Ob Svetovnem dnevu možganske kapi, 29. oktobra 2024, so strokovnjaki izpostavili pomen telesne dejavnosti za bolnike po možganski kapi. Opozorili so tudi, da si je potrebno ustvariti dosegljive in postopne cilje ter si organizirati vsakodnevno življenje. Celoten članek je na povezavi: Svetovni dan možganske kapi – 29. oktober 2024.
Svojo zgodbo in odnos do telesne dejavnosti nam je predstavil Ivan Umek, predsednik kluba CVB Posavje, ki je pri 48. letih utrpel možgansko krvavitev, vendar ga to ni ustavilo, da ne bi bil še naprej telesno aktiven.
Vredno je poizkusiti, ker vsak lahko najde nekaj zase!
“Moja prva »večja« telesna aktivnost je bila, ko me je fizioterapevtka v bolnišnici s pomočjo sestre prestavila iz postelje na voziček. To je bil prvi obet, da le ne bo vse tako črno, kot je kazalo, ko sem 20 dni negibno ležal v postelji.
Na rehabilitaciji v Laškem sem, najprej s pomočjo bradlje, kasneje pa bergle, uspel narediti prve korake. Takrat sem si zaprisegel, da ne grem nikoli več na voziček.
Po treh mesecih v URI- Soča so terapije in dodatne popoldanske aktivnosti prinesle precejšno izboljšanje. Bil sem sposoben prehoditi do 2 km/dan. Kmalu sem pa ugotovil, da samo hoja in jutranja telovadba ne bo dovolj in sem poiskal nevro fizioterapevta. Seveda samoplačniško, kajti zdravstveni sistem te po enem letu da ad adacta.
Ker sem bil v »prejšnjem življenju« navdušen rekreativni športnik, sem pričel z namiznim tenisom, pikadom in balinanjem. To so športi, kjer v glavnem uporabljaš samo eno roko in se da, z malo prilagoditvami, kar uspešno igrati.
Kolesarjenje zaradi motenj ravnotežja ni šlo. Sobno kolo sem prestavil na teraso, da lahko kolesarim na svežem zraku. Bolj uspešen sem bil pri smučanju, vendar sem tudi tega opustil zaradi nevarnosti poškodb. Osvojil pa sem poseben slog plavanja. Ležim na desnem boku in z roko plavam kravl, z nogami pa prsno, oziroma žabico, kot rečemo po domače.
Ne gledam več na vreme, ne poznam slabega počutja, ne poznam izraza: »nimam časa«. Sedaj se vprašam še samo, kje in kdaj.
Nisem pa aktiven samo na športnem področju, ampak poprimem za marsikatero delo. Živim na podeželju s precej zemlje okoli hiše in košnja je moje delo. In vse to rad počnem.
Ugotovil sem, da izvajanje telesnih aktivnosti zelo pozitivno deluje tako na samo počutje, kot tudi na psihološko stabilnost in samozavest in si sploh ne znam več predstavljati življenja brez športa. In če to pomaga meni bo tudi drugim osebam po možganski kapi.”
Zgodba bolnika – video
Preberite še: