Kaj je srčno popuščanje, kateri so vzroki, kako ga občutijo bolniki in predvsem, kako ga diagnosticirajo zdravniki. To so vprašanja, ki smo jih naslovili na zdravnico, specialistko kardiovaskularne medicine, dr. Nino Vene, iz oddelka za srčno-žilne bolezni, UKC Ljubljana.
V pogovoru z njo smo izvedeli tudi, kako se bolniki in njihovi svojci spoprijemajo s stisko in psihičnimi težavami, kako to doživljajo in kako si pri tem lahko pomagajo. Vabljeni k prebiranju ali ogledu videa (na koncu članka).
Kaj je srčno popuščanje, kateri so vzroki za njegov nastanek in kako jih bolnik lahko prepozna?
Srčno popuščanje je sindrom, za katerega je značilna slaba preskrba tkiv s kisikom in drugimi presnovki.
Lahko se pojavi tudi akutno, nenadoma, na primer po obsežnem miokardnem infarktu. Pogosteje pa gre za dolgotrajno bolezen, ki počasi napreduje, vendar lahko na ta potek, z nekaterimi zdravili ter drugimi ukrepi, bistveno vplivamo.
Vzrokov za srčno popuščanje je veliko. Najbolj pogosta je koronarna bolezen (ateroskleroza koronarnih arterij). Le ta je lahko prisotna že dolgo, preden bolnik razvije znake srčnega popuščanja. Drugi vzroki so lahko bolezni srca, kot so dolgotrajno povišan krvni tlak, vnetje srčne mišice in bolezni zaklopk.
Kako bolnik občuti bolezen?
Bolniki najpogosteje občutijo napredujočo utrujenost in manjšo zmogljivost. To so težave, zaradi katerih obiščejo zdravnika. Pogosto se pritožujejo nad oteženim dihanjem, ki je, odvisno od tega, koliko je srčno popuščanje napredovalo, prisotno ob telesnih in psihičnih naporih, na mrazu, kasneje pa lahko tudi v mirovanju – zbujanje ponoči, občutek težke sape, težave pri dihanju v ležečem položaju.
Za bolezen je značilno nabiranje vode v telesu, ker srce ne more več prečrpati dovolj krvi. Bolnik oteka v noge, sprva v gležnje, postopoma v celotne noge, lahko pa celo v trebuhu.
Bi lahko težave, ki nakazujejo na srčno popuščanje lahko tudi zamenjali za splošno utrujenost ali drugo bolezen?
Lahko se zgodi, predvsem pri starejših osebah, pri katerih je srčno popuščanje pogostejše, da to napreduje tako počasi, da se bolnik postopoma prilagaja simptomom in niti ne opazi zmanjšanje telesne zmogljivosti. Običajno to pripisujejo svoji starosti in v veliko primerih obiščejo zdravnika, šele, ko so težave tako moteče, da jih ne morejo več zanemariti. Pogosto jih za obisk pri zdravniku prepričajo svojci.
Težave niso značilne samo za srčno popuščanje, temveč tudi za bolezni pljuč in podobno.
Kako zdravnik preveri in postavi diagnozo srčno popuščanje?
Na podlagi kliničnega pregleda in težav, ki nam jih bolnik zaupa, postavimo sum. Nato se posname EKG in rentgensko slikanje pljuč, torej najbolj osnovne preiskave, ki so danes dostopne praktično povsod. Ključen pa je ultrazvok srca, ki postavi diagnozo in pogosto že deloma opredeli vzrok srčnega popuščanja.
Od tega izvida je odvisno, po kakšnih zdravilih posežemo, kaj svetujemo bolniku in kakšne dodatne preiskave bodo potrebne.
Praviloma sledi pregled pri specialistu, vendar samo vodenje bolnika poteka tudi pri lečečih zdravnikih. Vse več se bolnike vzpodbuja pri temu, da sami spremljajo svoje zdravje in se jim svetuje, da se tehtajo, opazujejo dihanje in pri manjših spremembah konzultirajo zdravnika. S takim sodobnim pristopom, smo pozorni na manjše spremembe ter lahko hitro prilagodimo zdravljenje. Na ta način zmanjšamo možne zaplete in obiske v bolnišnici, katerim se pa bolniki, ki imajo močno napredovalo srčno popuščanje, težko izognejo.
Na katere težave morajo biti pozorni in jih opazovati? Omenili ste težave z dihanjem in merjenje telesne teže.
Poleg telesne teže in težav z dihanjem priporočamo, da bolniki spremljajo tudi krvni tlak in srčni utrip, predvsem pa je pomembno, da vedo, katera zdravila se morajo prilagoditi, v primeru, da se stanje poslabša. Nekaj let nazaj se to mogoče ni toliko poudarjalo, danes pa se merjenje telesne teže prepusti bolnikom, saj to z lahkoto spremljajo sami.
Priporočamo, da redno vsakodnevno spremljajo svoje zdravstveno stanje, tako kot se priporoča merjenje krvnega tlaka ali krvnega sladkorja. Ob tem imajo predloge, na katerih si lahko te podatke označijo. Če gre npr. za presežek telesne teže za en ali dva kilograma, to običajno pri bolniku s srčnim popuščanjem, pomeni, da se je v telesu nakopičila voda in da so potrebni dodatni ukrepi.
Aktivna participacija bolnika pri zdravljenju srčnega popuščanja je zelo pomembna in veliko je odvisno od njega samega.
Bolnik sam sebe najbolje pozna, bolje kot zdravnik. Zdravnik se seveda zaveda vseh patofizioloških mehanizmov, vendar nikoli ne mora tako učinkovito opazovati bolnika, kot on sam.
Kako pomembno je pravočasno zdravljenje srčnega popuščanja?
Tako kot velja za večino bolezni, je tudi za popuščanje srca, seveda boljše, če bolezen prepoznamo zgodaj. Samo zdravljenje je veliko bolj učinkovito, če proces ustavimo v zgodnjem obdobju. Takoj, ko se razpoznajo neke zdravstvene težave, je dobro le te opredeliti in ugotoviti vzrok ter hitro začeti zdravljenje.
Obstaja mogoče kakšna starostna meja, po kateri bi morali biti še posebej pozorni na to bolezen?
Bolezen se lahko pojavi tudi pri mlajših osebah, zato je mogoče bolj pomembno, da so na te težave, pozorni vsi, ki že imajo neko bolezen, ki bi lahko kasneje privedla do srčnega popuščanja. To so vsi bolniki, ki so preboleli miokardni infarkt, imajo visok krvni tlak, sladkorno bolezen ali imajo prirojene bolezni na zaklopkah.
Kako bolniki doživlja oteženo dihanje?
Oteženo dihanje in občutek težkega dihanja doživljajo lahko zelo nenavadno, sam občutek vodi tudi v zaskrbljenost ali pa se prestrašijo. Zaskrbljenost lahko celotno situacijo še poslabša, saj bolniki pogosto ne znajo ločiti med prestrašenostjo, ob kateri občutijo, da ne morejo vdihniti ter težkim dihanjem kot simptom srčnega popuščanja. Mislijo, da gre za napredovanje bolezni, kar ni nujno.
So s to boleznijo povezane tudi kakšne psihične posledice, ki so bolj prisotne pri bolnikih s srčnim popuščanjem?
Podobno kot pri drugih boleznih srca, tudi pri bolnikih s srčnim popuščanjem pogosto opazimo psihične težave. Ko izvejo za diagnozo, je običajno, da so zaskrbljeni ter negotovi, ker gre za nekaj novega in nepoznanega. Tem novim okoliščinam se morajo nekako prilagoditi, zato je začetna zaskrbljenost razumljiva.
Zdravniki jim ob tem lahko povemo, da to ni nič nenavadnega in da bo verjetno potrebna neka določena sprememba v življenju. Nekateri bolniki se temu sorazmerno hitro prilagodijo, že v nekaj tednih ali mesecih. Del bolnikov pa ob sprejemanju diagnoze ohrani psihične posledice in težave. Tukaj govorimo predvsem o depresiji ter anksioznosti in te težave niso redke. Blage depresivne simptome ima kar tretjina bolnikov, težjo depresijo, ki dejansko zadosti kliničnem kriterijem, pa petina. Podobno je z anksioznostjo. Blage simptome doživlja kar tretjina bolnikov, približno 15 procentov pa razvije generalizirano anksiozno motnjo, panično motnjo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki seveda zahtevajo zdravljenje. Težave so pogosto ne razpoznane in niso ustrezno zdravljene.
Kaj lahko stori zdravnik, če prepozna simptome anksioznosti ali depresije pri bolniku s srčnim popuščanjem.
Bolniki so lahko napoteni k ustreznim specialistom, torej k psihiatrom, ki dejansko opredelijo bolezen oziroma motnjo in predpišejo zdravila. Med bolniki je še vedno veliko bojazni, da zdravila za zdravljenje anksioznosti ter depresije povzročajo odvisnost. Vendar sodobna zdravila za zdravljenje teh motenj ne povzročajo odvisnosti in ne delajo dodatne škode srcu, tako da je strah za to odveč.
Zaradi stigme se še vedno veliko ljudi ne odloči za zdravljenje, čeprav v resnici ni nobenih zadržkov. Velikokrat bolniki celo skrivajo svoje psihične težave, za katere vedo samo najbližji svojci in so pogosto oni tisti, ki jih tudi vzpodbudijo za obisk pri ustreznem specialistu.
Možna je tudi psihoterapija, ki je sicer v Sloveniji, žal, premalo dostopna in je v bistvu dolgotrajen postopek pri zdravljenju, česar se mora bolnik dobro zavedati, saj spremembe terjajo svoj čas.
Kako pri srčnem popuščanju lahko pomaga psihoterapija?
Pri psihoterapevtskem zdravljenju je potrebno nekaj vztrajnosti, vendar rezultati so dobri in tudi dolgotrajni.
Če je oseba dejansko pripravljena vložiti veliko truda ter discipline v delo na sebi in ob tem ne pričakuje izjemno hitre spremembe, so lahko rezultati zelo učinkoviti. V procesu psihoterapije, je velik poudarek na spremembi načina življenja in pogleda na svet, zato tukaj ne moremo hiteti. Če je oseba pripravljena, da aktivno sodeluje v procesu potem so rezultati dobri in spremembe učinkovite. Pri bolniku s hujšimi psihičnimi težavami, je najbolj učinkovito kombinirati zdravila in psihoterapijo.
Kakšna je vloga svojcev pri zdravljenju bolnika s srčnim popuščanjem?
Na veliko vlogo svojcev se žal velikokrat pozabi. Bolniki s srčnim popuščanjem so specifični bolniki, ki dejansko potrebujejo veliko oskrbe in po nekaterih podatkih, za kar dve tretjini bolnikov skrbijo svojci ali drugi najbližji. Svojci predstavljajo pomemben del zdravstvene oskrbe.
Bolnik s srčnim popuščanjem običajno popolnoma spremeni dinamiko v družini, saj je oskrba takega bolnika zelo naporna in težavna. Pogosto se zgodi, da so tej svojci v kroničnem stresu, preutrujeni in niso deležni potrebne podpore. Sami lahko doživljajo veliko psihičnih težav, na katere nimajo niti časa pomisliti, saj se vse vrti okoli bolnika. Kot bolnik, se tudi oni v veliko primerih socialno izolirajo ter začnejo opuščati ne samo svoje hobije, želje in cilje, temveč tudi izobraževanja, če gre za družino, kjer je bolnik s srčnim popuščanjem mlajši.
Dobrodošlo bi bilo tudi njim ponuditi pomoč, s katero bi lažje usklajevali vse svoje obveznosti. Pomembno je, da so vključeni bolnik in svojci, saj pomagajo pri razpoznavanju poslabšanja bolezni in da vedo, kako se obrniti na zdravstveno družbo, kako ukrepati, katera zdravila in zakaj jih bolnik jemlje.
Obstaja kakšna podporna skupina za svojce srčnih bolnikov?
Posebne skupine niso organizirane, se je pa uveljavil trend vključevanja ter informiranja svojcev. Predvsem v društvih in koronarnih klubih so poleg bolnikov, zelo dobrodošli ter povabljeni tudi svojci oziroma tisti, ki skrbijo za bolnika. Ta pristop se zelo obnese pri tistih, ki se odločijo za obisk društva s svojimi bližnjimi.
Koliko je takih primerov, da bi lahko rekli, da je bolezen pod kontrolo?
Točnih podatkov nimamo, vendar vemo, koliko bolnik sodeluje pri samem zdravljenju, torej pri spremljanju telesnih simptomov. Tu gre razmeroma dobro.
Rezultati raziskav, ki bi pokazali kako je bolezen pod kontrolo pa nimamo dovolj točnih, saj niso dovolj reprezentativni. V takšnih raziskavah večinoma sodelujejo bolniki, ki so bolj motivirani, zato nimamo čisto realne slike. Kažejo pa, da je tri četrtine bolnikov, ki so vključeni v izobraževanje o srčnem popuščanju zna spremljati telesno stanje z spremljanjem telesne teže, krvnega tlaka, pulza. Večji problem je v tem, da se bolniki ne obrnejo pravočasno na zdravniško pomoč. Tukaj ostaja še velik prostor za izboljšanje.
Dobra oblika pomoči so tudi v bolnišnicah na oddelkih, kjer bolniki nimajo samo pregleda pri specialistu, temveč jim nudijo tudi izobraževanje. Pri tem je vključen ves strokovni »team«. Tako se bolniki učijo o svoji bolezni ter kako prilagajati zdravljenje. To bi lahko poimenovali kot neka mini šola.
So ti programi v času epidemije delovali ali so bile aktivnosti zaustavljene?
Fizična dostopnost je bila sigurno manjša. Menim, da smo v bolnicah razmeroma hitro vzpostavili komunikacijo z bolniki, večinoma preko telefonov. Podobna zgodba je z društvi, ki so delovali neprekinjeno, se zavedali svoje pomembnosti ter ohranili socialne vezi z bolniki, ki so to želeli.
V tem času je bilo veliko negotovosti ter občutka, da bolnik ne more priti do ustrezne pomoči, zato je bilo ključno ohranjanje te socialne mreže. Zdi se mi, da smo se razmeroma hitro prilagodili situaciji, vsaj kar se tiče informiranja, za tiste, ki so te informacije iskali. To je zelo pomembno, saj v primeru da bolnik ne dobi odgovora s strani strokovnjaka, začne iskati informacije na drugačen način, kar je v času epidemije še dodatno povečalo stiske.
Bolnikom je bilo v času bolezni covid-19 pomembno svetovati, da ohranijo stabilno psihično počutje tudi tako, da ne gledajo preveč poročil. Pretirano poslušanje informacij o širjenju bolezni je lahko moteče za psihično zdravljenje.
Se lahko bolniki v skupina učijo tudi kakšnih samopomočnih tehnik?
Obstajajo zelo različni pristopi, nekateri sedaj med epidemijo sicer niso bili možni, vendar so se prej, v koronarnih klubih izvajale delavnice, namenjene učenju različnih tehnik načina sproščanja ter dihalnih vaj. Načini sproščanja lahko zelo učinkovito blažijo telesno simptomatiko, še posebej pri bolnikih s srčnim popuščanjem.
Bolnike lahko naučimo tehniko dihanja, ki jim bo olajšala njihove težave. Dihanje s trebušno prepono je lahko zelo različno učinkovito, včasih pa neučinkovito, še posebej takrat, ko so bolniki vznemirjeni, zato jim lahko pokažemo tudi drugačen način.
Kaj bi priporočili vsakemu bolniku s srčnim popuščanjem?
Bolniku bi priporočala naj poskuša pridobiti čim več informacij, da se ne boji vprašati stvari, ki ga zanimajo in da ve veliko o svoji bolezni. To bo bistveno pripomoglo k zmanjšanju negotovosti. Pomembno je tudi, da sledi navodilom zdravnika, se zaveda namena samostojnega spremljanja stanja in ve, kakšna zdravila jemlje ter zakaj.
Na ta način tudi sam pridobi pozitivne izkušnje in lažje upošteva ter se navadi teh navodil, saj s spremljanjem bolezni lahko pravočasno prilagodijo zdravljenje in se tako tudi simptomi ne slabšajo.
Priporočam, da ohranjajo močno socialno mrežo in ne mislijo, da bolezen pomeni izgubo ali zmanjšanje socialnih stikov. Dobro je, da se vključujejo v društva, ker bodo na ta način še razširili svoj socialni krog in se lahko pogovorili z ljudmi, ki imajo podobne težave. Obenem pa ta društva nudijo tudi strokovno podporo in odgovore na številna vprašanja, ki se pojavijo. To je zelo dobrodošlo.
Bolniki potrebujejo dolgotrajno, vseživljenjsko obravnavo, ki je prilagojena posebnostim posameznika. Strokovne nasvete lahko prejmejo v ambulantah za srčno popuščanje in svojih kardiologih, različne oblike pomoči pa lahko bolniki in svojci poiščejo tudi v Koronarnih klubih, kot je Koronarni klub Ljubljana in Posvetovalnica ZA SRCE Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije.