Piše: Jaka Henigman, psihoanalitični psihoterapevt
“Srce ima svojo pamet, ki je pamet ne pozna”. (Blaise Pascal)
Srce je organ, brez katerega ne moremo živeti. Ko preneha biti, prenehamo biti tudi mi sami. Mi smo in se zavedamo sami sebe ter sveta okrog nas, dokler naše srce bije. Srce je torej motor, ki poganja naša življenja. Srce kot simbol, znak, predstavljata dve enaki polovici in je simbol, metafora za ljubezen, sočutje ter usmiljenje. Nekoč so ljudje imeli srce za center naše čustvene, duhovne in celo intelektualne inteligence. Danes govorimo o krizi vrednot in o vse večjem porastu srčno-žilnih bolezni.
Življenje pod stresom
Bitka z delom in časom je življenje pod stresom. Stres je naša evolucijska sposobnost prilagoditve na stalno spreminjajoče se življenjsko okolje. Z njim se srečujemo vsakodnevno in se mu ne moremo izogniti. Še več, je bistven del življenja, saj nas spodbuja, motivira, razvija kreativnost in osebnostni razvoj. Stres ni situacija, ampak je reakcija organizma, ki ga telo sproži ob naši oceni, da smo ogroženi – na osnovi preteklih izkušenj in spomina. Jamski človek se je navadil, da se mora ubranitu pred zverjo, če ne, je bilo po njem. Prav tako se je navadil loviti in nabirati hrano, sicer mu je grozila lakota. Ne le, da je jamski človek tako zaščitil in nahranil družino, ampak se je moral vmes prav zaradi takih naravnih groženj naučiti še izdelovati orožje, se učiti o neužitnih rastlinah in tako razvijati svoj spomin, intelekt in kreativnost. Stres nam izboljša sposobnost za boj ali beg. Naše telo se na neko grožnjo (zunanjo ali notranjo) odziva na treh ravneh: vedenjski, avtonomni in endokrini. Stres aktivira in usmeri naše vedenje v soočanje s stresorjem, nevarnostjo. Hkrati se preko aktivacije avtonomnega živčevja in inaktivacije neavtonomnega živčevja spremeni delovanje telesnih tkiv in organov (npr. pospešeno bitje srca, plitko dihanje, mrzle dlani, …). Na endokrini, t. j. hormonski ravni pa stres povzroči presnovne spremembe v organizmu, kot so npr. utrujenost, pridobivanje kilogramov, zvišan krvni sladkor, zmanjšan libido, spontani splavi, itd.
Poglejmo si primer stresne reakcije. Študent gre zvečer v diskoteko in se zabava dolgo v noč. Proti jutru začuti utrujenost in lakoto, zato se odloči iti domov. Na vratih ugotovi, da ga močno tišči lulat. Ko pa pride ven, zagleda pretep. Njegov prijatelj je v nevarnosti, kaj sedaj? Na podlagi njegovih izkušenj, spomina in ocene situacije bo primerno reagiral. Odloči se pomagati prijatelju. Aktivira se simpatično živčevje – fokusiran je na boj (ali beg), srce bije hitreje, njegove mišice in misli so fokusirane na boj, telo je napeto, ne čuti toliko bolečine zaradi zvišanega adrenalina, utrujenost, lakota in potreba po lulanju izgineta. Študentovo telo je namenoma zaustavilo potrebo po hrani, lulanju in počitku, ter se osredotočilo na nevarnost. Tej fazi stresa pravimo alarmna reakcija. Študent je uspešno pomagal prijatelju. Alarm, torej napetost in pripravljenost sta prenehala, študent se lahko pomiri, adrenalin popusti, spet se pojavita lahkota, utrujenost, tišči ga lulat. Telo se torej sprosti in zato začne delovati parasimpatično živčevje. Študent ima za seboj dobro izkušnjo, zaradi katere bo npr. lahko bolj zaupal vase, poglobil odnos s kolegom, itd. Stres je torej obramba na nevarnost in alarmni reakciji navadno sledi počitek, sproščenost, zadovoljstvo, ki ga čutimo ob tem, ko smo se znali z nevarnostjo dobro opraviti.
Škodljivi oz kronični stres
Težave se pojavijo, ko so zahteve okolja pretežke za naše sposobnosti oziroma sposobnosti našega telesa, nevarnosti pa se ne znebimo. Takrat se alarmna faza nadaljuje, naš organizem je v pripravljenosti na boj ali beg. Telo je napeto, duša pa je nenehno nemirna, tesnobna. Tako lahko ljudje doživljajo kronični stres, ne da bi se ga zavedali. Pri stresni reakciji se vedno zvišajo krvni tlak, srčni utrip, koncentracija sladkorja v krvi, maščob in hormonov stresa; krvne žile se zožijo, poveča se izločanje želodčne kisline. Vse to pa vodi v srčno-žilne, prebavne, imunološke in psihične motnje.
Nekdo, ki je pogosto tesnoben, prestrašen, veliko časa preživi v napetosti, torej pod stresom. Telo počasi pregoreva, človek postane utrujen, psihično in fizično. Srce ne more teči sprinta na dolge proge. Panični napadi, strahovi in depresija so stalni spremljevalec človeka, ki že dolgo časa trpi za kroničnim stresom. Ti simptomi bodo trajali toliko časa, dokler se ne bomo vzeli v roke in poskrbeli zase. Tesnoba in depresija naznanjata spremembo. Kot stresno okolje si radi predstavljamo zgornji primer pretepa ali pa stvari, kot so izguba službe, izguba bližnjega, revščina, nasilje, nesreča, zloraba, itd. Toda ljudje ne doživljamo stresa samo v tako ekstremnih okoliščinah. Nekdo bo izgubo službe ali bližnje osebe mnogo bolj stresno doživel kot nekdo drug. Gre za to, kako mi dojemamo in vrednotimo sebe in svet okoli nas! Psihoterapevti radi govorimo, da smo zahodnjaki postali vase zagledana družba posameznikov, t. i. narcistična družba. Vsega je dovolj, a čutiti je praznino, da nič ni v redu in nič ni dovolj. Živimo v razcepljeni družbi. Na eni strani imamo dovolj hrane in denarja, na drugi strani pa porast srčno-žilnih bolezni, psihosomatskih bolezni, nezadovoljstva, otopelosti, pasivnosti, pesimizma, obupa in celo samomorov.
Srčno-žilne bolezni
Nezdrava prehrana, debelost, telesna nedejavnost, čezmerno pitje alkohola, kajenje in škodljivi stres so glavni dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni. Več, kot je naštetih dejavnikov, višja je verjetnost, da zbolimo. Toda še preden zbolimo, nas zvišan holesterol in visok krvni tlak že resno opozarjata, da nečesa ne delamo v redu, in to že dolgo časa! Kako živim? Kaj naredim zase? Sem zadovoljen, kjer sem? Moderni človek podobno kot nejeverni Tomaž zaupa zgolj številkam in števcem znanosti, do takrat pa odriva modre nasvete na način: ”Ah, saj mi še vse dela kot mora.” Zato hoče imeti trden dokaz, da se z njim nekaj dogaja, preden se odloči pogledati vase, se izprašati in spremeniti način življenja. Izmerljiv in viden vzrok za nastanek srčno-žilnih bolezni je povišan holesterol. Ta se z leti nabere na stenah žil arterij (ateroskleroza), kar pripomore k nastanku zmanjšanja pretoka krvi po žilah (ishemija). Zaradi zoženih žil tkivo oziroma mišica po krvi ne dobi dovolj kisika in hranilnih snovi. Najpogosteje se to dogaja na koronarnih žilah srca, te dovajajo kisik (pljuča) in hranilne snovi srčnim mišicam, da lahko učinkovito črpa. Če je ishemija huda in dolgotrajna, govorimo o koronarni bolezni, kjer srce v obtok ne črpa dovolj krvi, lahko pa srčna mišica tudi odmre (infarkt). Zamašene žile so lahko povsod v telesu.
Zdrav način življenja pomeni odnos, ki ga imamo do sebe!
Z zdravim načinom življenja lahko vplivamo na vse naštete dejavnike tveganja. Recept je jasen, a lahko je govoriti, težje je narediti. Zakaj? Prvič zato, ker živimo pod vplivom hitrega tempa in prednost hitro namenimo npr. službeni obveznosti. To je frustrirajoče, saj imamo občutek, da nimamo časa zase. Takrat, ko pa ga imamo, si želimo hitrega užitka in razvajanja. Hkrati smo prepričani, da potrebujemo za življenje dober avto, dva dopusta, kredit in hišo, če hočemo uresničiti občutek po varnosti in zadovoljstvu. Ljudje stremimo k varnosti, stabilnosti. V zahodnem svetu vse imamo, a se zdi, da se kronično bojimo nekaj izgubiti, kot da nimamo ničesar. Zato se ne znamo ustaviti in ohranjati dovolj zdravega načina življenja. Nekateri nikoli ne spoznajo, da je treba pogledati vase in se vprašati: ”Zakaj ni bolje – kljub doseženim ciljem?” Raje kot pravi potrošniki verjamejo: ”Moram dobiti še več, ker potrebujem več.” Tak nesrečnik bo samo še bolj ambiciozen, deloholičen in na koncu pohlepen. Kot sod brez dna. Ko smo pod stresom, nam diši hitra hrana, sladka in mastna, kar daje telesu hitro energijo, občutek polnosti skozi užitek, ta pa nas pomiri. A podobno kot pri sladkorju, ima užitek hiter učinek, toda tako hitro, kot je prišel, tudi izgine. Zato rabimo cigarete in alkohol ter druge odvisnosti. To je začaran krog, ki zdravemu človeku streže s tiho frustracijo, ki dan za dnem in leto za letom skozi kronično alarmno reakcijo načenja naše srce in ožilje. Ne znamo si vzeti časa zase, nekateri si ga zavestno nočejo, ker bi potem morali pogledati v svoje srce in dušo, torej v svoja čustva. Zato naši organi in telo prevzamejo nalogo ‘nošenja’ čustev, tako da se nam jih ni niti treba zavedati, kaj šele izražati. Toda psihosomatske bolezni, kot so visok krvni tlak, tesnobnost, panična motnja in druge, nas vedno samo opozarjajo na to, da nekaj v sebi odrivamo in odcepljamo od sebe.
Ko zdravnik svetuje, da moramo spremeniti način življenja, s tem misli na naš vsesplošni odnos do sebe in okolice. To v resnici pomeni pregled in spremembo našega vrednotenje sebe, soljudi, naša stališča in občutenja. Torej moramo v neki meri spremeniti tudi svoje duševno počutje, kar pomeni pogovor: s sabo ali s sočlovekom. Dober zdravnik ima talent za psihologijo in psihoterapijo. Pacientu je potrebno poudariti, da motivacija za spremembo vsakdanjika in načina življenja leži ravno na naših čustvih; koliko si jih upamo izražati in obratno, koliko smo njih sužnji in trošimo dodatno energijo za tlačenje in kontroliranje čustev. Ljudje z visokim krvnim tlakom imajo težave v izražanju jeze, pogosto se jezijo potihem, v sebi. Tisti, ki ne zna izraža jeze, hkrati čuti tudi nek odpor do nje, ponavadi strah. Strah pa doživljamo kot tesnobo, zato so ljudje s srčno-žilnimi težavamii tudi anksiozni ljudje. Obratno bi lahko rekli, da so ljudje, ki trpijo za tesnobnostno motnjo ali depresijo, nagnjeni k srčno-žilnim boleznim.
Čustva in srčno-žilne bolezni
Strah telo in dušo utrudi, človek doživlja nenhno frustracijo in nemoč, kar je kronični stres. Nekateri ljudje imajo težave v izražanju radosti, sočutja, usmiljenja – čustva povezana z našim srcem. Takemu človeku rečemo, da ima trdo srce, hladen značaj. Življenja si ne osmisli skozi odnose in stik s soljudmi, temveč skozi pridobivanje. Za takim doživljanjem pogosto leži nezavedna krivda, ker oseba verjame, da si ne zasluži biti ljubljen. Krivdo (in sram) občuti kot pritisk, občutek ima, da je nenehno pod neko prisilo. Potlačena čustva pa so notranji pritisk in stresor, skrita za tesnobo in depresijo. Depresivni človek običajno trpi za izgubo nekega ideala storilnosti in uspešnosti, ali pa za izgubo naklonjenosti ali ljubezni od nekoga idealnega.
Tesnobnosti in depresije je čedalje več, kar je logično, saj potrošništvo ustvarja umetne potrebe, kar pomeni, da nikoli ne bomo potešeni. Kapitalizem pa mejo doživljanja uspeha prestavlja vse višje in višje. Tako smo danes še posebno mladi nenehno v nevarnosti, da bomo nekaj izgubili, čeprav vse že imamo. Zato današnji človek doživlja paradoks. Ima več kot kadarkoli prej in je obkrožen z več ljudmi kot kadarkoli prej, a se počuti osamljenega. Človek, pa potrebuje stik, ne samo zaradi duše, ampak tudi zato, ker nam kdaj prav pride drug par rok pomoči.
Psihosomatske bolezni: pomanjkanje komunikacije, zlasti čustvene, so močan stresor. Psihosomatski bolniki imajo zmanjšano sposobnost zaznavanja, razločevanja in opisovanja temeljnih občutij že od malih nog. Ob tem nenehno doživljajo neke vrste samico in zato nenehen stres. Toda tega stresa niti ne občutijo, saj ga namesto njih nosi telo, dokler se organ ne vda silam potlačenih in odcepljenih čustev. Pogoste psihosomatske bolezni so visok krvni pritisk, panična motnja, neurodermatitis, sklepna revma, astma, razjeda na dvanajsterniku, kolitis, motnje hranjenja, …
Vloga psihoterapije
Psihosomatske bolezni je zato treba zdraviti celostno, saj dejansko trpita duša in telo skupaj. Poleg zdravega načina življenja je potrebno tudi delo na sebi, s pogovorom. Ravno zato, ker čustva pogojujejo našo motivacijo za spremembo življenjskega sloga in v čustvih je nakopičena energija, ki jo potrebujemo, da se premaknemo naprej. Če čustev ne izražamo, če se ne osvobajamo, potem čustva na nas učinkujejo kontraproduktivno. Porabimo veliko energije in časa, da jih tlačimo in kontroliramo, kar je stresno. Hkrati moramo zato nositi masko (npr. cinika, uspešneža, itd.), odnosi pa postanejo nepristni, odmaknjeni, polni pričakovanj, zamer in zavisti.
V psihoterapiji se človek nauči privoščiti tisto, kar mu moderni svet in morda lastna zgodovina nista: vzeti si čas zase in si dovoliti samo biti. Na ta način oseba preverja in spoznava lastne meje, potenciale in sposobnosti. Človek po psihoterapiji postane bolj realen, ker je bolj v stiku s sabo. Čustveno se razbremeni in ugotovi, kaj mu daje energijo in kaj ga osrečuje. Vse to se dogaja v novem odnosu in v novem stiku s psihoterapevtom. Osvobajajoče deluje na nas, ker si upamo svojim strahovom pogledati v oči. Človek postaja bolj sočuten in ljubezniv do samega sebe. Srce se ne samo zaceli, ampak lahko tudi razširi. Žive in polne se čutimo takrat, ko ljubimo in smo ljubljeni.