Intervju z doc. dr. Mladenom Gasparinijem, dr. med.
Pišeta: Aleš Blinc, Elizabeta Bobnar Najžer
Kirurgija je pred dobrimi tremi leti postala bogatejša za novo specializacijo žilne kirurgije. O pomenu in prednostih te vrste zdravljenja smo se pogovarjali z docentom dr. Mladenom Gasparinijem, specialistom splošne in žilne kirurgije, ki se že več kot dvajset let ukvarja z odkrivanjem in zdravljenjem bolezni srca in ožilja. Po rojstvu in duši Primorec se je po osnovni šoli in gimnaziji po novo znanje odpravil na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Jo končal leta 1991 ter se nato posvetil specializaciji iz kirurgije. Pot ga je ponovno vodila nazaj v domače okolje, saj je že leta 1997, leto dni po zaključku specializacije, prevzel predstojništvo dejavnosti za žilno kirurgijo v Splošni bolnišnici Izola. Dejaven je tako v strokovnih združenjih kot na raziskovalnem in izobraževalnem področju. Predano širi zavedanje o zdravem življenjskem slogu, po čemer ga poznajo ljudje na vseh koncih Primorske.
Poznamo vas kot odličnega žilnega kirurga in promotorja zdravega življenjskega sloga. Vso svojo poklicno pot ostajate zvesti Splošni bolnišnici Izola, v kateri že od leta 2008 vodite Oddelek za kirurgijo. Kdaj ste se odločili, da boste postali kirurg in kaj vas je vodilo na področje bolezni žilja?
Najprej hvala za povabilo na klepet in možnost, da spregovorimo o boleznih ožilja, s katerimi se ukvarjam že vso zdravniško kariero. Glede odločitve o kirurški poti sem se, po besedah moje sosede, odločil zanjo že zelo zgodaj, saj sem baje že kot petletni otrok govoril, da bom, ko bom velik, postal plastični kirurg.
Stanovali smo samo lučaj od bolnišnice, saj je bil oče kirurg in naše življenje je bilo ves čas prepleteno z dogajanjem v njej. Kot otroci smo morali na primer ves čas paziti na reševalne avtomobile, ki so po naši ulici z glasnim tuljenjem sirene občasno pridrveli izza ovinka in z grozeče modro utripajočo lučjo švignili mimo. Otroci smo takrat spustili vse iz rok in se pognali proti ograji, skozi katero se je dalo škiliti na dvorišče bolnišnice. Tam smo nagneteni drug na drugim in z razbijajočim srcem opazovali, kako so kakšnega okrvavljenega ponesrečenca prelagali na bolniška nosila. Tako, da mi je bila odločitev za zdravniški poklic in kirurgijo praktično položena v zibelko.
Kot študent sem se nekaj časa spogledoval z nevrokirurgijo, ker sem tam opravljal Prešernovo raziskovalno nalogo, na neki točki pa sem na tehtnico položil vse vidike življenja in se odločil za nadaljevanje strokovne in življenjske poti v Splošni bolnišnici Izola. Ko sem leta 1996 zaključil s specializacijo iz splošne kirurgije sem imel, ob kroničnem pomanjkanju kirurgov, na voljo praktično vse specializacije. In ironija, edina, ki si res nisem želel, je bila žilna kirurgija, za katero je takrat veljalo, da se tam »v glavnem noge režejo«. A, ker je bila stiska na tem oddelku največja, sem pristal ravno na oddelku za žilno kirurgijo, česar danes nikakor ne obžalujem. Zelo mi je pomagalo, da sem imel na začetku ob sebi sijajnega učitelja dr. Špilerja, ki pa je le pet mesecev po mojem prihodu nepričakovano umrl. Tako sem moral nato dolga leta sam orati ledino na področju obalne žilne kirurgije. Imel sem veliko srečo, da mi je na pomoč priskočil prof. Klokočovnik, ki me je takrat, sam že kot briljanten in uveljavljen srčno-žilni kirurg, vpeljal v svet zapletenih žilnih posegov, za kar sem mu še danes globoko hvaležen. No, kasneje so se mi na tej vijugavi poti pridružili odlični sodelavci, tako da danes šteje oddelek za žilno kirurgijo izolske bolnišnice pet specialistov, ki z velikim entuziazmom in bogatim znanjem nadaljujejo začrtano delo.
V zadnjih letih ste postavili temelje samostojni specializaciji žilne kirurgije v Sloveniji. Kakšne so prednosti te nove specializacije v primerjavi s poprejšnjim načinom izobraževanja kirurgov za delo z žilnimi bolniki?
Prve samostojne specializacije iz žilne kirurgije so se v svetu pojavile že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in so se nato počasi razširile po vsem svetu. Slovenija je žal dolgo ostala osamljen otok na zemljevidu držav, ki so sprejele tako specializacijo. Potrebnih je bilo kar šest let trdega dela, dogovorov, prepričevanj in trme, da smo pred tremi leti dosegli, da se žilna kirurgija prizna kot samostojna specializacija. Program nove specializacije je med kirurške specializacije vpeljal tri temeljne novosti. Prva je bila ta, da je bil čas namenjen izobraževanju na področju žilnih bolezni bistveno daljši kot v katerikoli drugi kirurški specializaciji. Druga novost je bila, da se bo bodoči žilni kirurg devet mesecev izobraževal na področju znotrajžilnih tehnik. V zadnjih letih se namreč tudi do četrtina posegov v žilni kirurgiji opravi tako, da se pri istem posegu uporabita tako odprta kirurška tehnika kakor tudi manj invazivna znotrajžilna tehnika, od katerih ima vsaka svoje prednosti.
Tako lahko sedaj pri bolniku z enim samim posegom odpravimo zožitve in zapore arterij na več nivojih in s tem povečamo možnosti uspešne revaskularizacije. Zadnja novost, ki jo je prinesel program specializacije iz žilne kirurgije, pa je bila uvedba modela kompetenc. Ta predvideva, da kandidat ne napreduje samo na podlagi časovnih intervalov, temveč šele, ko osvoji določena vnaprej predpisana znanja in veščine. Veščine so razdeljene v teoretične, klinične in operativne, vsaka od njih pa zajema štiri težavnostne stopnje. Za vsako veščino je tako določeno, katero raven kompetence mora kandidat doseči, da lahko nadaljuje s programom usposabljanja. Sistem je nekoliko bolj kompleksen od ostalih, vendar nudi boljšo preglednost nad napredovanjem kandidata, seveda pa zahteva nekaj več angažmaja s strani mentorjev.
Kirurško zdravljenje žilnih bolezni je navadno zadnja stopnja pri napredovali bolezni, ki je tlela več desetletij. Kaj svetujete bolnikom, da se izognejo operativnemu zdravljenju?
Nekaterim dejavnikom tveganja za srčno-žilne bolezni (npr. spol, starost, družinska obremenjenost, rasa) ne moremo ubežati, pri drugih pa imamo sami odločilno vlogo – bodisi tako, da jemljemo ustrezna zdravila, na primer za uravnavanje krvnega tlaka, sladkorja in holesterola. Bodisi tako, da odpravimo dejavnike, povezane z nezdravim življenjskim slogom, kot so kajenje, prekomerna telesna teža, neustrezna prehrana in pomanjkanje telesne dejavnosti. Dejstvo je, da bi lahko ob upoštevanju vseh znanih priporočil glede življenjskega sloga svoje tveganje za srčno–žilne bolezni zmanjšali kar za 80 %! Vendar pa, kljub temu, da imamo na voljo ustrezna znanja in orodja za zniževanje srčno-žilne ogroženosti, raziskave kažejo, da le 5 % odrasle populacije dosega ustrezno »srčno-žilno zdravje«, kar pomeni, da upošteva vsa priporočila glede zdravega življenjskega sloga in ima urejene dejavnike tveganja. Ta podatek nakazuje, da bo potrebno še veliko dela na področju izboljšanja srčno-žilnega zdravja. Kaže tudi na to, da ni dovolj samo ozaveščati in spodbujati ljudi k upoštevanju priporočil o zdravem življenjskem slogu ter jemanje ustrezne terapije, temveč bo potrebno ukrepe za izboljšanje srčno-žilnega zdravja sistemsko vključiti v naš vsakdan. Na eni strani s pomočjo manj prijaznih ukrepov, kot so obdavčitve izdelkov, ki dokazano škodujejo zdravju.
Po drugi strani pa s spodbujanjem zdravega načina življenja od vrtca pa do visoke starosti. Če povzamem: le posameznik z idealno telesno težo, ki ne kadi in se redno ukvarja s telesno vadbo, pri čemer ima urejen krvni tlak, holesterol in krvni sladkor, lahko računa na dobro srčno-žilno zdravje. Za ostale so lahko življenjske poti prepredene s pastmi srčno-žilnih bolezni.
Kadar so arterije v tolikšni meri zaprte, da grozi odmrtje noge, ali kadar je aorta toliko razširjena, da ji grozi raztrganje, je neobhodno zdravljenje z operacijo ali katetrskim posegom. Kakšne možnosti zdravljenja teh bolezni ponuja sodobna medicina?
Sodobna medicina in kirurgija še posebej, stremita k doseganju čim boljših rezultatov s čim bolj omejenim posegom v človeško telo. Pri zdravljenju bolezni arterij so se revolucionarne spremembe zgodile že v 70. letih prejšnjega stoletja z uvedbo znotrajžilnih tehnik. Te so omogočile, da prizadeto žilo dosežemo preko majhne vbodnine v dimljah ali drugi primerni arteriji in nato s pomočjo ustreznih žic, katetrov in balonov odpravimo zožitev ali zaporo v bolj ali manj oddaljeni arteriji. Enostavni balonski razširitvi žile se je kasneje pridružila možnost vstavitve kovinske žilne opornice, stenta, ki v določenih primerih omogoči boljšo dolgoročno prehodnost. V zadnjem času se uporabljajo tudi žilne opornice in baloni, ki so na površini prevlečeni z zdravilom, ki upočasnjuje ponovno zožitev arterije in izboljšajo rezultate zdravljenja.
Znotrajžilnemu zdravljenju arterijskih zapor se je v 90. letih prejšnjega stoletja pridružilo tudi znotrajžilno zdravljenje anevrizem. Anevrizma nastane, kadar del žilne stene popusti in se pretirano razširi, kar lahko privede do razpoka anevrizme ter katastrofalnih krvavitev. Danes lahko anevrizme v različnih arterijah zdravimo samo skozi dve majhni vbodnini v dimljah, tako da v predel anevrizme vstavimo z umetnim materialom prekrit stent. Tako odpravimo pritisk krvi na steno anevrizme in zelo zmanjšamo tveganje za njen razpok.
Znotrajžilne tehnike so pri zdravljenju enostavnih zožitev ali arterijskih zapor skorajda v celoti nadomestile kirurški poseg. Še vedno pa ostajajo arterijske patologije, pri katerih je potrebna odprta kirurška tehnika. Tudi kirurške operacije so v zadnjih letih napredovale, tako da vse več kirurških posegov opravimo skozi vse manjše reze in to ciljano ob pomoči ultrazvoka. V naši bolnišnici za zdravljenje anevrizem trebušne aorte že več kot deset let uporabljamo zelo majhen rez trebušne stene. To omogoča hitrejše okrevanje bolnika ob enakih rezultatih zdravljenja. V zadnjih letih se vse bolj uveljavljajo tudi kombinirane, t. i. hibridne tehnike, kjer hkrati uporabimo znotrajžilne in kirurške pristope za razrešitev več nivojskih arterijskih lezij.
Žilni kirurgi se ukvarjate tudi z venami. Kako pojasnite bolnikom, katere težave so posledica bolezni arterij in katere so posledica bolezni ven?
Bolniki s patologijo ven dejansko večkrat potožijo, da jih je strah, da ne bi prišlo do gangrene stopala. Takim bolnikom razložim, da je gangrena praviloma posledica prizadetosti arterij in ne ven. Pojasnim jim, da so arterije žile, ki izhajajo iz srca in s kisikom bogato krvjo oskrbujejo vsa tkiva našega telesa. Najpogostejša bolezen, ki jih prizadene, je ateroskleroza pri kateri zaradi različnih dejavnikov (npr. kajenja, povišanega krvnega tlaka, sladkorne bolezni in povišanega holesterola) pride do poškodbe notranje plasti arterijske stene, kar omogoči nalaganje holesterola, veziva, kalcija ter različnih celic v žilni steni. Taki oblogi v steni žile pravimo aterosklerotični plak ali leha. Taka leha skozi leta polagoma raste proti svetlini arterije in jo vse bolj zožuje, kar seveda zmanjšuje pretok arterijske krvi po njej. Sprva se težave zaradi zožene arterije pokažejo le ob naporu, na primer kot bolečina v mišicah pri hoji, če pa zožitev arterije napreduje, se lahko bolečine pojavijo tudi v mirovanju. Ko pride do zapore pomembne arterije ali več arterij, lahko prizadeti del telesa tudi odmre, kar se na nogi kaže kot pojav razjede ali gangrene.
Vene imajo povsem drugačno funkcijo od arterij, saj s kisikom osiromašeno kri vodijo od tkiv proti srcu. Ker je v njih bistveno nižji tlak kot v arterijah, imajo precej tanjšo steno in niso podvržene aterosklerozi. Zanje je tudi značilno, da vsebujejo nežne zaklopke, ki usmerjajo kri iz periferije proti srcu. Kadar pa npr. dlje časa stojimo prične tlak v venah naraščati zaradi same teže krvi v njej. Če imamo prirojeno ali pridobljeno oslabelost venske stene ali venskih zaklopk, lahko to sčasoma privede do razširitve povrhnjih ven in njenih vej, kar se navzven kaže kot pojav krčnih žil. Te lahko povzročajo neprijetne občutke, kot so nemirne in utrujene noge, srbenje kože ter otekanje. V najhujših primerih se lahko pojavi tudi venska razjeda, ki pa je zelo pozen zaplet venske bolezni in ga lahko z ustreznim zdravljenjem preprečimo.
Včasih bolnikom še narišem njihovo specifično patologijo na list papirja z upanjem, da bo razumevanje lastne bolezni prispevalo k boljšemu upoštevanju danih priporočil.
Ali obstaja vrsta operacije, ki vam je najljubša? Katera pa se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Ljuba mi je vsaka operacija, s katero zadovoljim pričakovanja bolnika in razrešim neko žilno patologijo na način, ki sem si ga zamislil. Med vsemi operacijami, ki sem jih opravil v tridesetih letih kariere so seveda tudi take, ki so si izborile posebno mesto v mojem spominu. Veliko zadovoljstva in motivacije mi je kot mlademu specialistu na primer vlila operacija šestletnega otroka, ki je padel pod kmetijski stroj in so mu rezila stroja razcefrala nogico na nivoju kolena, z arterijami in venami vred. Otrok je prišel v bolnišnico precej izkrvavljen, tako da je bil potreben takojšen kirurški poseg, pri katerem sem mu oskrbel prekinjene žile pod kolenom, travmatologi pa so mu oskrbeli kosti in mišice. Kasneje je potreboval še nekaj plastičnih posegov na tej nogi v UKC Ljubljana, od koder so mi kolegi čestitali za dobro opravljen poseg.
Pred leti me je deček obiskal v ambulanti, takrat že kot krepak fant, s povsem funkcionalno nogo. No in ob takih srečanjih so vsakemu kirurgu poplačane vse dolge ure študija, neprespanih noči in večnega izpraševanja ali bi bilo mogoče kaj napraviti še boljše.
V zadnjem letu se ves svet spopada z epidemijo kovida. Kako kovid vpliva na bolezni žilja in kako na delo v vaši bolnišnici?
Kovid je gotovo vnesel velike spremembe tudi pri zdravljenju bolezni ožilja. Za zdravljenje kovida je bilo namreč povsod po svetu namenjenih veliko kadrovskih in prostorskih virov, kar je hkrati pomenilo, da jih je manj na voljo za druge patologije. V nekaterih državah so opažali porast števila amputacij, saj so ljudje kasneje prihajali k zdravniku ali pa niso bili deležni ustrezne oskrbe. Poleg tega lahko tudi sama bolezen kovid vodi k trombotičnim zapletom pri že tako prizadetem bolniku. Izkušnje iz sosednje Italije so tudi pokazale, da je v lanskem letu poraslo število bolnikov z akutno arterijsko zaporo na spodnjih udih. V kolikor so bili taki bolniki pozitivni na kovid, so imeli tudi večje število pooperativnih zapletov in višjo umrljivost v primerjavi z drugimi bolniki.
Tudi v naši bolnišnici je v času epidemije kovida na voljo manj kadrov, ambulantnih dni, postelj na oddelku in razpoložljivih operacijskih dvoran za oskrbo žilnih bolnikov. Zato je bilo treba spremeniti naravo in prioritete dela, pri čemer smo se naslonili na smernice ameriškega združenja za kirurgijo, ki je definiralo, katere žilne bolezni je potrebno prioritetno zdraviti, in katere lahko počakajo na izboljšanja razmer. Vsako nujno patologijo smo seveda obravnavali takoj. Tudi v naši bolnišnici smo opazili rahel porast števila amputacij v letu 2020, seveda se za tem lahko skrivajo številni dejavniki, med njimi tudi taki, ki so povezani z epidemijo kovida.
Dejavni ste tudi v okviru dogodka Znanje za zdravje, za katerega so vas tudi nominirali za Osebnost Primorske. Zakaj, menite, so tovrstni dogodki pomembni za prebivalce? Kakšne so vaše osebne izkušnje “s terena”, kakšen je odziv udeležencev?
Namen tega dogodka, ki se je sprva imenoval »Spoznajmo bolezni srca in ožilja« je bil, da bi znanja, ki so običajno namenjena le ozki skupini strokovnjakov znotraj kongresnih dvoran, prenesli na prosto in jih dali na voljo širšim množicam. Na prvem srečanju, ki smo ga pred desetimi leti organizirali na odprtem prizorišču »Taverna« v središču Kopra, smo tako gostili preko 30 vrhunskih strokovnjakov iz različnih področij medicine in drugih strok, ki so skušali s svojimi predavanji na poljudno-znanstven način širiti znanja o srčno-žilnih bolezni. Ob tem so potekale številne meritve dejavnikov tveganja in telesne zmogljivosti. Naslednje leto smo se odpravili po okoliških vaseh in za lokalno prebivalstvo izvajali predavanja in meritve. Spet drugo leto smo predavanja organizirali v gledališču in jih popestrili z gledališko predstavo, lani pa so bila predavanja posvečena spremembam življenjskega sloga v času kovidne bolezni. Skratka, vsako leto iščemo nove poti in prijeme, da bi znanja o boleznih srca in žilja ter o zdravem življenjskemu slogu približali čim širšemu krogu ljudi. Ocenjujemo, da smo do sedaj neposredno nagovorili že vsaj 1.000 ljudi.
V desetih letih organiziranja podobnih dogodkov se je seveda nabralo kar nekaj izkušenj in spoznanj. Eno takšnih je na primer, da so ljudje zelo zainteresirani za različne meritve, veliko manj pa so dovzetni za spremljanje priporočil o izboljšanje zdravja v vseh njegovih dimenzijah. Verjetno to odraža stanje duha v družbi, kjer je potrebno vsako stvar natančno premeriti, da ji tako določimo pravo ceno in vrednost, seveda v primerjavi z nekaterimi vnaprej določenimi standardi. Drugo spoznanje je bilo, da take akcije zelo dobro sprejemajo ljudje, ki so že sami kaj naredili na področju izboljšanja srčno-žilnega zdravja, veliko težje pa taki dogodki dosežejo marginalizirane skupine, starejše, obnemogle, ljudi z nižji socialnim statusom, ki so, paradoksno, hkrati tudi bolj ogrožene glede srčno-žilnih bolezni. In nenazadnje smo spoznali, da četudi stokrat ponoviš iste stvari, moraš informacije ponoviti še stoprvič, da se nato v nekem doglednem času usedejo v zavest ljudi in sprožijo spremembe v načinu razmišljanja in obnašanja.
Zaupajte nam, kako v stresnem času epidemije skrbite za lastno zdravje?
Bolj slabo, saj sem tudi sam prebolel kovid. Šalo na stran. Če se potrudim poiskati kaj pozitivnega v tem obdobju vladavine drobnega virusa, bi to bilo zagotovo spoznanje, da se v naši neposredni bližini skriva veliko čudovitih in neodkritih kotičkov. Tako smo lani z družino po dolgem in počez prečesali Primorsko in naleteli na veliko enkratnih pešpoti, ki se v prejšnjih letih morda niso zdele zanimive, saj smo se včasih raje spogledovali s kraji onkraj lokalne meje. In ko se že pogovarjamo o srčno-žilnih bolezni ne smemo pozabiti, da imajo sprehodi in pohodi v naravi poleg izboljšanja telesne dejavnosti tudi močan protistresni učinek, stres pa je danes prepoznan kot enakovreden dejavnik tveganja, primerljiv s t. i. klasičnimi dejavniki tveganja, kot sta povišan krvni tlak ali debelosti. Socialna izoliranost, nesoglasja v družini ali občutek nemoči na delovnem mestu lahko zelo negativno vplivajo na pojav srčno-žilnih bolezni. Zato se zdi dolg sprehod ali kolesarjenje po sosednjem griču v spremstvu dobre družbe kot naraven recept za dobro srčno-žilno zdravje.
