Prvi otrokovi koraki
Prvi otrokovi samostojni koraki so negotovi, toda z vztrajnostjo se v hoji izmojstrijo. Vmesni padci in vstajanje po njih so sestavni del učenja in obenem najučinkovitejša vaja za krepitev mišic trupa, ki predstavljajo podporni mehanizem za stabilen in varen korak. Odrasli na to (pre)hitro pozabimo. Vendar lahko posameznik z le malo dnevne discipline razvije sposobnost za učinkovito premagovanje hodilnega napora v vsakem življenjskem obdobju. Čeprav je hoja enolično gibanje in vsak otrok ve, da kot taka »ni zanimiva«, je skrivnost enoličnosti v tem, da sestavlja zdravilo proti dolgčasu (dolgčas je negibnost telesa, soočena s praznino mišljenja). Ko hodimo, lahko misli pridejo, vzniknejo ali dobijo obliko …
Hoja je vadba “mimogrede”
Strokovnjaki s področja gibanja in medicine smo si enotni, da je zelo koristna in zato priporočljiva že vsakodnevna »vadba mimogrede«, kamor uvrščamo tudi hojo po opravkih, v bližnje trgovine, na krajše sprehode z malčki ali s psom ter hojo po stopnicah, kjer si lahko z izbranimi gibalnimi nalogami še dodatno otežimo njeno izvedbo.
Postavimo si dnevni izziv: Povečati število prehojenih korakov! Dan danes za to ni težko najti pripomočka – od preprostih pedometrov za štetje korakov do različnih aplikacij, ki jih lahko naložimo na telefon in beležijo našo dnevno gibalno aktivnost. Z merilnikom srčnega utripa lahko hkrati nadziramo raven obremenitve med hojo in varno frekvenco srca, ki bi jo naj po posvetu z zdravnikom poznal vsak, še zlasti pa srčni bolnik.
Pozitivni vidiki hoje
Vsaj pol ure trajajoča živahna hoja s skladnim gibanjem različnih delov telesa posledično privede do posameznikovega dobrega počutja, ki izhaja iz lahkotnosti koraka in s tem ekonomičnosti gibanja ter porabe energije.
Da bi ju dosegli, je priporočljivo slediti nekaterim splošnim navodilom:
- drža telesa naj bo vzravnana (ne sklonjena) in glava pokonci, s pogledom naprej;
- noge premikamo naravnost naprej (brez opletanja);
- stopala postavljamo na tla vzporedno in v zaporedju peta-prsti (povaljamo po zunanjem delu stopala);
- pozibavanje naj bo omejeno na tisti minimum, ki ga terja ritmika gibanja;
- spremljava z rokami naj bo smotrna, ustrezna dolžini koraka in tempu hoje:
- dihanje naj bo naravno, skozi nos in usta.
»Obvladaj tehniko gibanja popolnoma, potem pa pozabi nanjo in bodi naraven!« Ta misel je lahko izziv za vse, katerih hoja še ni uglajena. Z vztrajno vadbo se jo da doseči.
Vabljeni k prebiranju celotne brušure Igrivo in varno po srčnih poteh (pdf).
