Piše prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.
Tako majhen je, da ga ne vidiš niti z navadnim mikroskopom, pa že tretje leto greni življenje ljudem po celem svetu. Povzročitelj kovida, virus SARS-CoV-2. Odlično se je prilagodil na svojega glavnega gostitelja, človeka. Večini ljudi ne povzroči tako hude bolezni, da bi kmalu nemočno obležali.
Okuženi nič hudega sluteč hodi naokrog in širi okužbo na soljudi. Samo vsak dvajseti oboleli je ob okužbi z originalnim wuhanskim sevom ter s kasnejšimi različicami alfa, beta in delta potreboval bolnišnično zdravljenje in vsak stoti je kljub zdravljenju umrl. Zdi se, da bo delež resno bolnih ob okužbi z različico omikron še manjši, zaskrbljujoča pa so rekordna števila na novo obolelih, saj množično zbolevajo tudi cepljeni in prebolevniki. Bolnišnice se morajo že tretje leto zapored v veliki meri posvečati zdravljenju kovidnih pljučnic, zato primanjkuje zdravstvenega osebja in namestitvenih zmogljivosti za zdravljenje vseh drugih bolezni, ki ob pandemiji kovida seveda niso izginile.
Kaj počne naš mali sovražnik, virus SARS-CoV-2, da se tako uspešno izmika iztrebljenju? Deluje skrajno preprosto: takoj, ko se virus v celicah gostitelja namnoži, so mladi virusi pripravljeni na nov krog razmnoževanja (slika 1). Ni jim treba odraščati, se učiti, si iskati partnerja … Gre za biti ali ne biti, pravkar nastali virusi morajo kmalu najti novega gostitelja, ali pa propadejo. Zunaj človeka le redko »preživijo«, torej ostanejo sposobni okužiti novega gostitelja, več kot 24 ur. Kadar so izpostavljeni sončnim žarkom oz. ultravijolični svetlobi, se razgradijo že bistveno prej. Skratka, življenjski krog virusa je enostaven: čim prej od enega razmnoževanja do naslednjega!
Pri razmnoževanju virusnega genetskega materiala SARS-CoV-2, ribonukleinske kislina (RNA), dokaj pogosto nastajajo napake pri prepisovanju, ki jih imenujemo mutacije. Znanstveniki so pri SARS-CoV-2 v dveh letih zabeležili že več kot 12.000 različnih mutacij v nukleotidnem zaporedju, ki obsega malo manj kot 30.000 »črk«. Večina mutacij je za virus škodljivih ali pa nepomembnih, saj z naključnim udarcem katerokoli stvar mnogo lažje pokvarimo, kot popravimo. Sem ter tja pa se, podobno kot zadetek na loteriji, pojavi koristna mutacija, ki poveča sposobnost virusa za razmnoževanje (slika2). To se je zgodilo pri različicah, ki so izpodrinile originalni wuhanski sev. Vse do različice delta se je ohranjala dokajšna podobnost »trnaste« beljakovine (beljakovine S), s katero se virus pripne na celice gostitelja in vanjo sprosti svojo RNA, originalnemu S-u wuhanskega seva, proti kateremu so bila razvita cepiva. Pri različici omikron pa so razlike od originala že tako velike, da protitelesa, nastala kot odziv na originalni sev, nimajo več zaščitne vloge. Ostaja le še celični imunski odziv, ki se vklopi šele po okužbi, še vedno pa dokaj zanesljivo varuje pred težkim potekom bolezni.
Ves svet se sprašuje, kako se uspešno zoperstaviti izmuzljivemu kovidu in priznati moramo, da dokončnega odgovora nimamo. Še vse do konca leta 2021 so bila vsa upanja usmerjena v cepljenje, ki je vse do pojava omikrona dobro varovalo pred okužbo in še bolje pred težkim potekom bolezni. Pri omikronu zaščite pred obolevanjem praktično ni več, še vedno pa »stara« cepiva dobro ščitijo pred težkim potekom bolezni. Zakaj nam od konca leta 2020, ko smo dobili odlična mRNA cepiva proti originalnemu wuhanskemu sevu, do konca leta 2021, ko se je pojavila različica omikron, ni uspelo obvladati kovida?
Imeti odlično cepivo nikakor ne zadostuje za zmago proti virusu. Za doseganje »čredne imunosti«, ki pomeni tako velik delež nedovzetnih za okužbo, da se okuževalne verige učinkovito prekinjajo in ostaja število obolelih minimalno, bi se moralo v kratkem času precepiti približno 90 % svetovnega prebivalstva. Temu nismo prišli niti blizu. V prvih mesecih leta 2021 je cepiva primanjkovalo, kasneje pa se je neznansko krepil odpor nasprotnikov cepljenja. V mnogih afriških in azijskih državah je bilo cepljenih le malo prebivalcev, tako da se na globalni ravni virusu SARS-CoV-2 ni bilo treba bati, da bi mu zmanjkalo gostiteljev.
Pričakovanja in napovedi strokovnjakov so se v zadnjih mesecih spremenila iz »obvladovanja virusa« v »obvladovanje težkega poteka kovida«, ki obremenjuje zdravstveni sistem. Naj spomnimo: zdravstveni sistem je ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev. Nismo več navajeni, da bi ljudje umirali zaradi vnetja slepiča ali zloma kolka, kar je bilo nekoč brez zdravniške pomoči skoraj neizogibno. Prav tako pričakujemo, da nam intervencijski kardiologi nemudoma odprejo zamašeno koronarno arterijo, ko utrpimo srčni infarkt, in da se onkologi z vsem znanjem zoperstavijo rakavi bolezni, ki nas doleti. Če so skoraj vse sile zdravstva usmerjene le v boj proti kovidu, je jasno, da bo moči na drugih področjih zmanjkalo
Kašne so naše možnosti za obvladovanje pandemije?
Ali je cepljenje s »starim« cepivom smiselno kljub pojavu novih različic, trenutno omikrona? Odgovor je pritrdilen, kot je razvidno iz slike 3. Slovenija s približno 60 %-no precepljenostjo prebivalstva in Danska z več kot 80 %-no precepljenostjo se v tem letu soočata z ogromnim številom novih primerov kovida, veliko večjim kot pozimi 2020/21 in neprimerno večjim kot v prvem valu spomladi 2020. Kljub poplavi novih okužb se v zadnjem valu, ko dobršen del prebivalstva že sodi med precepljene ali prebolele, število hospitalizacij ne povečuje enako hitro kot poprej, zlasti pa ne število bolnikov, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje. Seveda se je pri hospitalizacijah znatno bolje odrezala Danska z večjim odstotkom precepljenosti prebivalstva.
Ali lahko zaplete ob cepljenju primerjamo z zapleti kovida? Dovolj zgovoren je podatek, da sta zaradi zapletov cepljenja doslej umrli dve Slovenki, v povezavi s kovidom pa je življenje izgubilo več kot 5.000 prebivalcev Slovenije. Zdaj vemo, da vektorska cepiva niso priporočljiva za mlajše ženske, torej se bomo v bodoče lahko izognili tragičnim smrtim mladih, cepljenih oseb. V letošnjem letu pričakujemo učinkovita in varna cepiva mRNA proti različici omikron, kmalu pa tudi »univerzalno« cepivo, usmerjeno proti komponentam koronavirusa, ki se z mutacijami ne morejo spremeniti, ne da bi virus zaradi tega izgubil sposobnost razmnoževanja.
Zdravila
Veliko si obetamo od novih protivirusnih zdravil. Doslej sta bili razviti in pogojno odobreni dve zdravili v obliki tablet, ki ju je potrebno jemati pet dni, s pričetkom čim prej po potrjeni okužbi, da zaustavita razmnoževanje virusa SARS-CoV-2 in zmanjšata možnost težkega poteka bolezni. Zdravilo molnupiravir, ki je v omejenih količinah že na voljo tudi pri nas, zmanjša potrebo po hospitalizaciji pri necepljenih osebah z vsaj enim dejavnikom tveganja za težji potek kovida za približno 30 %, zdravilo paxlovid, ki ga željno pričakujemo, pa kar za 90 %.
Ob cepljenju in protivirusnih zdravilih pa se velja spomniti tudi na kakovost zraka v zaprtih prostorih. Zdaj že zelo dobro vemo, da se virus najbolje prenaša med ljudmi prav v zaprtih prostorih, kjer v zraku lebdijo drobne kužne kapljice, ki jih je izdihal okuženi in jih bo vdihnil bodoči okuženi. Kužne kapljice je mogoče iz zraka v zaprtih prostorih odstranjevati z neprestanim zračenjem, kar je pozimi nerodno, saj poleg virusa izgubljamo tudi toploto. Druga možnost so ustrezni prezračevalni in filtracijski sistemi v javnih prostorih, ki pa se jih v Sloveniji še nismo resno lotili, čeprav bi bila njihova cena manjša od cene nenehnega hitrega testiranja učencev v šolah. Glede odnosa med cepljenjem in skrbjo za kakovost zraka naj poudarim, da se oba pristopa ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Le kateri popotnik v kraje, kjer razsaja kolera, bi se zanesel zgolj na cepljenje in bi brezskrbno pil okuženo vodo? Čista pitna voda je dobrina, za katero smo oddali glas na referendumu. Je čist zrak kaj manj pomemben od čiste pitne vode?
Dokler kovid razsaja z vso močjo in dokler so prezračevalni sistemi v zaprtih javnih prostorih nezadostni, se je smiselno ščititi z ustrezno masko FFP2. Masko si je seveda treba nadeti skrbno, da se obrazu tesno prilega, sicer dihamo skozi špranje ob robu maske in zaščita ni nič večja, kot če nosimo t.i. kirurško masko (slika 4). Kirurška maska ni namenjena zaščiti zdravnika, pač pa zaščiti pacienta, da mu kirurg med operacijo ne zanese svojih dihalnih izločkov v operacijsko rano.
