Piše: Darija Cvetko
Kazni in nagrade že same po sebi niso najbolj uporabne pri spreminjanju vedenja, ker ne gradijo nobenih veščin, niso neposredno povezane z vedenjem, ki ga želimo spremeniti, pa tudi ne upoštevajo otrokovih potreb, ki se skrivajo v ozadju vedenja, je poudarila psihologinja Leja Mauko, ki se ukvarja z razvojno psihologijo in svetovanjem staršem na področju vzgoje, starševstva, varne navezanosti in čustvenega razvoja otrok.
Sem sodi tudi precej razširjena praksa nagrajevanja in/ ali kaznovanja z zasloni, ki pa lahko ima celo nasproten učinek: otroci na koncu preživijo celo več časa pred zasloni, kot je primerno za njihovo starost. Hkrati pa takšno pogojevanje lahko med starši in otroci povzroči nesoglasje in prepir.
Kakšna je vsebinska povezava med npr. metanjem kock v bratca in dovoljenjem za gledanje risanke? Ni je. Vsebinska povezava bi bila: če kocke mečeš v nekoga, se ti odvzamejo.
S tem, ko uporabljamo zaslone za nagrajevanje ali kaznovanje, po nepotrebnem otroku sporočamo, da je to nekaj, kar je v družini pomembno. Ker če ne bi bilo pomembno, se ne bi uporabljalo za nagrajevanje.
Kadar želimo spreminjati otrokovo vedenje, lahko namesto zaslonov uporabimo igrivost, naravne in logične posledice, ki so povezane z vedenjem (npr. če se ne bova pravočasno oblekli in šli, bova zamudili lutkovno predstavo).
Primeri:
Namesto: Če si umiješ zobe, boš lahko pogledal eno risanko.
Uporabimo raje: Pridi, greva si umit zobe. Natančno jih bova umila, da bodo beli in močni kot zobje leva (lahko uporabimo igrivost in tudi zarenčimo, s čimer ponazorimo, kako bele in močne zobe ima lev).
Namesto: Če ne nehaš metati kock v sestrico, ti ne dovolim gledati (ne bo) risanke!
Uporabimo raje: Ne dovolim, da mečeš kocke v kogarkoli. Če jih boš metal, jih bova pospravila in z njimi se ne boš mogel igrati.
Šolo obvezujočim otrokom predstavimo naša pričakovanja glede njihove uporabe zaslonov. Razložimo, da so zasloni lahko oblika preživljanja enega dela prostega časa (npr. dvajset minut dnevno), a da se od njih pričakuje, da prej opravijo svoje obveznosti: npr. pospravijo sobo, pomagajo z gospodinjskimi opravili, so dovolj časa zunaj, dokončajo nalogo, oziroma opravijo obveznosti, za katere se vnaprej dogovorite. Ker tako stvari v življenju delujejo.
S tem umaknemo moment boja za premoč med starši in otroci in jih učimo prevzemanja odgovornosti do obveznosti: kaj moram opraviti, da lahko počnem druge stvari, ki jih želim početi, vključno s preživljanjem časa pred zaslonom ter koliko časa smem biti pred zaslonom.
Zaslone je potrebno postaviti v kontekst otrokovih dni
Z zasloni ni nič narobe, če jih uporabljamo premišljeno, namensko, na podporen način in v skladu s smernicami in v kontekst otrokovih dni. Slednje pomeni, da poskrbimo, da ima otrok dovolj priložnosti za gibanje, preživljanje časa v naravi, dovolj priložnosti za prosto igro in povezovanje z vrstniki in bližnjimi osebami. Našteto je namreč za otrokove možgane v predšolskem obdobju zelo pomembno in bo otrokove možgane gradilo na spodbuden način in bodo odrasli v čustveno, socialno, in kognitivno zdrave posameznike.
– – – –
Viri:
- Leja Mauko: Prenos smernic za uporabo zaslonov v prakso, webinar: Predšolski otroci in zasloni, november 2023, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
- Dr. Nicole Beurkens: Why not to use screen time as reward or punishment
– – – –
Preberite še: