Črevesna mikrobiota in probiotiki – II. del

Piše dr. Rok Orel, dr. med., Klinični oddelek za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistko, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana; Katedra za pediatrijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Inštitut za probiotike in funkcionalno hrano

Preberite I. del prispevka

Danes vemo, da je črevesna mikrobiota ključen dejavnik pri številnih fizioloških procesih in da zato njena sestava in dejavnost pomembno vplivata na zdravje in na pojav različnih bolezni.

Vpliv črevesne mikrobiote na zdravje

Opisal sem že, kako z bakterijsko presnovo nastajajo številne biološke snovi, ki preko različnih celičnih receptorjev vplivajo na celo vrsto dogajanj v telesu. Bakterije same oz. njihovi sestavni deli pa tudi neposredno stopajo v stik s celicami našega organizma. Črevesne celice, pa tudi celice imunskega in živčnega sistema imajo na svoji površini receptorje, ki prepoznajo različne sestavine bakterij. Stik z njimi privede do bolj ali manj kompleksnih fizioloških reakcij. Danes menijo, da je bakterijska mikrobiota pomemben sprožilec in regulator v procesih črevesne prebave in absorpcije, zaščite črevesne sluznice, delovanja imunskega sistema, delovanja živčnega sistema, telesne presnove in še česa.

Če se ravnovesje med zdravju koristnimi in manj koristnimi ali celo škodljivimi bakterijami iz kakršnega koli razloga poruši, kar imenujemo disbioza, je to lahko pomemben dejavnik pri nastanku različnih bolezni. Čeprav v resnici ne vemo niti, kakšna naj bi bila sestava zdrave črevesne mikrobiote, ker se ta lahko od enega do drugega zdravega človeka strašansko razlikuje, pa nam je vedno bolj jasno, da lahko določene spremembe v sestavi povezujemo s pojavom posameznih specifičnih bolezni. Danes znanstveniki pojav disbioze povezujejo ne le s tveganji za razvoj različnih kroničnih črevesnih bolezni od vnetij do raka in seveda s funkcionalnimi prebavnimi motnjami, ampak tudi s sistemskimi boleznimi, kjer je moteno delovanje imunskega sistema (npr. zmanjšano odpornostjo na okužbe, alergijami, avtoimunskimi boleznimi), živčnega sistema (nevrološke in psihiatrične bolezni, presnove (debelostjo, metaboličnim sindromom, sladkorno boleznijo) in še bi lahko naštevali.

Pa še nekaj so pokazale raziskave. Pomembno je tudi življenjsko obdobje v katerem se disbioza pojavi. Če sem prej povedal, da se poselitev otrokovega črevesa z bakterijami, s tem pa tudi njihov vpliv na naš organizem, začne že zelo zgodaj, potem lahko ta vpliv pomembno poseže v tako imenovano epigenetsko programiranje delovanja organskih sistemov v zgodnjem življenjskem  obdobju. Takrat so vsi organski sistemi prožni, s tem pa tudi zelo ranljivi in neugodno programiranje ima lahko posledice za celo življenje. Tudi kasnejše spremembe v sestavi mikrobiote lahko pomembno vplivajo na zdravje, a redko tako drastično, kot v zgodnjem otroštvu.

Kako lahko vplivamo na sestavo in delovanje črevesne mikrobiote

Če sklepamo, da igra črevesna mikrobiota tako pomembno vlogo v našem življenju, je jasno, da skušamo z različnimi zunanjimi vplivi doseči njeno čimbolj optimalno sestavo in delovanje. Pri tem uporabljamo več načinov.

Najbolj drastičen način so antibiotiki. Kot rečeno, so spremembe, ki nastanejo z njihovo uporabo preveč obsežne, da bi lahko pričakovali, da bo stanje po njihovi uporabi (razen če jih kombiniramo s katero od drugih metod) bolj ugodno od stanja pred tem. Prej obratno.

Med razmeroma grobe posege v mikrobioto lahko štejemo tudi t. i. fekalno transplantacijo, kar bi lahko nekoliko vulgarno (se pravi ljudsko) a razumljivo prevedli kot »presaditev blata«. Bolnikovo črevo najprej fizično z odvajali in klistirji očistimo večjih količin, nato pa z naborom antibiotikov še manjših količin lastne domače mikrobiote. Nato mu natočimo preko sonde ali s pomočjo endoskopa (inštrumenta za pregled črevesa) v ozko ali debelo črevo pripravek iz blata zdravega dajalca, ki vsebuje tako rekoč celoten nabor mikrobiote slednjega. Črevo prejemnika torej v celoti na novo naselimo (koloniziramo) z mikrobioto zdrave osebe. Tako zdravljenje se uspešno uporablja predvsem pri ponavljajočih okužbah z bakterijo Clostridium difficile, ki povzroča huda črevesna vnetja. Preizkuša se tudi kot potencialno zdravljenje različnih drugih črevesnih in celo sistemskih bolezni, a rezultati zaenkrat niso tako dobri, da bi metodo priporočali kot običajno klinično prakso.

Daleč najbolj pogost način, s katerim skušamo vplivati na delovanje mikrobiote so probiotiki, a o njih bolj natančno kasneje v posebnem poglavju. Zanimivi so tudi prebiotiki, se pravi snovi, ki jih zaužijemo in specifično spodbujajo rast in razmnoževanje ter aktivnost koristnih vrst mikrobov v črevesu. Največkrat gre za fermentabilne oligosaharide. Učinek prebiotikov je načeloma bolj širok in manj specifičen od učinka probiotikov, predvsem pa precej manj natančno preučen. Zato se v praksi večkrat uporabljajo kot neka splošna podpora zdravi mikrobioti, manjkrat pa ciljano za preprečevanje ali lajšanje točno določene motnje ali bolezni, kot je to pri probiotikih.

Probiotiki za začetnike

Definicija probiotikov so glasi nekako tako. Probiotiki so živi specifični mikroorganizmi, ki če jih zaužijemo v ustrezni količini, ugodno vplivajo na zdravje. Zdaj pa bi rad to definicijo še nekoliko razčlenil in opozoril na nekaj bistvenih stvari, ki se skrivajo v njej.

Verjetno najpomembnejša stvar, za katero si želim, da jo razumete in si jo zapomnite, je, kaj pomeni to, da so probiotiki specifični mikroorganizmi. V osnovi to pomeni, da se jasno ločijo od vseh drugih tudi razmeroma podobnih mikroorganizmov po svoji genetski sestavi, videzu in presnovi in seveda, kar je najpomembnejše, po mehanizmih delovanja. Njihovo specifičnost določimo z rodom, vrsto in sevom, ki jim pripadajo.

Dragi bralci, ker računam, da nimate vsi poglobljene naravoslovne izobrazbe in je od takrat, ko ste se v šoli učili Linnejevo klasifikacijo živali in rastlin minilo že nekaj časa, naj stvar ponazorim na enostavnem, upam da vsem razumljivem primeru. Meni najljubših živalih, mačkah.

Vse mačke od tigra in leva do naše domače mucke spadajo v isto družino. Različne manjše divje mačke, kot so npr. džungelska mačka, saharska mačka, kitajska puščavska mačka in naša evropska divja mačka, pripadajo istemu rodu Felis in so si med seboj bolj sorodne kot npr. s tigri, levi, leopardi, pumami in risi. Vsaka od prej omenjenih malih mačk iz rodu Felis pa predstavlja svojo vrsto. Za nas bo najbolj zanimiva vrsta evropske divje mačke Felis silvestris (takega imena ni dobila, ker bi godovala na Silvestrovo ampak zato, ker po latinsko »silva« pomeni gozd). Ko je človek postal pred približno 10.000 leti poljedelec in začel gojiti žita, so zaloge tega nezadržno začele privlačiti v bližino človekovih domovanj miši in podobno golazen. Ne zaloge žita ampak mišje zalege je nekatere gozdne mačke prepričala, da so človeška domovanja in  žitnice idealen kraj za njihovo bivanje, zato se je sčasoma ustvarila čudovita simbioza med mačkami in ljudmi. Te mačke so se zaradi drugačnih pogojev bivanja in socializacije sicer začele nekoliko razlikovati od divjih mačk, zato jih danes postavljamo v drugo podvrsto (catus). Še zmeraj pa sodijo v isto vrsto kot divje mačke, Felis silvestris, z njimi se lahko parijo in imajo plodne potomce. Kar je definicija vrste. Na podlagi sistematične vzgoje in križanj je človek v več stoletjih uspel vzgojiti vrsto različnih pasem mačk od dolgodlakih perzijk do brezdlakih sfing.

Zakaj cela zgodba o mačkah? Za lažjo predstavo, sevi so za bakterije nekaj podobnega kot pasme za mačke. Kar ne drži popolnoma, ker se bakterije pač ne razmnožujejo spolno ampak z delitvijo, kar pomeni da je hčerka bakterija ne samo podobna kot njena mama, ampak je z mamo bakterijo popolnoma enaka (tudi genetsko). Je torej klon.

Da si lahko, če gledamo na probiotke zgolj na nivoju vrste, prav malo pomagamo, je lep primeri bakterijska vrsta Escherichia coli. Sestavlja jo veliko različnih sevov, med katerimi eni povzročajo težke bolezni, večina jih živi v relativni simbiozi z gostitelji v črevesu ljudi in živali, nekateri sevi pa dokazano koristijo zdravju in se uporabljajo kot probiotiki.

Probiotiki – različni učinki

Druga pomembna zadeva, ki jo je treba vedeti, je, da imajo zaradi specifičnih mehanizmov delovanja različni sevi različne praktične učinke.

Na podlagi znanih mehanizmov delovanja, ki jih proučujejo na gojiščih in celičnih kulturah, znanstveniki izberejo tiste seve, ki bi se jih splačalo preizkusiti v kliničnih raziskavah pri reševanju točno določenega problema (npr. ugotavljanja učinkovitosti pri akutni infekcijski driski). Po navadi gre za t. i. randomizirane, dvojno slepe, s placebom kontrolirane raziskave. Na podlagi rezultatov več takih raziskav lahko šele rečemo, ali je nek probiotični sev (ali kombinacija več sevov) pri neki indikaciji učinkovit ali ne.

Običajno so za posamezne indikacije preizkusili več različnih sevov. Šele na podlagi analiz vseh teh kliničnih raziskav lahko strokovnjaki povemo, kateri probiotik je tisti, ki ga je smiselno uporabiti za določen namen. Precej zapleten postopek, pri katerem sem bil kot član različnih mednarodnih delovnih skupin za sestavo smernic zdravljenja te ali one bolezni tudi sam večkrat udeležen. In v tem pogledu se probiotiki ne ločijo dosti od zdravil.

Stranski učinki probiotikov

Imajo pa probiotiki v primerjavi z marsikaterim zdravilom to dobro lastnost, da so razmeroma varni, se pravi, da ne povzročajo neželenih stranskih učinkov. No, nekaj pozornosti je še zmeraj na mestu. V organizem vendarle vnašamo žive mikrobe. Vsaj teoretično lahko tudi probiotični sevi povzročijo sistemsko okužbo, v praksi pa se to dogodi izjemno redko,. Zlasti pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom, npr. pri bolnikih na kemoterapiji. Seveda lahko sistemsko okužbo pri takih posameznikih (in to bistveno pogosteje od probiotikov) povzročijo tudi mikrobi, ki normalno bivajo v njihovem črevesu. Večina raziskav kaže, da celo pri bolnikih z imunsko pomanjkljivostjo koristi jemanja probiotikov najverjetneje krepko pretehtajo potencialno nevarnost, ki bi jo ti lahko predstavljali.

Zadnja stvar, ki ji je potrebno nameniti nekaj pozornosti, pa je, da ni važen le primeren izbor probiotičnih sevov ampak tudi kakovost samih preparatov. Načeloma velja, da so probiotične bakterije učinkovite le, če so žive. Tako kot od mrtve mačke ne moremo pričakovati, da bo lovila miši. Zagotavljanje preživetja probiotičnih bakterij v dovolj velikem številu v samem preparatu (do določenega roka trajanja) in ob prehodu skozi negostoljubne dele zgornjih prebavil do črevesa, se pravi mesta delovanja, je stvar proizvajalca. In kontrole. Dobri proizvajalci to zagotavljajo, slabi in teh je žal več od dobrih, pa ne.

Kako naj se slehernik znajde v tej zmešnjavi

Težko. Zgolj upate lahko, da ima vaš zdravnik ali farmacevt, na katerega se boste obrnili, dovolj specifičnega znanja, da vam bo znal vsaj za tiste težave, pri katerih je učinkovitost probiotikov že dolgo dobro dokazana, svetovati, kateri probiotik oz. probiotični preparat je smiselno nabaviti. Za te indikacije obstajajo jasne mednarodne smernice, ki se vsakih nekaj let ažurirajo.

Na mnogih področjih pa lahko na podlagi dosedanjih raziskav rečemo le, da imajo probiotiki kot taki pozitiven učinek, a je raziskav s posameznimi sevi in kombinacijami premalo, ali pa rezultati raziskav niso enoznačni, da bi lahko jasno rekli, po katerem probiotiku naj v takem primeru posameznih poseže. Ali pa nas bo tak nasvet znalo kolikor toliko korektno in utemeljeno dati le tistih nekaj strokovnjakov, ki se s to problematiko poglobljeno ukvarjamo.

Trenutno poteka po svetu stotine raziskav, s katerimi skušajo znanstveniki najti tiste probiotike, s katerimi bi lahko blažili ali zdravili bolezni, pri katerih igra črevesna mikrobiota pomembno vlogo. Zato lahko v prihodnjih letih ali desetletjih pričakujemo probiotike, s katerimi bomo lažje shujšali, izboljšali svojo presnovo, ublažili simptome anksioznosti in depresije…

Ali pa bomo ugotovili, da smo od probiotikov vendarle pričakovali več, kot ti dejansko lahko naredijo.

Vir ilustracij: Shutterstock