Kajenje tobaka je bilo sestavni del religioznega in zdravilskega obredja Aztekov in Majev že približno 5.000 let pred našim štetjem. Španski osvajalci, ki so prišli v Srednjo Ameriko v 15. stoletju, so se hitro navdušili nad kajenjem tobaka v rekreativne namene in so prinesli tobačno rastlino domov skupaj s krompirjem, koruzo in paradižnikom, ki jih poprej v Evropi niso poznali.
Leta 1560 je Francoz Jean Nicot, po katerem so kasneje poimenovali nikotin, prinesel tobak v Francijo, od koder se je hitro razširil po celotni Evropi. Kajenje cigaret je dobilo ogromen zagon z industrijsko revolucijo v zgodnjem 20. stoletju, ko so cigarete postale najbolje prodajani luksuzni izdelek, zaradi svoje cenenosti dostopen vsakomur. Reklame so kajenje povezovale s privlačnostjo, neodvisnostjo in nonšalantnostjo. Kajenje je bilo, kot bi rekli danes, enostavno “cool”.
Povezavo kajenja cigaret in pljučnega raka je prvi opisal nemški zdravnik Fritz Lickint že leta 1929, vendar so njegove ugotovitve potrdili v Angliji in Združenih državah Amerike šele v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja.
Zakaj kajenje povzroča ugodje in zasvojenost?
Vdihavanje vročega in pekočega cigaretnega dima je vsakemu začetniku neprijetno in ga sili na kašelj. Zakaj ljudje vendarle množično posegajo po cigaretah, čeprav že več kot 50 let vemo, da kajenje skrajšuje življenje, ker povzroča raka, pljučne in srčno-žilne bolezni, zmanjšuje plodnost in spolno moč ter kazi videz s prezgodaj nagubano kožo? Odgovor je v preprostem alkaloidu nikotinu, ki ga tobačni listi vsebujejo za zaščito pred žuželkami, saj je nikotin za žuželčje zajedavce strupen.
Nikotin se v človeškem telesu veže na receptorje v avtonomnem živčevju in v možganih. Zaradi delovanja na avtonomno živčevje deluje poživljajoče, saj za četrt do pol ure zviša krvni tlak za 5 -10 mmHg in dvigne srčni utrip za 10 – 20 utripov na minuto, ob čemer izboljša pozornost in sposobnost koncentracije. V možganih se nikotin veže na živčne celice, zlasti v ventralnem tegmentalnem področju limbičnega sistema, ki je odgovoren za doživljanje ugodja. Nikotin poveča sproščanje dopamina, ki povzroča občutek zadovoljstva in ugodja, in tudi nekoliko zavira apetit.
Težava je v tem, da se možgani hitro navadijo na spodbudo, ki jo prinaša nikotin, in se brez njega počutijo nemirni, razdražljivi in nesposobni koncentracije. Zaradi tega nikotin spada med snovi, ki zelo hitro povzročajo odvisnost.
Kajenje z vdihavanjem dima je zelo učinkovit način za vnos nikotina v telo. Ko drobno narezani, posušeni tobačni listi gorijo, se nikotin skupaj s približno 4000 drugimi vrstami molekul pomeša v dim in preko pljuč neposredno vstopa v krvni obtok. Približno 7 sekund po vdihu tobačnega dima nikotin že doseže možgane, zato je kadilec »nagrajen« praktično takoj. Vsaka pokajena cigareta vnese v telo približno 2 mg nikotina. Kajenje pipe brez inhaliranja ali žvečenje tobaka je manj učinkovit način vnašanja nikotina v telo, saj se nikotin absorbira predvsem preko sluznice žrela in/ali ustne votline, kar poteka znatno počasneje kor preko pljučnih mešičkov.
Zakaj kajenje povzroča raka?
Zanimivo je, da nikotin nima dokazanih kancerogenih učinkov pri ljudeh. Problematične so druge sestavine tobačnega dima, od katerih je vsaj 60 dokazano rakotvornih. Večinoma gre za proizvode nepopolnega izgorevanja, pri čemer nastajajo molekule z nesparjenimi elektroni, imenovane prosti radikali, ki so izredno reaktivne in se vežejo praktično z vsako molekulo, v katero trčijo.
Rakotvorno delovanje prostih radikalov v tobačnem dimu je posledica okvar deoksiribonukleinske kisline (DNK) – dednega zapisa, po katerega navodilih se celice razvijajo, delujejo in programirano umirajo. Prosti radikali napadajo DNK naključno in na srečo vsaka poškodba ne povzroči raka. Kadilci imajo do 50-krat več poškodb DNK kot nekadilci, tveganje za raka pa je povečano »le« za 2 – 10-krat. Problem nastane šele takrat, ko je okvarjen gen, ki zavira nekontrolirano razmnoževanje celic, ali pa, kadar je zaradi poškodbe aktiviran gen, ki sproži nekontrolirano razmnoževanje celic. Na srečo praviloma ni dovolj le ena okvara takega gena, da se razvije maligni tumor, temveč mora priti do vsaj treh različnih poškodb DNK (somatskih mutacij) v signalni poti, preden nastane zločesta bolezen.
Jasno pa je, da kadilci nenehno igrajo »rusko ruleto« s svojim dednim zapisom, in da je le vprašanje časa, kdaj jim »uspe« aktivirati signalno pot, ki vodi v rakavo bolezen.
Razumljivo je, da prosti radikali v dimu škodujejo ne le dednemu zapisu, temveč tudi drugim sestavnim delom celice, zato ni presenečenje, da kajenje poleg rakavih bolezni pospešuje kronično obstruktivno pljučno bolezen, aterosklerotično žilno bolezen, zmanjšuje plodnost in zavira rast ploda ter v povprečju skrajšuje življenje za 4 – 6 let.
Dim škoduje v vsaki obliki
Če strupeni prosti radikali v tobačnem dimu nastajajo ob nepopolnem izgorevanju in niso povezani z vsebnostjo nikotina, se postavlja vprašanje, kako škodljiv je dim nasploh.
V Afriki in Aziji, kjer še danes pogosto uporabljajo odprta kurišča za kuhanje in ogrevanje, so ugotovili, da dolgotrajna uporaba odprtih kurišč zdravju škoduje enako kot kajenje cigaret! Sočasno kajenje in izpostavljenost dimu kurišč je seveda dvojno škodljivo. Znanstveniki spoznavajo, da vsako onesnaženje zraka z delci, ki so dovolj majhni, da prodirajo neposredno v pljuča, krepko škoduje zdravju. Kakovost zraka se je v evropskih in ameriških mestih po odpravi kurjenja z lesom in premogom v gospodinjstvih sicer znatno popravila, še vedno pa ostaja problematično onesnaženje zaradi izpušnih plinov v prometu in industrijskih kurišč.
Ali je mogoče ustvariti varno cigareto?
Spoznanje, da je nikotin, ki kadilcem povzroča ugodje, manj škodljiv kot dim, s katerim nikotin vstopa v telo, je privedlo do iskanja novih načinov za »varno kajenje«. Elektronska cigareta je skupno ime za uparjevalnik, ki s pritiskom na gumb ali ob ustvarjanju podtlaka z usti segreje tekočino, ki vsebuje nikotin, in uporabniku omogoči vdihavanje aerosola z nikotinom.
Prve zamisli za »cigareto« brez gorenja segajo v 30-a leta prejšnjega stoletja, uporabni prototipi elektronskih cigaret pa izvirajo z 90-ih let. Razvijali so jih izumitelji, ki so se želeli rešiti zasvojenosti s klasičnimi cigaretami, kmalu pa se je za njihove izume začela zanimati tudi tobačna industrija. Leta 2006 so postale elektronske cigarete široko dostopne v Evropi in leto kasneje v Združenih državah Amerike.
Zgodnje elektronske cigarete so po hitrosti dostave nikotina v možgane krepko zaostajale za klasičnimi cigaretami, zato so proizvajalci kmalu povečali vsebnost nikotina v polnilni tekočini. Dodali so tudi različne aromatske snovi, ki z vabljivimi okusi, kot sta npr. mentol ali vanilija, povečajo privlačnost elektronskih cigaret. Elektronske cigarete so na voljo v zelo različnih izvedbah: kot valjaste posnemovalke klasičnih cigaret, kot podolgovate ploščice, kakršna je v ZDA trenutno najpopularnejša elektronska cigareta proizvajalca Juul, kot peresniki ali kot škatlice.
Treba je priznati, da elektronske cigarete v povprečju vsebujejo 95% manj rakotvornih snovi kot klasične cigarete, in da kadilcem lahko pomagajo zmanjševati število pokajenih klasičnih cigaret.
Po drugi strani je reklamiranje »varnega kajenja« zlasti v ZDA močno povečalo delež mladostnikov, ki redno puhajo elektronske cigarete in so zasvojeni z nikotinom.
V zadnjem letu smo bili priča številnim poročilom o skrivnostnih boleznih pljuč pri uporabnikih elektronskih cigaret. Nekateri bolniki so zaradi dihalne odpovedi celo umrli. V večini primerov je šlo za vdihavanje aerosola, ki je poleg nikotina vseboval primesi kanabinoidov in različnih nečistoč, kar pa nesreče prav nič ne zmanjša. Nasprotno, opozarja na dejstvo, da se ni mogoče zanesti na zagotovila, da so elektronske cigarete zares varne.
Cigarete in elektronske cigarete so velik posel
Prodaja tobačnih izdelkov je še vedno velik posel. Ocenjujejo, da so v letu 2018 znašali prihodki tobačnih multinacionalk po celem svetu okrog 888 milijard dolarjev, kar je približno 80-krat več od letnega proračuna Slovenije.
Prodaja cigaret v Združenih državah Amerike in številnih drugih razvitih državah postopoma upada za približno 4 % letno, kar pa so proizvajalci doslej uspešno nadomeščali z dvigom cen. V zadnjih letih so se v posel tobačne industrije vmešali proizvajalci elektronskih cigaret, ki hitro širijo prodajo.
V ZDA je kar 85 % prebivalcev v starostni skupini od 18 do 29 let že poskusilo elektronsko cigareto, rednih uporabnikov v ZDA pa naj bi bilo 41 milijonov. Letne prihodke proizvajalcev elektronskih cigaret v letu 2018 ocenjujejo na okrog 19 milijard dolarjev, kar je približno za dva letna proračuna Slovenije.
Trgu elektronskih cigaret finančni analitiki napovedujejo lepo prihodnost, čeprav je ameriški predsednik Trump napovedal prepoved elektronskih cigaret z dodanimi okusi. Elektronske cigarete uspešno prodirajo na svetovne trge, čeprav so se proizvajalci sprva spopadali s tobačnim lobijem in tudi s farmacevtsko industrijo, ki je v elektronskih cigaretah videla konkurenco nikotinskemu žvečilnemu gumiju, nikotinskim nalepkam in zdraviloma vareniklin in bupropion, ki naj bi pomagali pri odvajanju od kajenja.
Zanimivo je, da se je tobačna industrija zdaj že priključila zmagovitemu pohodu: družba Altria, ki je imela v lasti tobačno multinacionalko Philip Morris, je nedavno kupila 35 % delež družbe Juul, ki je s 70 %-nim tržnim deležem vodilna proizvajalka elektronskih cigaret v ZDA.
Od nas je odvisno, ali bomo s puhanjem klasičnih ali elektronskih cigaret podpirali dobičke multinacionalk in polnili državni proračun, ki od prodaje pobira davek. Lahko se namreč odločimo, da ugodje poiščemo na bolj zdrav način z rekreacijo, ustvarjalnim delom in ljubeznijo.
Piše: Prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.
