Besedilo in slike: Brin Najžer
Orionova pot: naravoslovno-zgodovinska pot ob reki Gračnici
Razgibana, delno krožna pot nas vodi po gričih vzdolž ter ob sami reki Gračnici in je primerna za vsak letni čas, če le ni veliko snega ali močnega deževja. Dolžino in s tem čas pohoda lahko prilagodite udeležencem ali vremenu. Orionovo pot je v dolini Gračnice s pomočjo domačinov utemeljil Pater dr. Karl Gržan, označbe poti in postavitev pojasnilnih tabel v slovenščini, angleščini, nemščini in italijanščini je omogočila Občina Laško. Za pot potrebujemo okoli pet ur, če skrajšamo izhodišče, dve uri manj.
Le kje je reka Gračnica? Ne najdaljša in ne najširša, a vendar izvirna in vredna obiska. Izvira na višini 460 m pri Planini pri Sevnici in se po približno 20 kilometrih na 200 m nadmorske višine v vasi Gračnica pri Rimskih Toplicah izliva v Savinjo. Na ravninskem delu od naselja Tajte do Malega Slapa oziroma Počerenskega slapa teče počasi, v začetku je regulirana, kasneje tvori številne meandre. Višji padec dobi pri 4 m visokem Malem oziroma Počerenskem slapu ter čez dober kilometer pri 8 metrov visokem Velikem Slapu oziroma Slapu pod Marofom. Del vode je nekoč poganjal žago. Gračnica nadaljuje svoj tok skozi slikovito sotesko Grohotje, kjer je hitra, številne velike sklale v strugi pa po večjem deževju ustvarjajo zanimive vrtince. Pod sotesko Grohotje se struga razlije in je široka od 5 do 10 m. Na mestih s počasnejšim tokom se useda mivka in tvori majhne plažice, kjer lahko osvežimo pohodniške noge.
Izhodišča za pohod so lahko različna. Iz Celja zavijete proti Rimskim toplicam in sledite smerokazom za Jurklošter, kjer je ob samostanu veliko parkirišče in izvorno izhodišče. Vendar je po ozki soteski ob Gračnici prostora le za še cesto, zato je treba približno dva kilometra pešačiti po asfaltu in paziti na hitre avtomobile. Mi smo si ta del ogledali po kosih, delno iz avta in s postankom ob Šmidovem mlinu. Parkirali smo ob ribogojnici Rajski otok v Mrzlem polju, kjer je prijetna okrepčevalnica z domačimi dobrotami. Ob začetku smo se dogovorili za kosilo, ki nas je utrujene pričakalo ob vrnitvi. Za večje skupine se je bolje naročiti vnaprej.
Od ribogojnice sledite oznakam in sredi vasi Mrzlo polje zavijete v hrib proti Blatnemu vrhu. Še vedno pot vodi po asfaltirani cesti, mimo slikovitih hiš, in se šele blizu vrha odcepi v gozd.
Sedaj se vrnimo na začetek, pravzaprav v zgodovino. Od kod ime: Orionova pot. Podrobno si lahko preberete vse v knjigi dr. Karla Gržana, »V znamenju Oriona«. Tukaj bomo le na kratko predstavili sicer obsežno zgodovino.
Dr. Karel Gržan je v dolini Gračnice s pomočjo domačinov odkril številna doslej neznana (lahko da neolitska) gradišča, ki so po njegovih študijah umeščena v prostor po zvezdnih koordinatah, kot so jih ljudje opazovali na severnem nebu pred vsaj 3000 leti.
V svoji knjigi je zapisal: »Ljudje smo se od nekdaj ozirali v nebo in v trajnosti zvezdnih sistemov razbirali zakonitosti za zemeljsko varnost in gotovost. Na svojih poteh so nam (bile) zvezde pomenljive sopotnice. Astro-arheologija odkriva zanimive povezave, ki so jih naši predniki pletli z zakonitostmi neba. Te zgodbe niso oddaljene. Živimo v njihovem območju, le prepoznati jih moramo. Ena izmed njih je gotovo odkritje ostankov gradišč na območju Jurkloštra in njegove okolice v povezavi z zvezdno sliko Oriona in drugih bližnjih ozvezdij.«
Orionova pot je speljana po sledeh starodavnih kultur skozi kraje in predele, za katere dr. Karel Gržan sklepa, da je obstajalo megalitsko svetišče, središče sveta v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo. Še danes so vidni ostanki večinoma neznanih gradišč v obliki več sto metrov dolgih in več metrov širokih zidov, ruševine naselbin, ostanki templjev. Na poti hodimo po vrhu enega takih zidov, ki so povezovali tri griče (zvezde) Orionovega pasu. Kor pravi dr. Gržan, gre za “sveto vez”, znamenito Trojstvo, iz katerega izhaja indoevropska religiozna tradicija. To območje z očitnimi zidovi, ki so vpeti v goro, in z razporeditvijo, ki ni običajna in izključuje posvetno namembnost, je (pradavni) sveti prostor.
Naj bo pot naravoslovno ali zgodovinsko obarvana, vedno se lahko ozremo v zvezdno nebo in raziskujemo, kdo so bili ljudje, ki so verjeli v zvezde.
.
.
