Piše: Anadeja Bajzek, dipl. psih., trenutno študentka na podiplomskem študiju psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru; foto: Canva
Virtualni svet v nekaterih primerih postaja za mlade enako pomemben kot realni. Ob tem se porajajo vprašanja, kako zagotoviti varnost v socialnih interakcijah, ki so polne pasti in največkrat potekajo povsem izven nadzora odraslih.
Z odraščanjem mladostniki začnejo več časa posvečati odnosu z vrstniki, s katerimi vstopajo v dinamiko, ki oblikuje njihovo identiteto, samopodobo in jim daje občutek pripadnosti (Telzer idr., 2015). Mladostnikom vrstniki postanejo primarni vir socialne opore, zato ni presenečenje, da se v digitalni dobi ti odnosi selijo tudi na družbena omrežja. Pravzaprav včasih predstavljajo okolje, kjer mladi preživijo največ časa, kjer oblikujejo nove in vzdržujejo obstoječe odnose. Virtualni svet v nekaterih primerih postaja zanje enako pomemben kot realni. Ob tem se porajajo vprašanja, kako zagotoviti varnost v socialnih interakcijah, ki so polne pasti in največkrat potekajo povsem izven nadzora odraslih.
Ko vstopamo v učilnice v okviru delavnice Odnosi v digitalnem svetu, pogosto opažamo, da se v razredih na različnih šolah pojavljajo podobne prakse uporabe socialnih omrežij za namene vzdrževanja odnosov. Večina razredov ima svojo spletno razredno skupino, kjer se obveščajo o domačih nalogah in drugih obveznostih, hkrati pa so te skupine namenjene tudi ohranjanju neformalne komunikacije celotnega razreda izven šolskega okolja. Žal to pomeni, da se ohranjajo tudi nezdrave razredne dinamike, kot je medvrstniško nasilje. Raziskave, kot tudi naša opažanja, nakazujejo, da je spletno nadlegovanje najpogosteje nadaljevanje nadlegovanja, ki se dogaja v živo, kar pomeni, da se žrtve srečujejo z istimi nasilneži tako v realnem kot tudi virtualnem svetu (Wegge idr., 2014).
To nasilništvo pa ne pomeni nujno, da gre za eksplicitno vidno obliko nasilja (npr. pošiljanje groženj), lahko gre tudi za izključevanje (npr. da v razredno skupino ne vključijo sošolca). Pri tem opažamo, da je, še posebej pri mlajših, veliko zmede pri pojmovanju nasilja samega. Zato je tudi prvi del naše delavnice namenjen ozaveščanju o vrstah nasilja (besedno, telesno, psihično nasilje) in razlikovanju med nasilnim in nenasilnim vedenjem. Slednje je pomembno predvsem zato, saj je potrebno, da mladostniku dovolimo ohraniti določeno mero avtonomnosti, ki pa jo mora izraziti na asertiven, spoštljiv način. Nekonstruktivno je trditi, da moramo biti v razredu vsi prijatelji, da zanikamo, da je jeza lahko včasih funkcionalno čustvo in da med sošolci ne sme prihajati do trenj. Vendar ker se vzpostavljene razredne norme prenašajo iz učilnice tudi na družbena omrežja, je pomembno, da te podpirajo vrednote vključenosti in medosebnega spoštovanja.
Prav tako se udeleženci skozi delavnico opolnomočijo z znanjem, kje poiskati pomoč, ko so (spletnega) nasilja deležni ali ga zaznajo. Ugotavljamo, da mladi sicer večino teh poti poznajo, vseeno pa velikokrat ne spregovorijo o tem, saj se bojijo, da se bo viktimizacija preselila v realni svet. Po drugi strani pa nasilju na spletu pogosto pripisujejo manjši pomen in jim predstavlja naravni del spletne komunikacije, saj jo opažajo v drugih spletnih okoljih (npr. sovražni govor v komentarjih objav na družbenih omrežjih, informativnih spletnih straneh, spletnih igrah).
Dodatno plast k problematiki odnosov v digitalnem svetu pa dodaja tudi dejstvo, da so včasih odnosi popolnoma vezani na virtualni svet – mladostniki vstopajo v odnose tudi z osebami, ki jih v realnem življenju ne poznajo. To skušamo mladostnikom prikazati v drugem delu delavnice, kjer se sprašujemo “Kdo je na drugi strani zaslona?”. Čeprav se mladi pogosto zaznavajo kot odgovorne uporabnike tehnologije, ugotavljamo, da je ta samozaznava lahko napačna, kadar jo zamegli želja po sprejetosti in po tem, da so zaznani kot razumljeni in pomembni. Zlasti tisti, ki v vsakdanjem okolju ne najdejo svojega socialnega kroga, skušajo te potrebe zadovoljiti z iskanjem sovrstnikov na socialnih omrežjih (Morahan-Martin in Schumacher, 2003), pri tem pa so lahko izpostavljeni različnim pastem. Tudi na do sedaj izvedenih delavnicah so mladi podelili, da so že dobili sporočila ali se celo zapletli v komunikacijo z neznanci. Te situacije so lahko še bolj nevarne, kadar mladostniki naletijo na profile, ki se predstavljajo kot profili sovrstnikov, za njimi pa stojijo odrasli anonimneži.
S starejšimi osnovnošolci (8. in 9. razred) naslavljamo tudi teme spolnega nasilja na spletu. Naše izkušnje kažejo, da so te teme na žalost zelo aktualne zanje in da o njih v šoli ne spregovorijo dovolj (ali sploh). Nekateri med njimi so se že srečali s pošiljanjem in prejemanjem razgaljenih fotografij, pri čemer se ne zavedajo, da lahko v teh primerih gre za kazniva dejanja, za katera so po 14. letu lahko tudi kazensko odgovorni. V diskusiji z mladostniki jim dajemo priložnost, da delijo, kako se s temi situacijami spopadajo in jim ponudimo bolj učinkovite možnosti ukrepanja. Hkrati lahko s tem premagamo sram pred razpravljanjem o teh tematikah in spodbujamo empatijo do žrtev takšnih oblik nasilja.
Kljub temu, da se v delavnici Odnosi v digitalnem svetu naslavlja težavne tematike, so odzivi mladih večinoma pozitivni. Učinkovitost delavnice je sicer omejena na preventivno in izobraževalno vlogo, vendar lahko služi kot spodbuda za nadaljnje pogovore in delo znotraj razreda z razredniki in svetovalno službo.
Viri:
Morahan-Martin, J. in Schumacher, P. (2003) Loneliness and Social Uses of the Internet. Computers in Human Behavior, 19(6), 659-671. http://dx.doi.org/10.1016/S0747-5632(03)00040-2
Telzer, E. H., Fuligni, A. J., Lieberman, M. D., Miernicki, M. E. in Galván, A. (2015). The quality of adolescents’ peer relationships modulates neural sensitivity to risk taking. Social cognitive and affective neuroscience, 10(3), 389–398. https://doi.org/10.1093/scan/nsu064
Wegge, D., Vandebosch, H. in Eggermont, S. (2014). Who bullies whom online: A social network analysis of cyberbullying in a school context. Communications, 39(4), 415-433. https://doi.org/10.1515/commun-2014-0019
O avtorici: Anadeja Bajzek, dipl. psih., trenutno študentka na podiplomskem študiju psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Zanima jo predvsem delo z mladimi, pri projektu Odklop sodeluje od leta 2021, druge izkušnje pa se nanašajo na prostovoljsko delo pri študijskih projektih za promocijo duševnega zdravja ter delo z otroki s posebnimi potrebam
Preberite še: