen od vsebin, ki jih spremljamo preko spleta, preko družbenih omrežjih.
Ko sem otroke zaprosila, da narišejo ali napišejo, kaj delajo med počitnicami, nihče ni narisal pametnega telefona. Otroci bodo iskreno opisali in narisali to, kar jim najbolj ostane v spominu, to kar jim privabi nasmeh na obraz ali to po čemer hrepenijo. To so živali, misel na starše, prijatelje, morje in igro…
Čisto v olimpijsko športnem duhu: 1: 0 za otroke. Kako kakovostno in igrivo preživeti prosti čas brez zaslonov se bomo mi učili od vas, otroci!
Zato, dragi starši, dragi skrbniki, večkrat odložite telefone in se prepustite, da vas otroci zapeljejo v svoj svet domišljije. Zabava in smeh sta zagotovljena!
