Piše: prof. dr. Aleš Blinc, dr. med. Klinični oddelek za žilne bolezni, UKC Ljubljana
V zadnjih 30 letih se je starostno standardizirana umrljivost zaradi bolezni srca in žilja zmanjšala za več kot 50 %, kar je posledica boljšega zdravljenja, predvsem pa učinkovitejšega preprečevanja bolezni srca in žil: zmanjšal se je odstotek kadilcev med prebivalstvom, bolje zdravimo arterijsko hipertenzijo in motnje presnove lipidov.
Žal se je trend zmanjšanja obolevnosti in umrljivosti v zadnjih 10 letih znatno upočasnil, k čemur prispeva predvsem naraščanje pogostosti presnovnih bolezni, na prvem mestu sladkorne bolezni tip 2. Če želimo bolezni srca in žilja preprečevati, preden povzročijo srčni infarkt, možgansko kap ali gangreno stopala, moramo pravočasno prepoznati navidezno zdrave osebe, ki so zelo ogrožene, da doživijo žilni zaplet.
Ocenjevanje srčno-žilne ogroženosti s točkovniki, ki upoštevajo starost in spol preiskovanca ter dejavnike tveganja za aterosklerotično srčno-žilno bolezen, odlično deluje na ravni populacije, na ravni posameznika pa lahko zgreši. Klasični dejavniki tveganja, med katere poleg starosti in spola prištevamo kajenje, krvni tlak, aterogeni holesterol (t.i. ne-HDL-holesterol) in morebitno sladkorno bolezen, pojasnijo približno dve tretjini zapletov koronarne bolezni, pri eni tretjini bolnikov s srčnim infarktom pa napovedni točkovniki ogroženosti zgrešijo. Pri teh bolnikih gre bodisi za zmanjšano odpornost na znane dejavnike tveganja ali za vpliv neprepoznanih dejavnikov tveganja. Med novimi dejavniki tveganja smo v zadnjih letih prepoznali posebej aterogeno vrsto lipoproteinov Lp(a), pa tudi vpliv počasi potekajočih hematoloških motenj, ki jih imenujemo klonalna hemopoeza nedoločenega pomena.
Ali je bolje neposredno ugotavljati začetno aterosklerozo kot zgolj dejavnike tveganja zanjo?
Čedalje bolj se uveljavlja koncept, da poskušamo oceno srčno-žilne ogroženosti na podlagi dejavnikov tveganja dopolniti z neposrednim ugotavljanjem prisotnosti asimptomatičnih aterosklerotičnih oblog. Najbolje raziskana metoda je merjenje kalcinacij v koronarnih arterijah, ki znatno prispeva k opredelitvi posameznikovega tveganja za srčno-žilne zaplete, a zahteva slikanje prsnega koša z računalniško tomografijo in izpostavitev zmerni dozi ionizirajočega sevanja.
Odkrivanje aterosklerotičnih leh v vratnih in dimeljskih arterijah z ultrazvokom je preprost in neinvaziven način za odkrivanje ateroskleroze pri posamezniku, ki prav tako omogoča natančnejšo oceno njegovega tveganja za prihodnje srčno-žilne zaplete.
Smernice Evropskega združenja kardiologov za zdravljenje motenj presnove krvnih maščob iz leta 2019 in smernice za preprečevanje srčno-žilnih zapletov iz leta 2021 prepoznavata prisotnost aterosklerotičnih leh v vratnih arterijah kot znak zelo velike ogroženosti s srčno-žilnimi zapleti. Smernice Evropskega združenja kardiologov za zdravljenje arterijske hipertenzije iz leta 2024 poleg leh vratnih arterij prepoznavajo enak pomen aterosklerotičnih leh ob razcepišču dimeljskih arterij.
Ta priporočila temeljijo na starejših raziskavah, ki so ugotavljala podvojeno srčno-žilno tveganje že ob prisotnosti ene same aterosklerotične lehe na razcepišču vratnih ali dimeljskih arterij. Novejše raziskave ne ugotavljajo več tako izrazitega povečanja srčno-žilnega tveganja, še vedno pa se v prisotnosti lehe v vratni arteriji, ki še ne povzroča žilne zožitve, srčno-žilno tveganje poveča za dobro tretjino glede na izračunano tveganje na podlagi dejavnikov tveganja.