Svetovni dan možganske kapi je vsako leto 29. oktobra. Letos je bila kampanja osredotočena na redno telesno dejavnost v primarni in sekundarni preventivi možganske kapi.
»BODI DEJAVEN – močnejši od možganske kapi«
To geslo ob svetovnem dnevu možganske kapi nas spodbuja, da izkoristimo moč gibanja, moč športa, za preprečevanje možganske kapi in za okrevanje po možganski kapi. Telesna dejavnost nas sprošča, krepi, povezuje, bolj se zavedamo in cenimo sebe, odkrivamo nove radosti v življenju. Življenje po možganski kapi je lahko polno, bogato, razgibano – morda se prav po bolezni mnogi bolniki zavejo vrednosti in lepote življenja samega ter prepoznajo svoj pogum.
V Sloveniji možgansko kap vsako leto doživi več kot 4000 ljudi
Dobra desetina bolnikov zaradi možganske kapi umre, približno polovica pa ostane pomembno nevrološko oškodovana, je na novinarski konferenci ob Svetovnem dnevu možganske kapi, povedala Tjaša Vižintin Cuderman, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine, podpredsednica Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije. Možganska kap povzroči motnje zaznavanja, gibanja, čutenja, sporazumevanja, vedenja, čustvovanja in mišljenja. Praviloma nastopi nenadno, brez opozorila, ko se prekine dotok krvi v možgane. Do tega lahko pride zaradi pritiska krvi na del možganov ob možganski krvavitvi, veliko pogosteje pa zaradi zamašitve žile s krvnim strdkom.
Zelo pomembno je, da znake možganske kapi prepoznamo hitro in tudi hitro ukrepamo
Možganska kap praviloma ne boli, in tudi sicer se bolnik sam pogosto ne zaveda, da je z njim kaj narobe. Pri prepoznavanju znakov možganske kapi si pomagamo s sedaj že dobro uveljavljenim akronimom GROM.
Znaki možganske kapi:
G – govor (ali oseba lahko govori jasno in razumljivo?)
R – roka (ali lahko oseba dvigne roko in jo tam zadrži?)
O – obraz (ali se oseba lahko nasmehne? Ali ima povešen ustni kot?)
M – minuta, čas (takoj pokliči 112!)
Pomembno je vedeti tudi, da lahko možgansko kap v veliki meri preprečimo. Dejavniki tveganja za možgansko kap so sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, visoka raven holesterola, debelost, nekatere motnje srčnega ritma (atrijska fibrilacija) ter tudi zaseden življenjski slog, depresija ter zdravju škodljive navade (kajenje in prekomerno uživanje alkohola). Z obvladovanjem teh dejavnikov pomembno zmanjšamo tveganje za nastanek možganske kapi in tudi za njeno ponovitev. Redna telesna dejavnost je izjemnega pomena ne samo v rehabilitaciji po možganski kapi, ampak tudi pomemben dejavnik v preprečevanju možganske kapi. Z redno telesno vadbo namreč ugodno vplivamo in lažje obvladujemo tudi dejavnike tveganja za možgansko kap, tako sladkorno bolezen, raven holesterola in telesno težo kot tudi simptome depresije, hkrati pa preprečujemo tudi nastanek atrijske fibrilacije kot najpogostejše motnje srčnega ritma, ki lahko povzroči možgansko kap.
Pomembna je zgodnja vključitev v proces rehabilitacije po možganski kapi
Dr. Matej Koprivnik, mag. zdr. soc. manag., spec., dipl. fizioterapevt, iz Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Inštitut za fizikalno in rehabilitacijsko medicino – Klinika za nevrologijo, je opozoril, da se po možganski kapi zaradi prisotnih okvar telesna zmogljivost posameznika zmanjša in povzroči (še) večjo telesno nedejavnost. To narekuje potrebo po zgodnji vključitvi v proces rehabilitacije.
Okrevanje po možganski kapi je (tudi zaradi plastičnosti možganov) najhitrejše v prvih dnevih in mesecih
Izboljšanje motoričnih funkcij in funkcijskih sposobnosti je največje v prvem mesecu po možganski kapi. Okrevanje se nadaljuje do treh mesecev in nekje po šestih mesecih doseže stabilno funkcijsko stanje. Ob dovolj intenzivnih in ustreznih terapevtskih postopkih, se pri nekaterih bolnikih izboljšanje lahko kaže tudi več let po možganski kapi. Nasprotno odsotnost terapevtskih obravnav ali pomanjkljiva telesna dejavnost lahko vodi v poslabšanje funkcijskega stanja. Pomembno je, da z rehabilitacijo začnemo takoj, ko je bolnikovo stanje stabilno. Potrebno je zavedanje, da plastičnost možganov ob neustrezni vadbi lahko deluje tudi v neželeni (patološki) smeri.
Tudi po zaključenem procesu rehabilitacije so posledice možganske kapi do neke mere še vedno lahko prisotne. Izražajo se skozi spremenjeno in zmanjšano gibanje ter skozi bolj pasiven način življenja. To še dodatno zmanjša telesno zmogljivost in poveča tveganje za ponovno možgansko kap ali druge bolezni srca in ožilja. Terapevtska obravnava je smiselna, dokler se posameznikovo funkcioniranje izboljšuje. Vadba (organizirana in samostojna) pa je priporočljiva vse življenje!
Pri načrtovanju vadbe sledimo smernicam za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi, ob tem pa upoštevamo omejitve zaradi spremljajočih bolezni (srca in ožilja, idr.) Telesna vadba naj vključuje aerobno vadbo (3-5 x na teden, 20-60 min/dan), vaje za moč (2-3 x na teden, 15-30 min/dan), gibljivost (2-3x na teden) in ravnotežje (2-3 x na teden). Svetuje se vadba v območju zmerne telesne aktivnosti, ki jo subjektivno občutimo kot začetno zadihanost in občutek toplote, začetno potenje in hitrejše bitja srca (ne razbijanje). Pri zmerni telesni aktivnosti lahko vadeči brez vmesnega vdiha pove kratek stavek. V primeru ko mora pred dokončanjem stavka vdihniti, je intenziteta vadbe previsoka, ko pa lahko brez vmesnega vdiha pove več stavkov, je intenziteta vadbe prenizka.
Telesna dejavnost izboljšuje počutje danes in širi meje naše svobode jutri
Dr. Vesna Radonjić Miholič, dipl. klin. psih., strokovna sodelavka ZCVB Slovenije poudarja pomen telesne dejavnosti za izboljšanje počutja.
Možganska kap nenadoma, nepričakovano vstopi v bolnikovo življenje. Življenje se bolnikom in njihovim svojcem pogosto pomembno spremeni. Običajno, vsakodnevno življenje postane oteženo ali celo onemogočeno, bolnik se znajde v novi, neznani situaciji, kjer se pojavljajo vedno znova nova vprašanja, odgovori pa so negotovi, nejasni. V doživljanju se pojavi strah, negotovost, bolnik potrebuje čas in napor, da prepozna kaj se mu je zgodilo in kako bo to vplivajo na njegovo življenje. Oviran je lahko v skrbi zase, pri delu, zaposlitvi, pri sporazumevanju, skratka pogosto se v svojem svetu počuti kot tujec v neznani deželi. Omajana je samozavest, nezaupanje v lastne sposobnosti in zmožnosti, skrb, da se bolezen ne ponovi, zadrega ko ga bodo videli drugi v njegovem okolju. Oceniti kaj se je zgodilo, pri čem posledice ovirajo, kako obvladati ali premagati ovire, katere aktivnosti je potrebno začasno ali trajno opustiti – spreminja se odnos do sebe, lastnega življenja, vrednot. Možganska kap lahko načne samostojnost, neodvisnost, avtonomnost, spremeni način življenja, načrte in cilje. V tej situaciji je zelo pomembno odkriti kaj še lahko naredim, kako in koliko. Telesna dejavnost, gibanje, postanejo prvi znanilci okrevanja. Sprva vidiš roko in nogo, a je ne čutiš ali se ne odziva na ukaze, postopni napredki so odrešujoči.
Radosti, ki jo lahko začuti bolnik po možganski kapi, ko zazna prve napredke pri gibanju, je neopisljiva. Znova prične obvladovati in nadzorovati lastno telo, upanje in želje se prebujajo. A to gibanje in napredek sta lahko naporna in ne vedno zelo očitna, dosežki in zmogljivosti nihajo lahko iz ure v uro ali med dnevi. Številni so dejavniki, ki okrevanje vzpodbujajo (postopnost, vodenje, vztrajnost), nekateri ga ovirajo (utrujenost, slabše počutje, časovni pritisk). Utrudljivost je dokaj težko prepoznana, a zelo neprijetna ovira.
Gibanje izboljšuje počutje, krepi zmogljivosti in spretnosti, utrjuje samozavest, izboljšuje razpoloženje, narašča motivacija.
Pasti pri utrjevanju motivacije za gibanje in prizadevanje za lastno okrevanje
V začetnem obdobju okrevanja je lahko napredek opazen, včasih celo opazimo izboljšanje iz dneva v dan, opozarja dr. Vesna Radonjić Miholič. To vzpodbuja vztrajanje v aktivnosti, povečuje prizadevnost, vzbuja radost in optimizem, še posebej, če napredek opažajo tudi bližnji, terapevti, prijatelji. Potem pa lahko nastopi okrevanje, ko izboljšanja in napredek nista več tako opazna, pa vendar sta prisotna. Izboljšanje se lahko pokaže v bolj zanesljivih, stabilnih dosežkih, ali ko isto aktivnost opravlja bolnik z manj napora, ga manj utruja. Tovrsten napredek lahko spregleda, prezre in motivacija za nadaljnjo dejavnost blago stagnira. Včasih potrebuje vzpodbudo iz okolice, skupno preverjanje dosežkov. Pri možganski kapi je nujna telesna dejavnost tudi za vzdrževanje in ohranjanje doseženega okrevanja, napredki so manj opazni, a ne nepomembni. Opuščena ali zanemarjena dejavnost pa lahko zelo hitro vodi do ponovne obuditve prvotnih težav (izguba kondicije, utrujenost, malodušje, zapiranje vase).
Kaj lahko naredi bolnik, da bo vztrajen in dosleden pri redni telesni dejavnosti?
Bolnik mora razumeti pomen telesne dejavnosti, ustvariti dosegljive in postopne cilje, si organizirati vsakodnevno življenje. Odločiti se je potrebno za življenje, ga narediti pestrega in polnega. Čas za telesno dejavnost naj bo v vsakem dnevu. Izbrati je potrebno primerno dejavnost in jo postopoma nadgrajevati. Zelo dragoceno je, če del telesne dejavnosti ali vadbe počnemo v naravi, na svežem zraku, ob dnevni svetlobi. Pri dejavnostih bomo lažje vztrajali, če si ustvarimo navado – te dejavnosti potem počnemo redno in ne potrebujemo vedno znova napora, da se odločimo, kdaj bi začeli kdaj pa preložili. Navado tvorimo tako, da predvidimo isti čas in prostor ter redno izvajamo vaje. Poskušajmo vsaj tri tedne redno vaditi, da ustvarimo in utrdimo navado.
V prihodnjem članku bomo predstavili zgodbo bolnika po možganski kapi.
Vir: Sporočilo za medije novinarske konference ob Svetovnem dnevu možganske kapi, 2024
Foto: Pixabay