Pot za srce ali Srčkova pot je dolga približno 5 kilometrov, višinska razlika pa je 180 metrov. Označena je z barvnim kažipotom ter s skoraj dvajsetimi informacijskimi tablami. Sprehod po tej poti nam vzame približno uro in pol, če aktivno raziskujemo znamenitosti, navedene na tablah, pa še več.
Zamisel o Srčkovi poti se je porodila ob iskanju možnosti, kaj bi ponudili ljudem za zdravje. V študijskem krožku Jožice Heber iz Dravograda, krožek deluje v okviru Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, so si zamislili pot, jo uredili in označili ter jo ponudili kot možnost za rekreativne pohode. Tehnični in organizacijski del je izvedel Ludvik Pušnik iz Dravograda, programsko pa je zamisel podprlo Turistično društvo Dravograd. Pot je speljana po številnih stezah in opuščenih kolovozih. Da bi ji dodali tudi raziskovalno vsebino, so postavili 20 informacijskih točk, na katerih lahko zasledimo večji del podatkov o naravni dediščini Dravograda; za to je poskrbel dr. Branko Vreš, rektor Biotehniške fakultete v Ljubljani, kulturno-zgodovinska dejstva pa je zapisal Marjan Kos, kustos Koroškega pokrajinskega muzeja iz Slovenj Gradca.
Pot ni zahtevna, primerna je za vsakogar. Začne se pri Zdravstvenem domu v Dravogradu, se obrne proti severu na stopnice in se ob smerni tabli pri Poberžnikovi hiši priključi na lokalno cesto Dravograd-Ojstrica. Nadaljuje se proti staremu gradu. Najprej se lahko ustavimo pri gozdarski hiši, pri Forsthausu, kjer so nekdaj stanovali in opravljali svoje delo gozdarji. Hiša se je ohranila v prvotni podobi, z njo pa tudi stolp, ki pritegne naš pogled in je imel prav poseben namen. V bližini je bila nekdaj drevesnica; tu si lahko preberemo vse o vzgoji sadik smreke, bora in macesna. Pot nas nato vodi do gozdne ceste GradKuplen. Na vrhu se razpre čudovit razgled na mesto Dravograd, njegovo okolico, širne zelene gozdove. Svojo nekdanjo mogočnost razkazuje grad z ostankom zidu, ki še stoji. Grad je bil zgrajen v prvi polovici 12. stoletja, ko je lastnik Dravske doline postal Bernard Spanheimski. Lastniki gradu so se skozi stoletja zamenjevali, med drugim so si ga lastili celo celjski grofje in Habsburžani. Severno od gradu pot pelje do razvalin okroglega sodnega stolpa, v katerem je ugasnilo marsikatero življenje takratnih tlačanov. Na poti pod Grajsko bajto nas kmalu ob vstopu v gozd usmeri kažipot po kolovozu na lokalno cesto Viltužnik-Mori. Od tam se vidijo Libeliška gora in Strojna ter vsi trije dravograjski mostovi, železniški ter dva cestna. Izreden pogled je tudi na Dravograjsko jezero, ki je nastalo po izgradnji hidroelektrarne. Zajezena površina se je razvila v močvirje s trstiščem, ki nudi bogat življenjski prostor številnim redkim rastlinam in živalim, tudi nekaterim ogroženim. Tu živijo mala rovka in hrapavi netopir, med večjimi živalmi je na območju jezera pogosta pižmovka. Znanih je več kot 150 vrst ptic, ki tukaj stalno ali občasno gnezdijo, tudi labodi so stalni gostje na jezeru.
Pot nas nato vodi dalje do državne ceste DravogradVič, mimo dravograjskega hotela in bencinskega servisa, ter se vije po stezi mimo Športnega centra ter mimo pokopališča vse tja do Ribiškega doma, kjer se približa reki Dravi. Pri Planšaku ob pomolu stoji tabla s pojasnili o natovarjanju rezanega lesa, šajkah, brodu in pristanišču, malo naprej pa so še podatki o zgodovini mostu in mostninah. Brod je vozil čez Dravo le v Dravogradu in Trbonjah. Brodnine, mostnine in mitnine so bili oproščeni šentpavelski podložniki, drugi pa so morali za prevoz poleg brodnine v žito dati še tri klobase, sir in deset jajc. Ker pa je bil brod v posesti dravograjske zemljiške gosposke, so ji morali plačevati tudi brodarji. Na informacijski tabli tudi piše vse o tihotapljenju soli in še česa. S te najzahodnejše točke je pot speljana po delu trimske steze mimo železniškega mostu, ki je preživel bombardiranje med drugo svetovno vojno. Elektrarna na Ribiški poti je nedaleč od mostu. Zgrajena je bila zaradi okupatorjeve velike potrebe po električni energiji in je takrat bila ena najmodernejših v Evropi. Pot nato zavije dalje po klancu pod pošto do občine in se ob dravograjskem zdravstvenem domu konča.
Franc Heber, zdravnik splošne medicine iz Dravograda, v svoji ambulanti priporoča hojo predvsem ortopedskim in srčnim bolnikom, prinaša pa predvsem dvoje koristi: gibanje in duhovno pomiritev. O poti nam je dr. Heber povedal: “Pot ni prestrma in ne predolga, človek potrebuje uro in pol, da jo prehodi. Ta čas pa je pravi, da srce doseže tisto pravo frekvenco, 110 utripov na minuto. Hoja je odlična aerobna vaja, saj je kisik najboljša hrana za vse dele telesa, od preskrbe možganov do srca.”
Sprehod po Srčkovi poti ponuja svežino narave in obilo sonca ter obljublja mir in spokojnost ter izreden razgled na Dravograd in njegovo okolico. (Nataša Safran)