Ravnotežje – 1. del

Piše: Borut Pistotnik, prof. šp. vzg.

Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja korekcijskih gibov, ki so sorazmerni z odkloni telesa v stabilnem položaju, kadar se le-ta ruši. Vložena sila za korekcije mora biti enaka sili, ki izzove odklone telesa od stabilnega položaja, ker se v nasprotnem primeru ravnotežje ruši v drugo smer. Pri tem morajo biti korekcijski gibi izvedeni v nasprotni smeri odklonov težišča. Glede na to, bi se ravnotežje lahko opredelilo kot sposobnost natančne določitve intenzivnosti in smeri korekcijskih gibov, s katerimi se ohranja, ali vzpostavlja stabilen položaj telesa v prostoru.

Pomen ravnotežja za kakovostno življenje človeka

Težišče človeka, ki stoji (vertikalen položaj telesa, kjer je teža enakomerno porazdeljena na obe nogi), zaradi vplivov sile gravitacije stalno niha z minimalnimi odkloni od vertikale. Zaradi tega se morajo nenehno in hitro oblikovati ustrezni korekcijski gibalni programi, s katerimi se ohranja stabilen položaj. To izgleda, kot da bi človek za trenutek izgubil ravnotežje in ga v naslednjem trenutku zopet vzpostavil (korekcijski programi se sprožajo samodejno). Sorazmerno z višjim nivojem ravnotežja so razponi odklonov manjši in ravnotežni položaj se laže ohranja.

Za oblikovanje ustreznih korekcijskih gibalnih programov je potrebno pridobiti informacije iz okolja in iz lastnega telesa (preko zunanjih in notranjih čutil). Poleg ravnotežnega organa, ki se nahaja v notranjem ušesu, pomagajo pri tem še pomožni organi, kot so: čutilo vida in čutilo sluha, čutila v tetivah, mišicah in sklepnih ovojnicah ter čutila tipa v koži. Informacije iz vseh teh čutil se obdela v ravnotežnem centru, tj. v malih možganih in glede na odklone težišča od stabilnega položaja, sledi ustrezen gibalni odgovor preko gibalnega aparata (vključijo se ustrezne mišice za izvedbo korekcijskega giba).

Čutilo vida omogoča zaznavo grobih odmikov težišča telesa od stabilnega položaja, če v prostoru obstajajo neke orientacijske točke (stalne točke), na katere se lahko oprejo človekove vidne zaznave o položaju telesa v prostoru. Če teh točk v prostoru ni, ali če se jih ne vidi (zaprte oči), ni prave predstave o položaju telesa v prostoru in s tem je ohranjanje stabilnega položaja oteženo.

Čutilo sluha, enako kot čutilo vida, omogoča zaznave iz okolja, na osnovi katerih se laže ohranja stabilen položaj. Pri tem so pomembne slušne zaznave odbojev zvoka od predmetov v prostoru. Pri ljudeh, ki vidijo, so slušne zaznave za ohranjanje stabilnega položaja manj pomembne kot vizualne, ob izgubi vida pa se njihova pomembnost poveča.

Čutila tipa registrirajo spremembe pritiskov, ki se zaradi odklonov projekcije težišča na podlago pojavijo na tistih delih kože, ki so v stiku s podporno ploskvijo. Ta čutila posredujejo predvsem podatke o sili pritiska in o smeri odklonov težišča na podlago, na osnovi tega pa se določi jakost in smer korekcijskih gibov.

Čutila v tetivah, mišicah in sklepnih ovojnicah so odgovorna za določanje napetosti mišic in s tem za regulacijo sile, ki je v korekcijskih gibih potrebna za popravke odklonov težišča od stabilnega položaja. Ta čutila namreč zaznajo spremembe napetosti v mišicah in kotne premike v sklepih, zato so odgovorna za natančno regulacijo gibanja (natančno doziranje sile).

Ravnotežni organ se nahaja v notranjem ušesu in je sestavljen iz treh polkrožnih kanalov, ki so postavljeni v vseh treh ravninah koordinatnega sistema (čelni, bočni in vodoravni). Kanali so napolnjeni s tekočino in v njih se nahajajo čutne dlačice, ki zaznavajo vzburkanost tekočine ob premikih glave. Organ daje informacije o položaju glave ob njenih premikih in tako skrbi za stabilen položaj telesa. Ob hitrih zaustavitvah gibanja (zaustavitev rotacije telesa ali premočrtnega gibanja) se prične tekočina, zaradi inercije, premikati po kanalih (krožiti). To povzroči premikanje čutnih dlačic, kar oteži ohranjanje stabilnega položaja, saj organ v center za ravnotežje pošilja napačne informacije o stanju telesa in s tem povzroči težave z ravnotežjem, zato se je za ohranitev ravnotežja potrebno opreti na informacije iz pomožnih čutil.

Center za ravnotežje, ki se nahaja v malih možganih, sprejema vse informacije iz naštetih čutil in z njihovo združitvijo se v njem oblikujejo gibalni odgovori, ki so refleksni in sprožijo ustrezne reakcije, glede na odklone telesa, ki so v mejah podporne ploskve. Tako se oblikujejo ustrezni korekcijski programi, glede na smer in jakost odklonov. Pri tem informacije stalno prihajajo v center za ravnotežje in se sproti obdelujejo, na osnovi česar se stalno oblikujejo novi in novi popravki gibanja. Alkohol ima na delovanje centra za ravnotežje in na informacije, ki prihajajo iz čutil, negativen vpliv (zaznajo se le grobi odmiki od stabilnega položaja), zato so tudi gibalni odgovori, dokler se lahko sploh še oblikujejo, neustrezni glede na jakost in na smer. Ob izgubi ravnotežja človek zato zavzame stabilnejši položaj, tj. opora na vseh štirih, ali leža.

Ravnotežje se pri človeku razvija postopoma, od rojstva do zrele dobe. Otrok se prične pomikati po prostoru s plazenjem, v katerem ima največjo podporno ploskev in je najbolj stabilen, saj je s celotnim telesom v stiku s podlago. Potem se počasi prične postavljati v oporo na vseh štirih (trup se dvigne od tal) ter preide v lazenje (sl.1) in se skuša premikati po prostoru v tem, nekoliko manj stabilnem položaju. S prijemi za neke čvrstejše objekte se prične otrok postavljati na noge in na ta način počasi pridobiva izkušnje za ohranjanje stabilnega položaja, dokler ne vzpostavi ustreznih gibalnih programov, tako da lahko samostojno stoji (v pokončnem položaju telesa) in hodi. Preko hoje, teka, poskokov in ostalih gibanj pridobiva nove gibalne informacije in tako izpopolnjuje svoje ravnotežje v različnih dejavnostih na zmanjšani podporni ploskvi, tj. v stoji na spodnjih okončinah.

Slika 1: Otrok se prične pomikati po prostoru s plazenjem, v katerem ima največjo podporno ploskev in je najbolj stabilen, saj je s celotnim telesom v stiku s podlago.
Slika 1: Otrok se prične pomikati po prostoru s plazenjem, v katerem ima največjo podporno ploskev in je najbolj stabilen, saj je s celotnim telesom v stiku s podlago.

 

Z dozorevanjem in z uporabo različnih oblik gibanja se oblikujejo novi in novi gibalni programi, ki človeku omogočajo stabilne položaje v različnih okoliščinah. Zaradi neaktivnosti in nekaterih bolezenskih vzrokov se s staranjem ravnotežje lahko poslabša. Neaktivnost ima namreč za posledico atrofijo mišic (izgubo mišične mase), ki so odgovorne za pokončno držo in za gibanje, krnijo pa tudi gibalni programi, ki omogočajo hitre, refleksne odzive ob rušenju ravnotežnega položaja (sl. 2). Slabšanje vida in sluha ter nekatere bolezni zmanjšujejo tudi verodostojnost informacij iz okolja, ki se jih pridobi preko zunanjih čutil in s tem je otežena izbira pravilnih gibalnih programov pri popravkih ravnotežnega položaja. Če se želimo temu izogniti, je nujno izvajanje različnih gibalnih aktivnosti skozi vse življenjsko obdobje, v starosti pa še posebej zavestna vadba ravnotežja ter krepitev mišic in njihovo raztezanje, tako da se ravnotežje ohrani na čim višji ravni in s tem omogoči mobilnost ter samostojnost starostnika.

Slika 2: Zaradi neaktivnosti in nekaterih bolezenskih vzrokov se s staranjem ravnotežje lahko poslabša.
Slika 2: Zaradi neaktivnosti in nekaterih bolezenskih vzrokov se s staranjem ravnotežje lahko poslabša.

Pojavljanje ravnotežja pri gibanju človeka

Glede na izsledke naj bi se ravnotežje pri gibanju človeka pojavljalo v dveh oblikah: kot sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja in kot sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja.

Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja je sposobnost hitrega oblikovanja korekcijskih gibov, ki so sorazmerni z nihaji težišča telesa ob postavitvi v stabilnem položaju stoje. Ohraniti ravnotežni položaj pomeni, da mora projekcija težišča telesa padati v mejah njegove podporne ploskve. Na človekovo telo namreč stalno delujejo sile, ki rušijo njegov stabilen položaj v stoji, zato se morajo nenehno oblikovati ustrezni korekcijski gibalni programi, s katerimi se nevtralizira nihanje težišča in s tem prepreči izguba ravnotežja. Ta sposobnost je še posebej pomembna, ko se posameznik nahaja v nekem labilnem položaju (zmanjšana podporna ploskev – sl. 3), nanj pa delujejo večje zunanje sile, ki ta položaj rušijo, kot so: nasprotnik, sila inercije giba, masa pripomočka s katerim rokuje ipd., ali pa takrat, kadar se izključijo posamezna čutila, ki so pomembna za ravnotežje (predvsem čutilo vida).

Slika 3: Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja je pomembna, ne samo pri športnikih, ampak pri vseh ljudeh.
Slika 3: Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja je pomembna, ne samo pri športnikih, ampak pri vseh ljudeh.

Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja je sposobnost hitre vzpostavitve stabilnega položaja ob motnjah v ravnotežnem organu. Po gibanju, ki se hitro zaustavi, se občutek za ravnotežje namreč izgubi. Iz ravnotežnega organa začnejo prihajati napačne informacije, saj po zaključku gibanja, zaradi inercije, tekočina v kanalih začne krožiti in s tem dražiti čutne dlačice, zato v ravnotežni center ne morejo posredovati pravilnih informacij o položaju telesa v prostoru. Da pa ne bi prišlo do padca, tj. do razširitve podporne ploskve, je potrebno čim hitreje vzpostaviti stabilen položaj. Osnovne informacije za izdelavo korekcijskih programov naj bi se, v takem primeru, pridobile iz pomožnih čutil (vid, sluh, tip, napetost mišic ipd.), ki edina lahko v center posredujejo korektne informacije o položaju telesa. Na osnovi sinteze informacij iz ostalih receptorjev se zazna, kakšno je resnično stanje (napetost mišic, vidne točke v prostoru, spremembe pritiskov na podlago…), in v centru za ravnotežje se tako oblikujejo ustrezni korekcijski gibalni programi (pravilni gibalni odgovori). Ti odgovori morajo biti skladni s silo in s smerjo odklonov telesa, ki se pojavljajo zaradi napačnih informacij iz ravnotežnega organa. Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja je pomembna predvsem takrat, kadar posameznik izvaja hitre spremembe smeri gibanja, ali pa zaustavitve po krožnih gibanjih (obrati, prevrati, premeti, piruete… – pri športni gimnastiki, umetnostnem drsanju, plesu ipd. – sl.4).

Slika 4: Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja je pomembna predvsem takrat, kadar posameznik izvaja hitre spremembe smeri gibanja.
Slika 4: Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja je pomembna predvsem takrat, kadar posameznik izvaja hitre spremembe smeri gibanja.

 

Preventivni program Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije na področju prehrane in telesne dejavnosti v letih 2017-2019 sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.

logotip MZ