Povzeto po knjižici »Sladkorna bolezen in depresija«, avtorjev M.Z. Dernovšek, M. Ravnik Oblak, P. Jelenko Roth, R. Tavčar, M. Gorenc, H. Jeriček. Povzetek pripravila Jasna J. Petrovčič, prof.zdr.vzg.
Depresija je ena izmed najbolj pogostih duševnih motenj in zajema precej več občutij kot le občutek žalosti. Sladkorna bolezen pa je ena najbolj razširjenih kroničnih telesnih bolezni. Medtem, ko je pri sladkorni bolezni moteno delovanje trebušne slinavke, je pri depresiji moteno delovanje nekaterih kemičnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) v možganih. Zato je prepričanje, da za depresijo zbolijo le šibki ljudje, napačno.
Psihična obremenitev sladkornih bolnikov
Sladkorni bolniki so zaradi narave bolezni in načina zdravljenja še bolj psihično obremenjeni, saj jih spremlja strah zaradi previsoke ali prenizke ravni glukoze v krvi, bojijo se pojava akutnih ali kroničnih zapletov bolezni. Hkrati jih teži občutek krivde, če ne upoštevajo zdravnikovih navodil, če ne dosegajo zastavljenih ciljev, zlasti glede vzdrževanja optimalne telesne teže in povprečne vrednosti glukoze (glikiran hemoglobin). Pri sladkorni bolezni tipa 2 jih spremlja tudi občutek krivde, da so sami krivi za nastanek bolezni zaradi načina življenja.
Prav pojav kroničnih zapletov pri sladkorni bolezni pomeni prelomnico v poteku bolezni, ki ga spremlja zaskrbljenost in razočaranje, ki se lahko stopnjuje v tesnobo in depresijo.
Mnogokrat imajo sladkorni bolniki ob hkratni depresiji negativne misli, na primer: »Gotovo sem spet nekaj narobe naredil; kakšna zguba sem!«, »Kaj če padem v hipo? Saj sploh ne znam poskrbeti zase! Saj bom še umrl.«, »Danes ne bom zmogel, čedalje slabše mi gre!«…
V vrtincu negativnih misli
Vrtinec čustev in negativnih mislih pri bolnikih s sladkorno boleznijo najpogosteje nastane, ko se začnejo pojavljati zapleti te bolezni. Bolnik ob nastopu komplikacij postane bolj razburjen, pojavi se strah, tesnoba, žalost. Skrbi ga, da bo izgubil zdrav razum. Zaradi negativnih čustev in upada volje ter moči, bolnik opušča skrb za svoje zdravje in vrtinec se samo še poglablja.
Prav tako se bolniki s sladkorno boleznijo bojijo, da bodo kronični zapleti nastali ne glede na to, kaj bodo storili. Bojijo se, da ne bodo zmogli kontrolirati svoje bolezni, da ne bodo mogli početi ničesar prijetnega zaradi svoje bolezni, doživljajo hude občutke krivde, če se ne držijo dietnega režima v vseh okoliščinah, sprašujejo se, zakaj se je to zgodilo ravno njim in podobno. Nekateri bolniki imajo tudi misli o smrti. Če se pojavijo samomorilne misli je dobro, da jih zaupajo bližnji osebi ali zdravniku.
Ker so si simptomi tesnobe ali hipoglikemije lahko podobni, si mora bolnik s sladkorno boleznijo vedno izmeriti raven glukoze v krvi v primeru slabega počutja, tresenja, utrujenosti…, saj je hipoglikemija zelo nevarno zdravstveno stanje.
Kako si lahko pomagamo:
Psihološke strategije, ki so lahko posamezniku v pomoč:
- Negativno misel nadomestimo z drugo mislijo.
- Negativno misel nadomestimo s pozitivno mislijo.
- Zamenjamo prostor.
- Telesna aktivnost.
- Izvajanje dihalnih in razteznih vaj.
- Vaje za umirjanje (meditacija, avtogeni trening, …)
- Pogovor s svojci, prijatelji oz. osebo, ki ji zaupamo.
- Pogovor s strokovno osebo: psihologom, psihoterapevtom ali psihiatrom.
- Vključitev v društva in klube sladkornih bolnikov.
- Kombinacija strategij ali lastna strategija, ki pomaga.
Preprečevanje poslabšanj in ponovitev depresije:
- Jemanje antidepresivov po navodilu zdravnika
- Uravnovešenje vsakodnevnih stresov s prijetnimi dejavnostmi, ki osebo krepijo
- Izvajanje redne samokontrole sladkorne bolezni
- Zdrav življenjski slog in higiena spanja
Na srečo pa se zadnja leta ti predsodki zmanjšujejo.
Kam po pomoč?
Na spodnji spletni strani MIRA – Nacionalni program duševnega zdravja najdete obilo virov pomoči. Lahko jih iščete glede na
- vrsto težave, s katero se soočate
- regijo pomoči
- ciljno skupino (pomoč za otroke, mladostnike, odrasle, starejše, družine itd.)
https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/mreza-virov-pomoci/