Kako nas zasvojijo ekrani

Piše: Janek Musek

Uporaba orodij umetne inteligence in digitalnih sredstev je prinesla človeštvu velikanske koristi, največje v vsej njegovi zgodovini in v bodočnosti bodo te koristi še večje. A z vsemi tehnološkimi pridobitvami človeka je tako: lahko jih uporabljamo v svojo korist, lahko pa jih tudi zlorabljamo v svojo škodo. Prav nobene izjeme ni: nož, sekira, avto, računalnik in vsa druga tehnologija se lahko koristno uporabi, lahko pa se tudi zlorabi – v škodo drugim ali sebi.

Ob razponu uporabnosti računalnikov, mobilne telefonije in drugih elektronskih in digitalnih sredstev so tudi možnosti škodljive uporabe zelo velike. Celo tako velike, da jih ob orjaškemu napredku digitalne tehnologije komaj opažamo in sledimo. Današnje generacije rastejo ob tem napredku in za prihodnje velja to še bolj. Danes so tudi že najmlajši zajeti v svet ekranov, tabličnih računalnikov, pametnih telefonov, Xbox-ov in podobnega.

V zadnjem času postajamo lahko vse bolj pozorni na učinke velike, pogosto ekscesne uporabe specialnih možnosti, ki nam jih nudi tehnološki napredek. Gre predvsem za uporabo sredstev, ki zaposlujejo dvoje za človeka izjemno pomembnih čutov, sluha (slušalke) in vida (ekrani). Ni da bi govorili o koristnih učinkih tehnologije, ki je povezana z vidom in sluhom. Možnosti za koristne učinke so tu neverjetne, neskončne. Vedeti pa moramo tudi za škodljive učinke, še zlasti zato, ker so vsaj nekateri med njimi še zelo malo poznani in nikakor niso nedolžni.

Kaj lahko danes rečemo o negativnih učinkih digitalnih ekranov (monitorji, tablice, ekrani mobilnikov itd.)?

Vse se je začelo že pri TV sprejemnikih. Raziskave negativnih učinkov večurnega, včasih skoraj celodnevnega gledanja TV so bile sploh prve raziskave pojava, ki mu lahko rečemo ekranska in bolj splošno digitalna zasvojenost. Čeprav digitalna zasvojenost še vedno ni medicinsko in pravno priznana oblika odvisnosti, kaže praktično vse značilnosti kriterijev odvisnosti:

  • občutja evforičnosti med uporabo (npr. računalnika)
  • prekomerna izraba časa in izguba občutka za čas
  • izogibanje drugim dejavnostim
  • strah ali tesnoba ob misli na ločitev od sredstva (npr. računalnika)
  • negativno počutje po takšni ločitvi, vključujoč tudi depresivnost
  • nepošteno ravnanje (laganje, izgovarjanje, izmikanje odgovornosti)
  • občutja krivde
  • obrambno ravnanje, zanikanje zasvojenosti
  • odlaganje nalog in drugih dolžnosti
  • nezmožnost izpolnjevanja obljub in obvez
  • socialna izolacija, prekinjanje stikov z drugimi
  • motnje pozornosti
  • abstinenčni znaki po daljši neuporabi (vznemirjenost, stopnjevana tesnoba, panika, izbruhi jeze, agresivnost, apatija, dolgočasenje…)
  • telesni znaki (bolečine v vratu, hrbtu, križu in ramenih, glavobol, izgubljanje ali pridobivanje na teži, motnje spanja, težave z vidom, sindrom karpalnega kanala (tunela)

Vendar do nedavnega strokovnjaki in raziskovalci še niso bili prav posebej pozorni na negativne fiziološke učinke izpostavljenosti ekranom, ki jih zadnje čase opažajo v funkcioniranju našega najbolj dragocenega organa, naših možganov. Izsledki novih študij na tem področju so lahko alarmantni. Mirno lahko zato govorimo o “ekranski zasvojenosti” kot eni izmed oblik medijske, digitalne ali elektronske zasvojenosti.

Začnimo pri najbolj neposrednemu vplivu ekranov: kako škodljiv je lahko za naše oči? Obstaja več možnih negativnih učinkov, ki se pogosto pojavljajo združeno. Strokovnjaki govorijo o vidnem računalniškem sindromu (angl. “computer vision syndrome”) ali digitalni očesni obremenitvi  (“digital eye strain”). Značilni znaki so:

  • bolečine, napetost in zbadanje v očeh
  • utrujenost oči
  • glavobol
  • zamegljen vid in druge motnje vida
  • suhe oči, solzenje
  • bolečine v vratu in ramenih
  • težave s koncentracijo
  • povečana občutljivost na svetlobo
  • občutek, da ne moremo obdržati oči odprtih itd.

Še bolj so morda opozorilna dognanja, ki kažejo na zasvojljivost ekscesne uporabe ekranov in na s tem povezane učinke na možganske funkcije.

Raziskave celo kažejo, da uporaba digitalnih sredstev z bogato ekranizacijo dejansko sproži nevrofiziološke učinke, ki so zelo podobni učinkom najmočnejših drog, npr. kokaina in celo heroina. Prekomerna uporaba tabličnih računalnikov, Xbox-ov, pametnih telefonov ali mobijev slabo vpliva na delovanje čelnega možganskega režnja, ki nadzira naše “izvršilne” funkcije, zlasti na kontrolo impulzov. Bistveno se lahko zmanjša socialno prilagojeno in odgovorno obnašanje in bistveno se lahko poveča impulzivno delovanje vključno z neupoštevanjem družbenih in zdravstvenih pravil, moralnih in etičnih norm. Agresivno in drugo obnašanje, ki ni v skladu z vrednotami in etičnimi standardi postane bistveno bolj verjetno in pogosto. Vse to zato, ker so nadzorne funkcije potisnjene ob stran zaradi učinkovanja bogatih ekranov, ki “dviguje” naše počutje in nam nezavedno otežuje, da bi se obnašali v skladu z družbenimi normami. Zato si tudi laže razložimo privlačnost delovanja bogatih ekranov, saj je njihov učinek – povečana raven dopamina – podoben učinku drog in spolne aktivnosti in zato pomemben dejavnik morebitne zasvojenosti.

Še posebej nas lahko skrbi dejstvo, da je škodljiv vpliv pretirane izpostavljenosti ekranu največji pri najmlajših, torej v dobi, ko je razvoj možganov najbolj intenziven. Prav zato so tudi možne negativne posledice največje, najbolj trajne in najtežje odpravljive. Zato: starši, pozor!

Prav starši zaskrbljeno že kar nekaj časa opažajo, kako so njihovi otroci in mladostniki navezani na digitalno tehnologijo, na tisto z bogatimi možnostmi ekranizacije še prav posebej. Že dolgo nismo več pozorni samo na posledice, ki jih povzroča pretirano sedenje in premalo gibanja. Tudi starši, ki o ekranski zasvojenosti ne vedo nič ali premalo intuitivno slutijo, da nekaj ne more biti v redu pri otrocih, ki tedaj, ko ne strmijo v ekran svojih “elektronskih mamil”, ne kažejo nobenega interesa več, ampak jih vse drugo samo dolgočasi in dela apatične. A posledica so lahko še hujše, lahko privedejo do prave izgube stika s stvarnostjo. Vsekakor je bolje, da takšne posledice pravočasno preprečimo z ustreznim ravnanjem.

To pa je mogoče in sploh ni težko. Zamislimo si lahko veliko možnosti, a naj navedem nekaj tistih, ki so se izkazale za res učinkovite:

  • pojasniti na otrokom/mladostnikom razumljiv in sprejemljiv način, zakaj je treba uporabo ekranske tehnologije omejiti
  • postaviti pravila o časovni omejitvi uporabe in nadzirati časovno omejitev (starejši otroci in mladostniki naj s starši pri tem sami sodelujejo)
  • spodbujati koristne načine uporabe (zlasti tiste, ki so smiselni za učenje, pridobivanje informacij in kreativne dejavnosti)
  • zapolniti z omejitvijo pridobljeni čas s koristnimi aktivnostmi
  • usmerjati otroke/mladostnike na druge, trajnejše vire pozitive samopodobe in vrstniškega statusa
  • dogovoriti se z več starši, vzgojitelji in učitelji o skupni praksi glede uporabe
  • spodbujati kritično presojo marketinških motivov, trikov in zlorab digitalne tehnologije

Kljub vsemu pa moramo biti pri presoji učinkov elektronskih medijev in digitalne zasvojenosti previdni. Znake, zelo podobne zasvojenosti namreč najdemo tudi pri dejavnostih, ki so za človeka izjemno pomembne, npr. pri vrhunskih znanstvenih, umetniških in športnih dosežkih. Kdo ni slišal za znanstvenika ali umetnika, ki je ekscesno zaposlen s svojim ustvarjalnim delom, tako da se komaj zmeni za drugo in trpi če ga odtrgamo od tega dela? Še več, če te “zasvojenosti” ne bi bilo, tudi dosežkov ne bi bilo. To je res, vendar ni razlog, da ne bi bili pozorni na “zasvojenosti”, ki imajo vse prej kot pozitivne učinke. Digitalna in z njo ekranska zasvojenost nedvomno sodi mednje.