Črevesne bakterije, prebiotiki in probiotiki

Piše: Jan Drnovšek

V črevesju odraslega človeka prebiva približno 1014 (sto tisoč milijard) bakterij, ki tehtajo okoli 3 kilograme in jih je vseh skupaj najmanj 10-krat več kot vseh človeških celic v našem telesu. Za črevesne bakterije uporabljamo izraz »črevesna flora« ali pravilneje »črevesna mikrobiota«, saj bakterije niso rastline.

Neravnovesje v sestavi črevesne mikrobiote igra pomembno vlogo pri nastanku številnih imunsko posredovanih bolezni. Raziskovanje vpliva črevesnih bakterij na zdravje in bolezen pa je izredno težavno, ker so razlike v sestavi mikrobiote med posamezniki zelo velike. Pomen črevesnih bakterij se pokaže že takoj po rojstvu in v rani mladosti, ko se ključno oblikuje imunski sistem. V deželah razvitega sveta strokovnjaki ugotavljajo vzročno povezavo med pomanjkljivo ali neustrezno kolonizacijo črevesja z bakterijami in imunskimi boleznimi.

V prispevku bomo govorili o sledečih dveh pojmih, in sicer prebiotikih in probiotikih. Z izrazom prebiotik opisujemo neprebavljive sestavine hrane, predvsem kratkoverižne ogljikove hidrate in vlaknine, ki spodbujajo rast in razmnoževanje ene ali več vrst obstoječih črevesnih bakterij. K prebiotikom prištevamo predvsem oligosaharid inulin, fruktooligosaharide, galaktooligosaharide in laktulozo. K probiotikom pa prištevamo različne seve in vrste neškodljivih, v telesu živečih (komenzalnih) mikroorganizmov z raznoliko biološko funkcijo. Svetovna zdravstvena organizacija probiotike definira kot »organizme, ki imajo, zaužiti v zadostni količini, pozitiven učinek na zdravje gostitelja«, se pravi pacienta. Najpogosteje uporabljeni so zaenkrat mikroorganizmi skupine laktobacilov in bifidobakterij, študijsko se uporabljajo tudi drugi sevi, prav tako tudi nekatere glive. Kombinacijo prebiotika in probiotika pa označuje termin simbiotik.

Točen mehanizem delovanja ostaja nepojasnjen, gotovo pa je najboljši skupni učinek prebiotikov in probiotikov. Prebiotiki omogočajo ustrezno okolje za razmnoževanje mikroorganizmov, katerih presnovki delujejo zaščitno na epitelij prebavne cevi. Na drugi strani pa probiotiki spremenijo razmerje med različnimi vrstami prebavnih mikroorganizmov v prid koristnih bakterij, nekateri sevi probiotikov pa naj bi celo zavirali vnetje v črevesni sluznici.

Pomen probiotikov v dozorevanju imunskega sistema ugotavljamo

zlasti v razvitih državah, kjer otroci ne prihajajo več v stik s kravjim gnojem in drugo »umazanijo«. Epidemiološke študije kažejo, da zmanjšana izpostavljenost okoljskim antigenom v otroškem obdobju in posledično tudi neravnovesje črevesne flore, lahko igra vlogo sprožilnega dejavnika nekaterih avtoimunskih bolezni. Takoj po rojstvu se sterilno okolje novorojenčevega prebavnega trakta kolonizira z mikroorganizmi iz okolja, kar sproži dozorevanje imunskega sistema, pretežno preko limfatičnega tkiva ob črevesju oz. mehanizma GALT (ang. gut-associated lymphoid tissue). Raziskave so dokazale, da so poskusne živali, vzrejene v okolju brez brez stika z mikrorganizmi, bolj dovzetne za okužbe in za bolezni neuravnoteženega imunskega sistema. Isto hipotezo potrjujejo podatki, da imajo otroci, ki trpijo za alergijami ali so dovzetni za okužbe s škodljivimi bakterijami Clostridium difficile ali Staphylococcus aureus, znižano količino sobivajočih mikrobov v prebavnem traktu.

Uporaba probiotikov v klinični praksi. Več kliničnih raziskav je preučevalo učinek uporabe probiotikov z namenom zmanjševanja pojavnosti alergijskih boleznih v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja, vendar so izsledki nezanesljivi. Prav tako ostaja nepotrjena hipoteza, da je en sev probiotika primernejši za določeno bolezen kot drugi. Kljub temu pa znanstvena literatura omenja pomembno klinično raziskavo, v kateri je skupina nosečnic prejemala simbiotik, se pravi kombinacijo prebiotika – galaktozo – in tri seve probiotikov, prav tako tudi njihovi otroci do dopolnjenih šestih mesecev starosti. Do drugega leta starosti so pri poskusni skupini otrok ugotavljali pomembno manj atopijskega dermatititisa kot v kontrolni skupini, ki niso bili deležni simbiotika. Pri petem letu starosti pa je bila pojavnost atopijskega dermatitisa in astme med obema skupinama enaka, kar kaže, da so kontrolni preiskovanci »nadoknadili« primanjkljaj v nekaj letih.

CB

CB2

 

 

 

 

 

Pozitiven učinek probiotikov se kaže pri driski, ki lahko nastopi po antibiotičnem zdravljenju zaradi spremenjene črevesne mikrobiote. Uporaba probiotikov naj bi omilila potek bolezni in skrajšala čas zdravljenja. Na področju kronične vnetne črevesne bolezni in celiakije potekajo številne klinične raziskave, ki bodo natančneje opredelile vlogo v terapevtskem procesu. Zaenkrat velja priporočilo o uporabi probiotikov z namenom preprečevanja zagona vnetja v ilealnem rezervoarju (kirurško ustvarjenem rezervarju za blato pred danko po odstranitvi rektuma), za vzdrževanje dobrega stanja (remisije) brez zagona bolezni po zdravljenju vnetja ilealnega rezervoarja z antibiotiki in za vzdrževanje remisije ulceroznega kolitisa. Odprto vprašanje ostaja koristnost probiotikov pri kroničnem zaprtju in pri sindromu razdražljivega črevesa. Primeren pristop k takemu bolniku bi zahteval analizo pomanjkljive črevesne mikrobiote in ciljano nadomeščanje njenih komponent. Enak pripravek za vse paciente pa zaenkrat ne prinaša želenega uspeha.

Ali je jogurt dober vir probiotikov? Večina mlečnih izdelkov je iz pasteriziranega mleka, v tem procesu pa bakterije odmrejo in v kolikor niso dodane naknadno, izgubijo svojo funkcijo. Jogurt je zaradi svoje kislosti primero okolje za rast le za nekatere, acidofilne, seve bakterij – npr. Lactobacillus aciidophilus in je dober vir koristnih bakterij. Žal pa moramo zaradi mlečnih antigenov in laktoze jogurt kot vir probiotikov odsvetovati pri alergiji na kravje mleko in pri laktozni intoleranci.

Uporaba prebiotikov in probiotikov je varna, stranski neželeni učinki pa redki. Vprašljiva ostaja uporaba pri novorojenčkih, ki še nimajo razvite komenzalne mikrobiote, saj bi teoretično lahko uporaba prebiotikov spodbudila razrast patogenih bakterij, ki bi škodovali novorojencem. Uporabo probiotikov odsvetujemo pri nedonošenčkih in osebah z imunsko pomanjkljivostjo.

Uporaba pre-in probiotikov z namenom izboljšanja zdravja ostaja najpogosteje odločitev posameznika. Čeprav je pomen črevesnih bakterij za zdravje nedvomno dokazan, na sestavo črevesne mikrobiote zaenkrat ne znamo dovolj usmerjeno delovati, da bi bili rezultati zdravljenja pri večini bolezni nedvomno uspešni. Odprto ostaja vprašanje odmerjanja, časa trajanja uporabe in izbire seva probiotika. Vsekakor pa nove in nove raziskave potrjujejo, da ima to hitro razvijajoče se področje pomembno prihodnost v medicini.