Piše dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med. Onkološki inštitut
Pomlad na Primorskem je že skoraj dohitevala poletje, ko je bila v Ljubljani še skoraj zima.
Naključje me je zaneslo v prijeten obmorski hotel. Ni bil ravno dopust, a včasih že okolje tudi delovne naloge spremeni v prijetne opravke. Še dodatno veselje mi je naredila Micka. Dan po mojem prihodu, sta se z možem pojavila na vratih hotela, me objela in vedela sem, da je pred mano teden prijetnega večernega druženja. Minilo je že več kot 10 let, odkar sem jo nazadnje videla v živo.
Začeli smo odlično. Micka in njen mož sta zaščitnika zdravja s svojim življenjskim slogom, težko si je predstavljati bolj aktiven in prijazen par, kot sta onadva.
A že prvi večer je Micka potožila nad nenavadno utrujenostjo, ki traja že kar leta in se stopnjuje. Kljub temu, da se trudi, občasno že kar bori sama s sabo, da bi ostala telesno dejavna. Ve, da bo brez kondicije le še slabše. Počasi pa se ji ne da več. Nekoliko to pripisuje tudi svojim 70 letom in slabšemu delovanju ščitnice. Jemlje nizke odmerke ščitničnih hormonov. Ob tem se ji zdi hecno, da moža, ki je celo nekoliko starejši, kar razganja, ona pa mu ne more več več slediti. Kopičijo se tudi kilogrami, kljub temu, da zelo pazi pri hrani.
To sem tudi videla. ITM je imela takšen, da bi jo vsak, ki zdravi debelost po načelih javnega zdravja, poslal v »šolo hujšanja«. A tam bi bila Micka za njih že profesorica, jedla je minimalno, večerje sploh ne, in se je kljub težavam res trudila z rednim gibanjem.
Dokler… ni nekega dne ves obupan prišel mož in povedal, da so Micko že dopoldne odpeljali v bolnišnico. Med dopoldanskim pohodom ga je skoraj brez sape poklicala, v telefon je samo še šepetala, da ji srce ne neha zelo hitro utripati in prosi za pomoč. Povedala mu je, da se je, kot po navadi, pri hoji navkreber hudo upehala, potem pa je srce »podivjalo« in se kljub počitku ni umirilo, postopoma ji je bilo vedno bolj slabo, tiščalo jo je v prsnem košu in počasi se je izgubljala…
Po temeljitih preiskavah in celodnevnemu nadzoru niso ugotovili, da bi bilo z njenim srcem kaj zelo narobe. Dobila pa je napotek za kontrolni pregled pri kardiologu in ustrezne nadaljnje postopke, kot je 24-urno spremljanje bitja srca.
Preiskave, ki so jih opravili v bolnišnici, so v veliki meri potrdile mojo delovno diagnozo. Ker ste bralci revije ZA SRCE, ste sedaj verjetno našpičili ušesa, kajti pristala sem v vašem področju, in se sprašujete, kaj ima motnja srčnega ritma opraviti s prehrano.
Micko so pozno zvečer odpeljali nazaj v hotel. Natančno sem jo izprašala, koliko popije, kaj pije med dolgimi pohodi in kolesarjenji, ali se izogiba soli, za samo hrano pa je niti nisem spraševala, ker sem že vedela, da je kot ptiček na veji.
Kmalu se je klobčič začel odvijati. …
Ne samo da je malo jedla, tudi pila je bolj malo, pa še to izključno vodo. Kot hudič križa se je izogibala sladkorjem in soli, ker to pač ni zdravo in je hotela shujšati. V zadnjih 15 letih je preizkusila celo paleto diet, celo kakšno prehransko dopolnilo za zbijanje telesne mase. Ni vedela natančno katera, a ker večina res »dela vtis«, da posameznik hitro izgublja telesno maso, njihov učinek verjetno temelji na odvajanju vode. S temi manevri je občasno sicer nekoliko oklestila številko na tehtnici, potem so se kilogrami vedno vrnili kot bumerang in jeziček tehtnice se je ustavil pri višji števili. Kljub silnemu trudu se je večal zaostanek za možem tako pri hoji v hribe kot pri kolesarjenju. Življenje je postalo en sam hud napor. Kljub izjemno dobrovoljnemu značaju jo je prevzemal obup. O težavah se je seveda posvetovala tudi z zdravnikom. Pregledala sta kri, redno je hodila na kontrole za ščitnico, dlje od tega, da so ji svetovali naj pazi pri hrani in se redno giblje, pa ni prišla.
Trenutno je preizkušala metodo »intermitetnega« stradanja, ko vsaj 12 ur ni jedla. Tudi ko se je odpravila na daljše pohode in kolesarjenje je vmes popila nekaj čiste vode, le redko tudi kakšno jabolko.
RED sindrom – sindrom relativnega energijskega primanjkljaja
Diagnoza se je ponujala kot na dlani. Pri Micki se je vedno bolj razvijal RED-s sindrom, ali sindrom relativnega energijskega pomanjkanja.
Ključen problem je, da pri tako nizkem energijskem vnosu, kot ga je imela Micka, in ob relativno redni telesni dejavnosti, organizmu ne preostane dovolj energije za osnovne življenjske funkcije. Zato se sproža izločanje stresnih hormonov, da bi posamezniku omogočili preživetje. Če stanje traja dlje, in pri njej se je to občasno dogajalo leta, se začnejo kazati tudi drugi znaki pomanjkanja hranil. Stanje je poslabšala že slaba funkcija ščitnice, ki jo je s svojim prehranjevanjem še dodatno slabila.
V zadnjih letih imamo kar nekaj raziskovalnih podatkov, ki tudi pri rekreativnih športnikih ugotavljajo pojav bolezenskega stanja RED-s. Na primer, že izvajanje redne vadbe zmerne intenzivnosti vsaj 1 uro dnevno nekaj ni zapored ob nizki razpoložljivosti ogljikovih hididratov (ob prehrani z nizko vsebnostjo sladkorjev – pod 10 % energijskega vnosa iz ogljikovih hidratov) vodi do večjega stresnega odziva na vadbo.
Ker se poveča raven stresnih hormonov, se lahko v kombinaciji z RED-s in relativne dehidracije razvijejo tudi funkcionalne motnje srčnega ritma pri telesni dejavnosti. Kot sem že omenila, Micka ni imela samo prenizke energijske dostopnosti zaradi majhnega prehranskega vnosa, tudi vnos tekočine in soli za nadomeščanje izgub med telesno dejavnostjo je bil izjemno šibek. Ob tem pa je bila lahko dodatni dejavnik še za ta letni čas relativno visoka temperatura okolja, Micka nanjo še ni bila prilagojena in vse skupaj jo je v preveliki »prizadevnosti« za zdrav način življenja potisnilo na rob preživetja.
Pri ukrep je bil seveda uvedba rehidracijskega napitka oziroma športne pijače za vsako telesno dejavnost. Naslednji pa redni obroki, z ustreznim vnosom sladkorjev glede na njene potrebe in potrebe njene telesne dejavnost. Predlagala sem ji tudi nekoliko višji vnos beljakovin, zaradi starosti in slabega delovanja ščitnice.
Po povratku domov je obiskala kardiologa in bila napotena na prehransko obravnavo. Tudi dodatne preiskave pri kardiologu so bile v mejah normale, le nekoliko je imela zvišan slab holesterol, kar pa je tudi znana posledica presnovnega stresa RED-s. Krvni izvidi, kot tudi meritev sestave telesa so prikazali znake še vedno relativno hude dehidracije. Telesni sistemi se namreč potem, ko neko motnjo dolgo vzdržujemo, ne resetirajo čez noč. Posebej »zanimiva« je bila obravnava pri kliničnem dietetiku. Ko pacienti dejansko navedejo vse manevre (beri diete, dopolnila), ki jih izvajajo po »zdravstvenih« navodilih interneta in znancev, ki jim sicer hočejo dobro, dietetiku pogosto gredo kar lasje pokonci. Ob tem se vedno znova sprašujem, kdaj bo zdravstveni sistem sposoben individualno naravnane obravnave debelosti in ustreznega prehranskega svetovanja za potrebe telesne dejavnosti. Da bo ta res izboljšala in ne še dodatno pokvarila zdravja.
Konec zgodbe je srečen.
Že dolgo nismo opazili tako dobrega učinka prehranske obravnave, kar pomeni, da je bil problem res velik. Micka pravi, da se pri svojih plus sedemdesetih letih počuti bolje kot pri petdesetih. Časovna perspektiva je veliko bolj vesela. Nazaj je dobila svojo energijo za življenje in tudi hrano uživa brez občutka krivde. Zredila se ni! Kondicija je vedno boljša, pri hoji v hribe in na kolesu ponovno neizmerno uživa. Pravi, da se bo ponovno lotila tudi smučanja.
