Piše Neža Štrancar, študentka medicine
Pod okriljem Društva za zdravje srca in ožilje študentje medicine že več let izvajamo delavnice o zdravem načinu življenja ter boleznih srca in žilja po osnovnih šolah. Delavnice Srček Bimbam, projekta Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije »Mladi obračamo svet« so prilagojene starosti otrok, z njimi pa želimo otrokom približati skrb za zdravje in zdrav življenjski slog. Dobra skrb za zdravje že v rani mladosti je dobra naložba za prihodnost, vzorci ki jih vzpostavimo v prvih letih pa nas običajno spremljajo vse življenje. Spodaj smo strnili nekaj vtisov izvajalcev delavnic.
Otrokom je treba predstaviti načelo zmernosti
V poplavi nasvetov o zdravem življenjskem slogu, ki jih mladi najdejo na družbenih omrežjih, se mi zdi zelo pomembno, da se otroke čim prej seznani z enostavnimi nasveti in smernicami za zdravo življenje. Sama otrokom na delavnicah rada predstavim načelo »zmernosti«. (Ela)
Kakovost znanja v šolah je visoka. Kot bodoči zdravnik pa od otrok dobim nefiltrirane informacije, ki jin ni v nobeni knjigi
“Najbolj uživam, kadar izvajam delavnice Srček Bimbam za najmlajše osnovnošolce. Toliko različnih, povsem »nesfiltriranih« informacij, kot jih človek dobi v 45 minutah od skupine prvošolcev, ni moč dobiti nikjer drugje. Velikokrat koristijo tudi meni kot bodočemu zdravniku. Nekaj povsem drugega je brati v knjigi o incidenci neke pogoste bolezni ali razvade, kot pa, če vidim v razredu ogromno dvignjenih rok in poslušam zgodbe otrok, ki pripovedujejo, kdo vse v njihovem okolju se spopada s to težavo. To delo (če temu sploh lahko tako rečem) mi pomaga, da si počasi ustvarjam bolj realno predstavo o svetu okrog mene in upam, da tako nekoč postanem dober zdravnik. Če sem pri mlajših navdušen nad njihovo zagnanostjo in prisrčnostjo, pa moram reči, da me v višjih razredih vedno znova preseneti kakovost znanja, ki ga imajo učenci. Naj se nekateri še tako pritožujejo nad učitelji in izobraževalnimi institucijami, si le-te po mojih dosedanjih izkušnjah zaslužijo zgolj pohvale. Dejstvo, da je uvod v delavnico, ki je namenjen ponovitvi anatomije in principov delovanja srca in žilja, za večino otrok zgolj ponovitev nečesa, kar že znajo, pove veliko. Vidi se, da so učitelji predani, in da imajo veliko željo po predajanju kakovostnega znanja, ki bo učencem koristilo tudi kasneje. V vsakem razredu vsaj nekdo suvereno pove osnove temeljnih postopkov oživljanja, marsikdo pa zna povedati tudi, kako prepoznamo možgansko kap ali miokardni infarkt. To se mi zdi izjemno. Hvaležen sem, da lahko delim svoje znanje in vidim, kako otroci in učitelji cenijo moj trud. Z delavnic se vedno znova vračam z utrujenim glasom, vendar s kopico dobre volje.” (Bruno)
Kaj pa potem delajo levkociti?
“Najbolj sta se mi v spomin vtisnili dve prigodi. Med izvajanjem delavnic v 1. razredu ene od ljubljanskih osnovnih šol sem se na vse pretege trudila, da kar se da enostavno otrokom razložim, zakaj potrebujemo kri in kako potuje po telesu. Povedala sem že vse sestavine krvi, da iz zraka z dihanjem dobimo kisik, da je v krvi tudi hrana in da tako dobimo energijo. Otroci so se smejali, ko sem jih vprašala, ali mislijo, da po žilah potujejo celi kosi kruha. Res sem se potrudila poenostaviti razlago, da bi me razumeli vsi 6-letniki. Opazila sem, da me fantek v prvi vrsti zamišljeno gleda. Ko sem ga vprašala, ali česa ne razume, misleč, da je bila beseda kisik prezapletena, je on izstrelil: »Kaj pa potem delajo levkociti?« (Nina)
Zanimanje in spoštovanje sem dobila z motoristično čelado
“Na eno od delavnic sem se pripeljala z motorjem. Ker sem vedela, da bom poučevala 8. razred (starejše otroke, ki znajo biti precej nemirni), sem se že zjutraj bodrila in pripravljala na nemir v razredu, neposlušnost in splošno nezainteresiranost za obravnavano temo. No, potem sem ugotovila, da motoristične čelade pri starejših učencih vzbudijo neverjetno mero spoštovanja. Verjetno bom čelado še kdaj vzela s seboj.” (Nina)
Otroci postavljajo vprašanja, na katera odrasli niti pomislili ne bi
“Zanimivo je, da si otroci in učitelji ne predstavljajo, koliko sladkorja se nahaja v nekaterih živilih. Vse zelo preseneti, da je v izdelkih, kot so bonboni, čokolade in čokoladni namazi, več kot polovico izdelka le sladkor. Lepo je videti, da z delavnicami pritegneš pozornost učencev in jim predaš uporabno znanje. Še lepše pa je, ko otroci že sami vedo povedati, kaj je zdravo in kaj ne, hkrati pa ti postavljajo vprašanja, na katera odrasli niti pomislili ne bi.” (Krištof)