Knjiga Jonathana Haidta The Anxious Generation (Anksiozna generacija) je ob izidu lani sprožila globalno razpravo o uporabi pametnih telefonov med otroki. Na BBC-jevi spletni strani lahko prisluhnete trinajst minutnem intervjuju z avtorjem knjige.
Spodaj pa je urejen odlomek pogovora med novinarko Katty Kay in avtorjem knjige Johnathanom Haidtom.
Ogled intervjuja s klikom na spodnjo sliko.
Novinarka Katty Key in avtor knjige Jonathan Haidt. Vir slike: BBC
Starši potrebujejo pomoč. Zelo težko je otroke spraviti stran od zaslonov, če so na njih vsi njihovi prijatelji. Ta zasvojenost zahteva skupinsko ukrepanje.
Jonathan Haidt: Nisem še srečal nobenega pripadnika generacije Z, ki bi bil v zanikanju o negativnih učinkih, ki jih ima pametni telefon nanje. Nihče mi ni rekel: »Ne, telefoni so super za nas.« Vsi vidijo, kaj se dogaja – a se počutijo ujete.
Se je torej v letu dni od izida knjige kaj zares spremenilo? Je bil ves ta hrup okoli telefonov le trenutek kolektivne starševske panike – ali pa se je vendarle sprožilo nekaj konkretnega, kar si starši tako močno želijo?
Spodaj je urejen odlomek pogovora med novinarko Katty Kay in avtorjem knjige Johnathanom Haidtom.
Katty Kay: Od izida tvoje knjige je minilo leto dni, v katerem je sprožila veliko razpravo. Za začetek me zanima – kako kaže z različnimi področji, na katera si opozarjal: telefoni v šolah, starostne omejitve, uporaba družbenih omrežij, spodbujanje več prostih iger otrok. Kdo v Ameriki na teh področjih napreduje in kdo ne?
Jonathan Haidt: Vedel sem, da bo knjiga priljubljena. Nisem pa pričakoval, da se bo tema tako hitro razširila po vsem svetu, ne le v ZDA. Po vsem svetu se je družinsko življenje spremenilo v boj glede časa pred zasloni. Vsem gre to na živce. Vsi vidijo, da nekaj ni v redu.
Najhitreje se je razširila ideja o šolah brez telefonov, ker je to najlažje uresničiti. Zelo težko je učiti učence, če polovica razreda gleda videe in igra igrice. Učitelji so telefone sovražili že od začetka, a jih je bilo strah. Sploh v Ameriki – morda je podobno tudi v Veliki Britaniji – je veliko staršev, ki želijo biti ves čas v stiku s svojim otrokom. Mislijo, da imajo pravico nadzorovati, kaj se z njim dogaja. In če gre kaj narobe, želijo biti takoj tam. Ta prezaščitniški pristop …
Katty Kay: Torej imamo tukaj paradoks – starši so zelo zaskrbljeni zaradi telefonov, ker vidijo, kaj delajo njihovim otrokom. A hkrati nočejo, da bi jih otroci pustili doma, ko gredo v šolo.
Jonathan Haidt: Ljudje so zapleteni! Vsebujejo protislovja. In ne morem reči, da vsi starši vidijo problem. Mnogi namreč vidijo telefon kot rešilno bilko. Svet dojemajo kot nevaren. Sprva sem mislil, da gre za nekaj izrazito ameriškega – zaradi večje prisotnosti kriminala kot v Evropi ali Kanadi. Presenetilo pa me je to, da se je ta trend pretirane zaščite v devetdesetih razširil po vseh angleško govorečih državah. Vsi smo šli čez enako fazo. In zdaj vse te države tudi hitro ukrepajo. Velika Britanija in Avstralija sta po sprejetju zakonodaje celo v vodstvu.
Katty Kay: V ZDA smo sicer videli nekaj zakonodajnih pobud v Kongresu, a na nacionalni ravni se ni zgodilo veliko. Videti pa je, da posamezne zvezne države sprejemajo ukrepe glede telefonov v šolah.
Jonathan Haidt: Tako je. Ker v ZDA nimamo učinkovitega zakonodajnega telesa. Imamo Kongres – in če kdo nasprotuje, se ne zgodi nič. Zato od začetka nisem računal na pomoč Kongresa. Osredotočil sem se na posamezne ameriške zvezne države ter na Združeno kraljestvo, Avstralijo in EU. Če tam dosežemo spremembe, smo zmagali.
Katty Kay: Je že prezgodaj za merjenje učinkov šol brez telefonov? Imamo kakšne podatke ali gre bolj za domnevo, da se stanje izboljša?
Jonathan Haidt: Imamo poročila iz šol, ki so postale zares brez telefonov. In izzivam ljudi: poiščite šolo, ki je resnično brez telefonov – ne samo med poukom. Če gre le za omejitve med poukom, ni to to. Takrat se vsi učenci spet zatopijo v telefone med odmori. Prava šola brez telefonov pomeni, da jih oddajo zjutraj in jih dobijo nazaj zvečer oziroma, ko šolo zapustijo. Kakšna so poročila iz teh šol? Navdihujoča.
Najpogosteje slišimo, da je manj disciplinskih težav. Manj je prepirov in drame. Manj izostankov. Šola je zabavnejša, ker se otroci dejansko pogovarjajo, igrajo in smejijo skupaj. To vodi tudi v boljšo prisotnost in točnost. In kar me najbolj navduši – povsod, kamor gremo, pravijo isto: spet slišimo smeh na hodnikih.
Katty Kay: Kdo pa se upira?
Jonathan Haidt: Nekaterim otrokom ni všeč, pa tudi nekaterim staršem ne. Ampak govoril sem s stotinami ravnateljev šol. Pravijo mi, da so pričakovali ogromen odpor s strani staršev, pa ga v resnici ni bilo. Ker je letos drugače. Duh časa se je spremenil.
Pravzaprav se je vse začelo že v Veliki Britaniji, še preden je moja knjiga izšla. Imeli so šole brez pametnih telefonov, ki so postale viralne februarja lani, moja knjiga pa je izšla marca. Torej, okolje je zdaj drugačno in šole so pripravljene na ukrepanje. Res je, obstajajo nekatere študije, akademske raziskave, ki so dvoumne, ampak če jih pogledaš natančneje – ena je bila objavljena v The Lancet v Veliki Britaniji – je tam pisalo, da šole brez telefonov nimajo učinka. Pa ni res. Vzeli so osem šol, ki so imele politiko »telefoni v nahrbtniku« – kar sploh ni učinkovito – in še enajst ali petnajst šol, ki so imele prepoved pametnega telefona v razredu. Torej, šlo je za rahle razlike v politiki. Šole so bile zelo različne. Imamo zapis na Substacku, ki pokaže, da ta študija iz Lanceta ne dokazuje ničesar takega. Potem pa je še ena študija v Veliki Britaniji, ki jo je izvedel Policy Exchange – pregledali so več sto britanskih šol in le približno 10 % jih je resnično brez telefonov. Če pogledaš te šole in jih primerjaš z ostalimi, vidiš koristi: tako akademske kot vedenjske.
Katty Kay: Rada bi se vrnila k temu, kar si rekel na začetku o devetdesetih letih, kako je takrat zavladal strah. Sama sem bila vse življenje zaposlena mama. Imam štiri otroke: dva rojena v devetdesetih, enega leta 2000 in enega leta 2006. Torej so imeli vsak svoje izkušnje z zasloni. Po mojem raziskovanju pa se je v osemdesetih in devetdesetih zgodilo še nekaj drugega – razširila se je predstava o tem, kaj pomeni biti dober starš, še posebej pa dobra mama. Ženske so začele delati s polnim delovnim časom, hkrati pa še vedno opravljale večino gospodinjskih opravil.
Jonathan Haidt: Vzgoja otrok je bila vedno nekakšen skupen projekt (skupnostni projekt). Ko to izgubiš, je zdaj vsaka družina prepuščena sama sebi. In to pomeni, da so največkrat matere prepuščene same sebi.
Katty Kay: Ampak to ni vse. Po mojih raziskavah ženske danes opravijo približno enako količino gospodinjskih opravil kot njihove prababice v začetku 20. stoletja. Družba pa je medtem začela od nas pričakovati, da nismo dobre mame, če ne preživimo ogromno časa z otroki – če jim ne posvečamo vikendov, če jih ne vozimo sem in tja na vse možne dejavnosti. Še posebej, če si bila zaposlena mama, se je občutek krivde samo še stopnjeval. Zasloni – in to sem videla tudi pri svojih otrocih – so postali nekakšno olajšanje za starše, predvsem za matere, od katerih je družba pričakovala nemogoče stvari.
Jonathan Haidt: Vsaka tvoja beseda drži. Dodal bi samo še nekaj. To je res en tak čuden pojav. V knjigi imam zelo nenavaden graf, ki kaže, da je bila količina časa, ki so ga mame in očetje preživeli z otroki, precej stabilna v 80-ih in še v 90-ih. Potem pa je sredi 90-ih v ZDA nenadoma poskočila. Nekaj se je takrat spremenilo. In to je ta norma, o kateri govoriš.
Katty Kay: Super, v ZDA sem se preselila leta 1996 – ravno pravi trenutek!
Jonathan Haidt: Ravno si ujela ta val! Točno to. Torej, res se je to zgodilo. Ženske danes imajo manj otrok kot njihove babice, hkrati pa delajo zunaj doma – kar njihove babice niso – in preživijo več časa z otroki. Ogromno bremena je padlo na ženske.
Zakaj se je to zgodilo? Najboljši odgovor ponuja odlična knjiga Paranoid Parenting Franka Furedija. Je britanski sociolog in osredotoča se na to, kaj se je zgodilo v Združenem kraljestvu – čeprav poudarja, da se enako dogaja tudi v ZDA in Kanadi. Pravi, da smo izgubili zaupanje v druge ljudi. In ko se to zgodi, ne zaupamo več svoji soseski. Ne zaupamo več ljudem, da bi otrokom dovolili iti ven.
Katty Kay: Če pogledava tvoj celosten pogled na zaslone, otroke in šole – ali moramo najprej rešiti ta družbena vprašanja, preden lahko resnično odvadimo otroke od zaslonske zasvojenosti?
Jonathan Haidt: Ta vprašanja moramo najprej razumeti, če želimo do konca razumeti, kaj se je zgodilo skozi zgodovino. Ampak ne bi rekel, da jih moramo najprej rešiti – ker jih, odkrito povedano, ne bomo. Mislim, obuditi skupnost … hodim na vse mogoče sestanke o tem, vključene so fundacije in podobno. Ampak, poglej – tehnologija spreminja družbo.
Katty Kay: A bi lahko kar vse popravil, Jon? [smeh] Saj vem, da si že uredil telefone v šolah, ampak resno, še malo se potrudi!
Jonathan Haidt: [smeh] Ja, gremo zdaj še skupnost rešiti! Ne, zaupanje v skupnost ne bomo obnovili do te mere, da bi otroke brez skrbi pošiljali ven. To se ne bo zgodilo. Pravzaprav se bo verjetno še poslabšalo, ko bomo vstopili v obdobje umetne inteligence, kjer sploh ne bomo več vedeli, kaj je res. Zelo dolgo, če sploh kdaj. Zato se moramo raje prilagoditi. In mislim, da je način, kako se prilagodimo temu tehnološkemu napadu, da si rečemo: »V redu, veste kaj? Otroci niso odrasli.«
Moramo se osredotočiti na to, kaj je potrebno, da otrokom omogočimo zdrav razvoj možganov skozi puberteto. To je moje poslanstvo. Otroci morajo imeti bistveno manj časa pred zasloni. Bistveno manj razdrobljenega časa. Brez TikToka. Brez kratkih videov. To je najslabše. In morajo imeti veliko več izkušenj v stiku z ljudmi.
Katty Kay: Kaj pa rečeš revnejšim družinam, kjer morata oba starša delati več služb in kjer je vsebina na zaslonih dobesedno rešilna bilka, ker zamoti njihove majhne otroke? Je tam drugačen argument ali ne?
Jonathan Haidt: Ja, je. Treba je razumeti kontekst. V devetdesetih smo bili vsi tehnološki optimisti. Internet je bil nekaj neverjetnega. Zgodnji internet je bil res čudovit. Bogatejši otroci so imeli računalnike in dostop do interneta, revnejši pa ne. In takrat smo vsi govorili o izobraževalni enakosti. Bill Gates in mnogi drugi filantropi so donirali stotine milijonov dolarjev. Ideja je bila: dajmo vsakemu otroku računalnik.
Torej, v zgodnjih 2000-ih smo še vedno verjeli v tehnologijo. Mislili smo: »V redu, ne zaupam, da bo moj otrok hodil sam tri ulice stran do trgovine, ampak je na računalniku. Kaj bi lahko šlo narobe? Uči se! To je super!« Zdelo se nam je dobro, da so otroci za računalnikom. In v devetdesetih je to večinoma tudi držalo. Bile so izjeme, ampak večinoma je bilo tako.
A ko internet prevzamejo – ali bolje rečeno, ko otroštvo prevzamejo tri ali štiri velike korporacije – TikTok, Snap, Meta in Google – in začnejo te firme z algoritmi otrokom pošiljati vsebine, da jih zadržijo čim dlje, postane stvar precej bolj mračna.
Danes otroci za računalnikom ne programirajo. Ne pridobivajo nobenih koristnih veščin. Ležijo in pasivno konzumirajo vsebine. In takrat postane stvar res bolna in temna.
Ampak tega ne dojamemo popolnoma. In kar se je zgodilo, je to, da se je izobraževalna enakost obrnila na glavo. Včasih je bilo: »Dajmo revnim otrokom računalnike.« Ampak že v 2000-ih je postalo jasno, da bogati – še posebej ljudje iz Silicijeve doline – svojim otrokom teh stvari sploh ne dovolijo. Torej, danes je glavni cilj izobraževalne enakosti ta, da moramo revnim otrokom zagotoviti enako zaščito, kot jo imajo bogati otroci. Moramo jim omogočiti manj časa pred zasloni. Rekla si, da je to dobesedno rešilna bilka. Jaz pa bi rekel – ne, to ni dobesedno rešilna bilka. To je dobesedno uničevalec možganov.
Katty Kay: Veliko tega, kar pišeš, in način, kako pišeš, je usmerjeno na odrasle. Če bi šel v šole in govoril z osnovnošolci, kaj bi bila najučinkovitejša stvar, ki bi jim jo lahko povedal?
Jonathan Haidt:Vesel sem, da si to vprašala, ker sem tik pred najinim pogovorom eno uro govoril s svojo ekipo. Ustvarjamo različico Anksiozne generacije za otroke med 8. in 12. letom – za tiste, ki še nimajo pametnega telefona. In glavno sporočilo, ki jim ga želimo predati, je tole: »Obstajajo podjetja, ki vas bodo skušala ujeti v svojo mrežo. In ujela so že večino otrok. Če pogledaš otroke, ki so starejši od tebe – niso srečni. So osamljeni, žalostni. Ker so vsi zdrsnili v to, da samo konzumirajo vsebine – to je vse, kar počnejo.«
Ampak – ali si želiš imeti neverjetno, razburljivo življenje? Si želiš nekaj doživeti? Se igrati in zabavati s prijatelji? Potem ne izberi te poti. Ne dovoli, da te ta podjetja pretentajo in posrkajo vase. Ena ključnih idej knjige Anksiozna generacija je, da to ni knjiga o zaslonih – to je knjiga o otroštvu.
Kakšno otroštvo si želimo za svoje otroke?
Vir: BBC, Can childhood survive the smartphone? 10. 4. 2025
Preberite tudi: