Ko govorimo o splošnem zdravju, med pomembnejša dejavnika, na katera lahko vplivamo s svojimi izbirami, uvrščamo zdravo oz. uravnoteženo prehrano (zlasti mediteransko prehrano) in redno telesno dejavnost, ki sta ključna dejavnika tudi, ko gre za zdravje srca in ožilja.
Vse prepogosto pa zanemarjamo vpliv duševnega zdravja in družabnosti na srčno-žilno zdravje.
Danes že vemo, da so srčno žilne bolezni povezane z različnimi izidi na področju duševnega zdravja. Ljudje z hudimi duševnimi motnjami imajo nižjo življenjsko dobo, v primerjavi s splošno populacijo. Pomemben dejavnik za smrt pri ljudeh s poslabšanim duševnim zdravje so prav srčno-žilne bolezni. Del vzroka je moč pripisati dejavnikom nezdravega življenjskega sloga (kajenje, zloraba alkohola, nezdrava prehrana in premalo gibanja), ki so bolj pogosti pri ljudeh s slabšim duševnim zdravje.
Hude duševne motnje, kot so shizofrenija, bipolarna motnja in huda depresivna motnja, so zelo kompleksne in imajo visoko ocenjeno stopnjo dednosti. Genetski dejavniki bi lahko pojasnili celo do 60-80 odstotkov razlik v tveganju za razvoj hudih duševnih motenj.
Vpliv pomanjkanja družabnih odnosov na prezgodnjo umrljivost je v literaturi primerljiv z dejavniki tveganja, kot so kajenje, povišan krvni tlak in debelost. V nekaterih raziskavah je subjektivno poročanje o osamljenosti2 povezano s srčno-žilnimi boleznimi celo močneje kot povišan krvni tlak.
Sam dejavnik osamljenosti pa je povezan s slabšo kakovostjo življenja, slabšim vsakodnevnim funkcioniranjem, slabšim okrevanjem po boleznih in poškodbah, s prezgodnjo smrtjo iz vseh razlogov tveganega vedenja in z razvojem srčno-žilnih bolezni. Tudi nagnjenost k osamljenosti bi lahko bila delno dedna, saj kaže, da bi genetski dejavniki lahko pojasnili do polovico razlik v osamljenosti.
2Osamljenost je definirana kot subjektivni občutek, da posameznikove potrebe po družabnosti niso zadovoljenje, oziroma, je to subjektivni občutek razhajanja (neskladja) med zaželeno in doseženo stopnjo družabnih odnosov.
Rødevand in sodelavci1 so v svoji raziskavi ugotavljali, kako je stopnja družabnega življenja, natančneje občutek osamljenosti pri posamezniku povezana s tveganjem za razvoj srčno-žilnih bolezni. In nadalje, kako močan je vpliv dednosti pri povezavi vseh treh stanj.
Vprašanje, ki so ga raziskovali je, ali se na dedni ravni tveganja za razvoj obeh vrst bolezni (srčno-žilne in duševne bolezni) ter tveganja za pojavnost osamljenosti kakorkoli prekrivajo.
Z drugimi besedami:
Ali je možno, da so genetski dejavniki, ki posameznika izpostavijo osamljenosti in duševnim motnjam enaki dejavnikom, ki ga izpostavijo srčno-žilnim boleznim?
Raziskovalci so povezavo ugotavljali s pomočjo analize t.i. lokusov3 na kromosomih. Identificirali so 149 lokusov, ki si delijo povezanost z hudimi duševnimi motnjami in nagnjenostjo k osamljenosti in 55 lokusov, ki si delijo povezanost z nagnjenostjo k osamljenosti in dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni.
Rezultati raziskave nakazujejo, da so nagnjenost k osamljenost ter povečano tveganje za hude duševne bolezni in srčno-žilne bolezni povezani in da bi lahko pomemben del teh povezav pojasnili deljeni genetski dejavniki.
3Lokus: določen položaj na kromosomu, kjer se nahaja nek gen oziroma genetski marker.
Občutku osamljenosti kod dejavniku tveganja za srčno – žilne bolezni je potrebno nameniti več pozornosti
Tudi, če obstaja močna genetska podlaga za nagnjenost k osamljenosti, še ne pomeni, da so mehanizmi razvoja osamljenosti in srčno-žilnih boleznim izključno biološki.
Ko gre za duševna stanja in občutenje osamljenosti ne smemo pozabiti na vpliv okolja in karakternih lastnosti posameznika ter njegovih veščin upravljanja s stresom. Vsekakor pa povezanosti med osamljenostjo, duševnim zdravjem in srčno-žilnimi boleznimi ne smemo zanemariti.
V ZDA in Veliki Britaniji o osamljenosti poroča ena petina odraslih. Glede na življenjski slog Slovencev, ki je primerljiv z britanskim in ameriškim, je stanje pri nas najbrž precej podobno. Poleg tega lahko ugibamo, da je imela svetovna pandemija covid-19 in z njo povezano znižanje pogostosti medosebnih odnosov še dodaten negativen vpliv.
Osamljenost lahko torej izpostavimo kot pomemben dejavnik srčno-žilnega tveganja, ki bi mu bilo v sodobnem času smiselno nameniti več pozornosti.
Vir prispevka:
Podcast »Znanost dobrega počutja« Ustvarjalci podcasta: Nenad Kojić, Matjaž Macuh in Mario Sambolec
V prispevku omenjena raziskava (vir):
1Rødevand et al. (2021) Polygenic overlap and shared genetic loci between loneliness, severe mental disorders, and cardiovascular disease risk factors suggest shared molecular mechanisms. Translational Psychiatry, 11(1), p. 3.
Zapisala: Darija Cvetko, strokovna sodelavka Društva za srce