Vedenjske zasvojenosti povzročajo enake odzive v možganih kot uživanje mamil, saj gre v obeh primerih za izločanje dopamina, ki vpliva na občutek ugodja.
Pri zasvojenosti se povzroča tolikšno ugodje, da možgani najprej izločajo manj dopamina, da lahko zajezijo evforijo, ko pa le-ta izgine, se trudijo shajati z dejstvom, da zdaj proizvajajo veliko manj dopamina kot prej, s čimer pa se cikel nadaljuje. A vseeno sama snov ali vedenje samo po sebi ne povzročata zasvojenosti, dokler je oseba ne prepozna kot zdravilo za reševanje duševnih težav.
Psiholog Zieler je v 70. letih prejšnjega stoletja izvajal vedenjski poskus z golobi, kjer je proučeval nagrajevanje: ob kljuvanju gumba se je sprostila hrana. Ugotovil je, da imajo golobi večjo motivacijo za kljuvanje gumba takrat, ko ne dobijo hrane vsakič, ko se dotaknejo gumba, temveč takrat, ko prihod hrane ni točno predvidljiv – temveč jo dobijo v 50 – 70 % primerov. Če pa je pritisk na gumb priskrbel hrano le v 10 %, so izgubili voljo in se nehali odzivati na gumb. Tako je Zieler ugotovil, da so golobji možgani v primerih, ko nagrada ni bila vedno zagotovljena, a so jo dobili v več kot polovici primerov poskusov, izločali več dopamina kot če so lahko predvideli, da bodo obrok dobili ob vsakem dotiku gumba.
In ravno tako kot je Zielerjeve golobe pritegovala skrivnost, kdaj bodo dobili hrano, ljudi priteguje vznemirljivost negotovih iger na srečo. A ne zgolj iger na srečo, podobno se dogaja tudi v svetu družbenih omrežij. S pojavom gumba za »všečkanje« na Facebooku so se pasivni sledilci življenja prijateljev spremenili v aktivne sledilce, ki t. i. delijo srečo drugim. Uporabnik, ki objavi fotografijo, stanje ali mnenje, pravzaprav vedno »igra na srečo« – koliko bo všečen ostalim, spletnim prijateljem? Kaj pomeni, če nihče ne všečka objave, ali potem prijatelje sploh imam?
Rameet Chawla je leta 2013 ustvaril program Lovematically, ki je na Instagramu samodejno všečkal vsako sliko, ki se je pojavila na uporabnikovem viru novic. V prvih treh mesecih je aplikacijo uporabljal le Chawla, ki je ugotovil, da so ljudje, ki »jim je delil všečke« tudi njemu vračali pozornost ter se mu oddolževali z všečki, ter v tem času dobil 3000 novih sledilcev. Na dan zaljubljencev leta 2014 je programer Instagramovim uporabnikom omogočil dostop do aplikacije, v pičlih dveh urah pa jo je Instagram zaradi t.i. kršenja pogojev uporabe odstranil. Chawla je všečke primerjal z mamili: »Če povem po mamilarsko, je Instagram razpečevalec, jaz pa sem novi tip na trgu, ki deli mamilo zastonj.«
Zato je še kako pomembno, da razmislimo, zakaj sploh delimo objave na družbenih omrežjih – in če se ulovimo v past, da to počnemo v želji po odobravanju drugih, iskanju pozornosti, ki v nas sprošča dobro voljo in ugodje, kot pa da zgolj »faktografsko« delimo določene izkušnje, kot bi jih lepili v fizični album, je morda bolje, da dvakrat premislimo, če je sploh vredno biti prisoten in aktiven na družbenih omrežjih.
Piše: Tadeja Pretnar, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
Uporabljen vir:
A. Alter. Sužnji zaslona: Kako nas tehnologija zasvoji, industrija pa to izkoristi. Mladinska knjiga, 2019
