Piše Jasna Jukić Petrovčič
Na lep petkov dan sem se v Koronarnem klubu Ljubljana dobila z gospo Mojco Eržen, ki je v oktobru 2018 doživela akutni miokardni infarkt, ko je bila stara 59 let.
Spoštovana gospa Eržen. Prosim, če lahko našim bralcem poveste nekaj besed o sebi oziroma, kaj se je zgodilo pred tremi leti.
Vedno sem bila zelo aktivna, zlasti hribi so moj moto. Tudi z družino veliko kolesarimo. Na začetku septembra 2018 smo bili na daljši kolesarski turi iz Nemčije do Dunaja. Imela sem smolo, ko sem želela slikati trgatev grozdja. Kolo sem držala med nogami, ko sem želela fotografirati velik grozd. Kolo se je zavrtelo in sem padla. Udarila sem se v prsnico. Rekla sem si »Ja, boli«, ampak sem odkolesarila turo do konca.
V obdobju po tem padcu sem bila drugačna kot običajno. Enkrat mi je bilo vroče v glavo, vse me je tiščalo, potem sem imela občutek, da sem brez zraka, brez barve na obrazu. Prijateljica v službi me je vprašala: »Kaj je s tabo?« in sem ji odgovorila, da ne vem, da me v prsih tišči. Svetovala mi je, da pokličem osebno zdravnico, ki me je napotila na snemanje EKG, kjer je bilo vse brez posebnosti. Minil je še en teden, meni je bilo vedno težje. Ponovno sem bila napotena na EKG in ponovno je bilo vse v najlepšem redu.
Če pravilno razumem, takrat sploh niste razmišljali, da bi lahko prišlo do infarkta.
Tudi slučajno si nisem nikoli mislila, da bom kdaj doživela kaj takega, kot je srčni infarkt.
Po drugem EKG posnetku sem naslednji dan šla na Dobrčo. S seboj sem vzela analgetik, ki sem ga pojedla na poti na goro, saj me je ponovno močno tiščalo za prsnico. Kljub temu sem nadaljevala pot, ki je bila zame prava muka, saj sem se morala ustavljati na deset metrov, da sem prišla do sape. Vodnik planinskega društva mi je rekel, naj grem nazaj v dolino, a sem vztrajala, da grem na vrh, na štruklje. Počasi sem prišla do vrha in, ko sem se umirila, je vsa bolečina popustila. Počutila sem se zelo v redu. Bil je prečudovit sončen jesenski dan.
Čez dva dneva sem vseeno ponovno poklicala osebno zdravnico, da sem ji povedala, kako težko mi je bilo priti na Dobrčo. Naslednji dan sem pri njej ponovno opravila EKG, ki je bil spet povsem v redu. Zdravnica me je vseeno napotila na Internistično prvo pomoč (IPP).
Kaj so ugotovili na Internistični prvi pomoči?
Ko sem prišla na IPP, nisem več mogla hoditi, enostavno ni več šlo. Petnajst minut po tistem, ko so mi vzeli kri, je prišla tamkajšnja zdravnica in mi povedala, da bom ostala v bolnici, ker sem imela infarkt. Začudila sem se: »Kakšen infarkt? Mene boli zaradi padca, ker sem se udarila v prsnico.«
Takoj so me iz opazovalnice premestili na oddelek intenzivne terapije in že naslednji dan so mi vstavili žilno opornico. Čez nekaj dni so me dali na navadni oddelek v peto nadstropje Kliničnega centra, kjer je do mene prišla fizioterapevtka. Šli sva po hodniku hodit, a moje srce se ni odzvalo na hojo. Srčni utrip je bil enak kot v leže. Zato sva šli naslednji dan po stopnicah. Ko sva se med hojo pogovarjali, sem od nje izvedela za Koronarni klub (KK). Ne glede na to, da živim v bližini KK, sploh nisem vedela, kaj to je. Niti nisem nič vedela o boleznih srca in ožilja.
Odločila sem se in šla na posvet v KK k dr. Kebrovi, saj mi je bila zavrnjena rehabilitacija v toplicah z razlogom, da nisem imela toliko prizadetega srca, da bi bila upravičena do zdraviliškega zdravljenja. Niti nisem imela nobene rehabilitacije npr. na polikliniki. Dr. Kebrova je ugotovila, da sploh nisem imela narejenega obremenilnega testiranja, zato me je napotila nanj in še na nekaj drugih preiskav. Sploh nisem vedela, kaj to je obremenilno testiranje, nič nisem vedela. Mene so po petih dnevih hospitalizacije poslali domov. V KK sem našla skupino krasnih ljudi s podobnimi težavami, kot jih imam sama, in ekipo, ki nas vodi.
Kako ste živeli pred infarktom? Ste bili zdravi ali ste imeli kakšna zdravila?
Pred tem dogodkom sem bila zdrava, živela sem aktivno. Jemala sem zdravila za ščitnico, ostalega ne.
Na službenem zdravniškem pregledu pred približno osmimi ali devetimi leti je zdravnica ugotovila, da imam povišan holesterol. Ne samo skupnega, ampak tudi slabega, LDL. Dobila sem zdravila, statine. Najprej sem prebrala vse stranske učinke in sem si rekla: » Ne, ne, Mojca, ti tega ne boš jedla. Jaz bom to vse s prehrano uredila«. Zame je bilo to ad acta. Zadeva je bila končana in nisem pojedla niti enega zdravila.
Ko sem prišla k osebni zdravnici na kontrolni pregled, me je najprej vprašala, zakaj ne jemljem statinov. Mislila sem si: »Kako pa to ona ve?« Povedala mi je, da je izdala letni recept in je opazila, da sem samo enkrat dvignila zdravila v lekarni. Na prihodnji kontroli sem dala tudi kri in skupni holesterol je malo padel, zato sem na vse skupaj pozabila in tudi nobene kontrole krvi več nisem imela.
Ste se sploh zavedali resnosti povišanega holesterola, povišanega LDL?
Ne, kje pa. Sicer sem se zdravnice kar malo izogibala, ampak o svojem holesterolu nisem več razmišljala. Do vstavitve žilne opornice nisem nikoli več kontrolirala holesterola oz. LDL. Ker se nisem počutila bolne, tudi nisem hodila k zdravniku. Sploh ga nisem potrebovala. Imam pa sedaj čudovito osebno zdravnico, ki ji zelo zaupam.
Holesterol so mi kontrolirali po vstavitvi žilne opornice, predvsem pa pred vsakim pregledom pri kardiologu. Po napotitvi iz KK pa tudi pri obisku v Posvetovalnici za srce, ki deluje v sklopu Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije.
Kakšno terapijo imate sedaj, predvsem pa, če zdaj redno jemljete predpisana zdravila?
O, seveda. Zdaj jih jem. Imam svoj jutranji ritual jemanja zdravil. Gre za pravi obred. Zjutraj na pol ure jemljem zdravila za ščitnico, želodec, krvni tlak. Statine za nižanje holesterola jemljem zvečer.
Lansko leto sem sicer »izsilila«, da so mi znižali dozo iz 40mg na 20mg. Letos maja sem imela kontrolni pregled pri kardiologu, ki se mi je zelo posvetil. Poslal me je na mnogo preiskav, tudi na perfuzijsko scintigrafiojo srca z obremenitvijo in brez, ki je bila sestavljena iz dveh delov; in sicer iz ugotavljanja prekrvljenosti srčne mišice v mirovanju in prekrvljenosti srca med naporom. Opravila sem tudi slikanje vratnih žil, v KK pa meritve gleženjskega indeksa in štiriindvajset urno merjenje krvnega tlaka.
Ker imam še vedno previsok LDL glede na spodnjo mejo, mi je kardiolog svetoval, naj jemljem nazaj 40 mg statine. Jih redno jemljem. Varovalni HDL holesterol imam dovolj visok, le LDL vztraja previsok. Bioloških injekcij mi zdravnik ni omenil.
Kako ste uspeli premagati strah pred statini, zaradi katerega jih pred infarktom niste želeli jemati?
Strah pred statini je izginil kar sam od sebe. Tudi stranskih učinkov ne občutim. Vidim, da s prehrano in gibanjem ne morem dovolj znižati holesterola. Verjetno sem tudi genetsko nagnjena k povišanemu holesterolu, saj ima mama angino pectoris, stric, mamin brat, ima tri obvode, bratranec, njegov sin, pa je doživel zastoj srca in ni preživel.
Ali zdaj bolj skrbite za svoje zdravje kot pred infarktom?
Štirideset let sem bila strastna kadilka, od srednje šole naprej. S kajenjem sem prenehala 1. januarja 2013. So pa sladkarije moja »rak rana«. Se jih skušam sedaj izogibati. Tudi kilogrami ne gredo dol tako, kot bi morali, a nekaj k temu prispeva tudi ščitnica, ki ne deluje povsem v redu, kljub zdravilom. Gibam se še vedno dovolj, kolesarim, tudi v hribe še hodim.
Po infarktu sem se čutila izgubljeno, saj nisem vedela ničesar o njem. Hvaležna sem fizioterapevtki, ki me je napotila v Koronarni klub, tam pa so me napotili na Društvo za zdravje srca in ožilja na meritev holesterola v krvi.
Všeč mi je, da se v takšnih klubih in društvih osebno posvetite posamezniku, si vzamete čas, razložite stvari in imate dober, spoštljiv , prijazen in strokoven odnos do nas, bolnikov.
Spoštovana gospa Mojca, najlepša hvala, ker ste si vzeli čas za pogovor. Vaša zgodba je zelo zanimiva in v razmislek marsikomu, ki se boji jemanja statinov ali drugih predpisanih zdravil.
Vse dobro vam želim in obilo zdravja.