Piše: Prof. dr. Janez Pustovrh, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport
Nordijsko rolkanje bi lahko poimenovali kot poletno različico hoje in teka na smučeh. Zlasti je poznano kot sredstvo treniranja v pripravljalnem obdobju tekmovalcev v smučarskem teku, biatlonu in nordijski kombinaciji. Na nezahtevnih in varnih terenih je lahko tudi učinkovita vadba na področju športne rekreacije. Pri nordijskem rolkanju lahko vadimo obe poznani tehniki teka na smučeh, klasično in drsalno. Za vadbo se uporabljajo t.i. tekaške rolke, posebne za klasično in posebne za drsalno tehniko gibanja. Z ustrezno opremo za nordijsko rolkanje lahko vadimo predvsem vzdržljivost, moč in ravnotežje.
Opredelitev nordijskega rolkanja
Tek na tekaških rolkah je samostojna športna panoga v okviru Mednarodne smučarske zveze (FIS). V svetovnem merilu obstajajo številni klubi (večinoma smučarsko tekaški) in organizirajo se različni nivoji tekmovanj. Tekmovanja potekajo individualno in skupinsko ter v različnih disciplinah (šprint, skupinski štart, zasledovalno tekmovanje,…) na različnih trenih (ravninski, vzpon). Tako kot v teku na smučeh se tudi v nordijskem rolkanju tekmuje v klasični in drsalni tehniki. Nordijsko rolkanje je najbolj priljubljeno v skandinavskih državah, v Franciji, Italiji, Estoniji in Rusiji, od koder prihaja tudi večina najuspešnejših tekmovalcev.
Zgodovinsko ozadje nordijskega rolkanja
Prve tekaške rolke so bile izdelane v Skandinaviji in Italiji sredi 30. let prejšnjega stoletja prvenstveno za namen poletnega treniranja smučarjev tekačev. Takratne rolke so imele zadaj dve kolesi in eno spredaj. Kovinski nosilec je bil dolg med 70 in 100 centimetri. Prva tekmovanja so bila organizirana v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 1985 je bila ustanovljena evropska krovna organizacija (European Rollerski Federation), prvo evropsko prvenstvo pa je bilo organizirano na Nizozemskem leta 1988. Leta 1992 je FIS priznala nordijsko rolkanje kot samostojno športno panogo. Leta 1993 so bile organizirane prve tekme svetovnega pokala in leta 1998 je bilo izvedeno FIS svetovno prvenstvo.
Oprema za nordijsko rolkanje
Tekaške rolke so podobne tekaškim smučem, vendar so krajše in imajo na vsakem koncu po eno kolo. Na rolkah se uporabljajo običajne vezi za tek na smučeh, ki so na srednjem delu rolke privite ali vpete v posebno ploščo. Tekaške rolke se ločijo z ozirom na tehniko teka. Rolke za drsalno tehniko so nekoliko krajše od tistih za klasično tehniko, tako kot so tudi smuči za tek na smučeh. Okvir rolk je izdelan iz aluminija, steklenih vlaken ali karbona. Dolžina okvirja rolke za drsalno tehniko znaša okrog 60 cm in za klasično tehniko okrog 70 cm. Opazna je tudi razlika v premeru in širini koles. Premer kolesa za drsalno tehniko je večji od kolesa za klasično tehniko (okvirne mere: 100 mm, 70 mm), medtem ko je širina kolesa večja pri rolki za klasično tehniko (okvirne mere: 45 mm, 25 mm). Teža ene rolke izdelane iz karbona znaša okrog 700 g. Tovrstne rolke so relativno lahke in omogočajo manj tresljajev med vadbo. Vsa kolesa na rolkah se vrtijo v obe smeri, razen sprednjega kolesa pri rolkah za klasično tehniko, ki se ne vrti nazaj in na ta način nudi potrebno oporo za odriv z nogo. Na voljo so tudi kolesa iz različnih materialov, kar posledično pomeni različne hitrosti kotaljenja rolke. Tekmovalci na tekaških rolkah nimajo zavor. Je pa mogoče, da na rolke namestimo posebne zavore in tudi t.i. regulatorje hitrosti. Zavora se namesti na zadnje kolo in je povezana z mečnim delom noge vadečega. Zavora se aktivira s potiskom stopala v smeri naprej. Regulator hitrosti na kolesu vzpostavi dodatno trenje in je še posebej uporaben pri vožnji v daljše spuste. Najbolj znani proizvajalci tekaških rolk so Marwe, Fischer, Swix, Ski Skett itd.
Za obe tehniki lahko uporabljamo smučarsko tekaške čevlje, ki jih sicer uporabljamo pozimi. Na trgu obstajajo tudi posebni tekaški čevlji za rolkanje, ki se od zimskih razlikujejo po tem, da so izdelani iz bolj propustnih materialov za zrak. Pri čevljih moramo biti pozorni, da so kompatibilni z vezmi, saj obstajata dve vrsti tekaških vezi (Rottefella, Salomon) in posledično dve vrsti podplatov na tekaških čevljih. Za drsalno tehniko načeloma uporabljamo visoke in za klasično tehniko nizke oz. polvisoke tekaške čevlje.
Tudi smučarsko tekaške palice ostajajo enake kot jih uporabljamo pozimi. Pozorni moramo biti predvsem na konice, ki morajo biti iz ustreznih materialov (widia), da ne spodrsavajo na asfaltu. Lahko pa krpljico na palici zamenjavo z nastavkom, ki nima košarice in ima ostro konico namenjeno za nordijsko rolkanje. Za vadbo v klasični tehniki uporabljamo palice, ki merijo 85 % naše telesne višine in za drsalno tehniko palice, ki so dolge 90 % telesne višine.
Oblačimo se seveda vremenu primerno, saj lahko vadimo na rolkah v vročih poletnih mesecih, kakor tudi hladnih jesenskih oz. pozimi. Zaradi varnosti je nujno, da uporabljamo čelado, očala, rokavice in tudi odsevni jopič oz. zelo vidna oblačila. Manj izkušeni lahko uporabijo tudi zaščito za kolena oz. komolce.
Tehnika nordijskega rolkanja
Tehnika teka na tekaških rolkah je skoraj identična kot na tekaških smučeh. Manjše razlike nastajajo zaradi uporabe različne podlage (sneg, asfalt), vrste in teže opreme (tekaška smučka, tekaška rolka) in npr. tudi zaradi različnih pogojev za izvedbo odriva pri klasični tehniki (maža za oprijem, kolo z vrtenjem le v eno smer). Tako kot pri hoji in teku na smučeh v klasični tehniki se tudi pri nordijskem rolkanju lahko tako v hoji kot v teku najpogosteje uporabljajo elementi tehnike kot so soročni odriv, dvotaktni diagonalni korak in korak s soročnim odrivom. Če imamo na voljo varen teren, se lahko podamo tudi na daljši izlet (pohod). Tako kot pozimi drsalna tehnika ni primerna za sprehajanje, velja to tudi za nordijsko rolkanje. Tudi na tekaških rolkah v drsalni tehniki najpogosteje uporabljamo krajši in daljši dvojni drsalni korak ter enojni drsalni korak. Za spremembo smeri gibanja se tudi pri nordijskem rolkanju uporablja zavoj s prestopanjem. Vadbe na tekaških rolkah običajno ne izvajamo v deževnem vremenu, ker je zaradi spodrsavanja koles vadba precej otežena, poleg tega pa se tudi povečuje možnost morebitnih poškodb kot posledica zdrsov v spustih.
Vadbeni poligoni
Zaradi varnosti je nujno, da izvajamo vadbo na neprometnih cestah oz. še najbolje na za to namenjenih rolkarskih progah. V svetu se gradijo sodobne rolkarske proge za nordijsko rolkanje, ki nimajo zahtevne konfiguracijo terena, so dovolj široke in tudi osvetljene za namen večerne vadbe. Na teh poligonih vadijo predvsem tekmovalci smučarji tekači, biatlonci in nordijski kombinatorci, namenjeni pa so lahko tudi športno rekreativnemu udejstvovanju. Tudi v Sloveniji sta bili v sklopu prenove nordijskih centrov na Pokljuki in Planici zgrajeni rolkarski progi, ki zagotavljata kakovostno in varno vadbo.
Nordijsko rolkanje po vseh terenih
Nordijsko rolkanje se običajno izvaja na gladki podlagi (asfaltu). S posebnimi rolkami (Skike) pa je možna vadba tudi na neobičajnih terenih, kot so makadam, gozdne poti in trava. Te rolke imajo večja in tudi napihljiva kolesa ter učinkovite zavore. Vsi modeli te vrste tekaške rolke so univerzalne velikosti in zanje ni potrebna posebna obutev. Uporabljamo lahko navadne športne čevlje, ki imajo dober oprijem stopala in trši podplat. Za gibanje na tem pripomočku uporabljamo elemente drsalne tehnike teka na smučeh, kjer tudi s pridom izkoriščamo tekaške palice. Priporočljiva je tudi celotna zaščitna oprema (čelada, zaščita za kolena in komolce…).
Nordijsko rolkanje in športna rekreacija
Nordijsko rolkanje se priporoča vsem že tehnično izurjenim tekačem na smučeh, še zlasti kot zelo kakovostno pripravo na zimsko sezono teka na smučeh. Vadba obremenjuje celoten organizem in je lahko zelo učinkovita. Usmerjena je zlasti na ohranjanje in razvoj tako osnovne kot specifične aerobne vzdržljivosti. Z aktivno uporabo npr. samo palic (izvajanje soročnih odrivov) lahko učinkovito razvijamo moč rok, trupa in ramenskega obroča, torej telesnih segmentov, ki jih v vsakdanjem življenju običajno precej zapostavljamo. Z vadbo na ozkih kolescih vplivamo tudi na ohranjanje in razvoj ravnotežja, z vadbo elementov tehnike pa tudi na razvoj koordinacije. Začetnikom brez znanja tehnike teka na smučeh priporočamo najprej usmerjeno vadbo pod nadzorom na ustreznem ravnem terenu. Šele z ustrezno tehniko hoje oz. teka naj se nato podajo na varen poligon (rolkarsko progo).
Preberite še: