Piše mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med.
Ob naslovu ste verjetno zastrigli z ušesi, ker ne veste kaj bi naredili z oboroženim delom naslova v prispevku. Če boste dolgi zrli v naslov, boste morebiti nekateri prišli do ideje, da gre v vseh akcijah za neke vrste bojno strategijo, moteč je le tisti del z kolenom.
Da ne bom preveč motovila – razpravljala bom o stradalnih strategijah našega organizma in njihovi kolateralni škodi za (mišično) maso in funkcijo. Tudi srčno mišico. Torej takrat, ko ni zadostnega vnosa hrane.
Stradanje
Z besedo stradanje (ang. starvation, vir https://en.wikipedia.org/wiki/Starvation) v medicini opredeljujemo stanja, ki so povezana z pomanjkljivim vnosom hrane in se odražajo v motnjah fizioloških sistemov. Stradanje je torej izraz, ki ga uporabljamo v primeru premajhnega vnosa energije ali posameznih hranil. Gre za spekter različnih primanjkljajev energije in posameznih hranil, ki na različne načine vplivajo na delovanje telesa. Pogosto je vzrok stradanja premajhen vnos energijskih substratov (berite goriva za presnovne procese), ki so predvsem ogljikovi hidrati in maščobe v hrani. Ker je energijska oskrba prioriteta našega organizma, se v primeru prenizkega vnosa ogljikovih hidratov in maščob za energijske potrebe uporabljajo tudi beljakovine iz hrane. Tako neredko pridemo do navideznega paradoksa. Posameznik uživa zadosti ali zelo veliko beljakovinskih živil (ali pa dopolnil), ker pa ne vnaša zadosti maščob in ogljikovih hidratov, se lahko ob tem razvije poleg energijske tudi beljakovinska podhranjenost. Podhranjenost je lahko tudi samo beljakovinska, kadar telo le nekako skonstruira pozitivno energijsko bilanco iz vsega kar poje, beljakovin pa ostane premalo za potrebe beljakovinske presnove.
Presnovne zakonitosti so zapletene
Od tod naprej postajajo stvari samo še bolj zapletene. Telo namreč potrebuje energijo 24 ur na dan za energijske potrebe bazalne presnove in še dodatno za različne dejavnosti. Presnovne zakonitosti niso takšne, da bi lahko pokrili energijske potrebe za 24 ur z enim vnosom hrane na dan. Če pojemo vse kar potrebujemo naenkrat, je to za telo na kratek rok preveč in začne nalagati odvečno energijo v maščobne zaloge. To zelo dobro vedo žrtve »prenajedanja«, ki se po navadi prikaže kot debelost. Da je energijska bilanca še bolj zapletena, na porabo energije pri posamezniku vpliva njegov spol, starost, količina puste mase, temperatura okolja, navade, kot je kajenje, in seveda presnovno stanje posameznika. Energijske potrebe pri bolezenskih stanjih so velikokrat višje, kdaj pa tudi nižje od energijskih potreb zdravih. Če jih ne izmerimo, ne vemo kakšne so.
Ve skupaj pa ob prenizkih in/ali neuravnoteženih hranilnih vnosih še dodatno zapletajo posledice stradanja, ki so povezane z premajhnim vnosom drugih hranil. Na primer, neuravnoteženi vnosi hranil s potrebami posameznika pri raznih dietah. Posledice so lahko za zdravje zelo neprijetne, ker so zaradi različnih oblik stradanja lahko prizadeti različni organi in organski sistemi. Tudi srce!
Prva pomoč pri stradanju
Kadar telo ne more zadostiti svojim energijskim potrebam z vnosom hrane, ker ga ni ali pa je majhen ali pa ga ni takrat, ko ga potrebuje, si prvo pomoč nudi kar samo. Za namen preživetja se odzovejo sistemi za obvladovanje stresa, predvsem stresni hormoni. V prvih 12-24 h, po tem, ko nima več zaloge glukoze iz glikogena iz jeter, ti mehanizmi pomagajo vzdrževati telesno energetiko preko procesov glukoneogeneze predvsem z razgrajevanjem beljakovinskih struktur. Ker je mišična zaloga največja, so te najprej na udaru. Stopnja razgrajevanja je še bistveno višja pri raznih kroničnih bolezenskih stanjih, posebej v fazah njihovega poslabšanja. Ob tem je treba povedati, da je pri kroničnih boleznih razgraditvena (kahektična) presnova že nastavljena, zato je za kronične bolnike zelo pomembno, da imajo čim manj nenadzorovanega stradanja in ob ustreznem energijskem tudi višji beljakovinski vnos kot zdravi. V podobno smer gredo tudi starostniki.
Pri zdravih ljudeh se telo po približno 24 urah poskuša prilagoditi na stradanje tako, da se presnovna energetika s pomočjo stresnih hormonov preusmerja na energijske vire iz maščob, začne se tudi produkcija ketonov. Torej namesto kvalitetnega »bencina« iz hrane začne uporabljati »nadomestni bencin«, ki je slabši, ker se porabljajo lastne aminokisline iz mišic. Tudi srčne mišice!
Kadar to stradanje traja dlje časa, skuša telo tudi znižati bazalno presnovo, zato se na nivoju centralnih komand (možgani) hormonski promet regulira tako, da se zmanjša spodbujanje tvorbe nekaterih hormonov. Tipično se zmanjša tvorba ščitničnega hormona T3 in spolnih hormonov. Ti niso nujni za preživetje.
Prva pomoč je relativno uspešna le na nivoju zdravega medveda, ki spi v brlogu.
Ta prva pomoč ima namreč številne napake. Pri relativno zdravih ljudeh nekaj tednov k preživetju pomagajo tudi spodbudni vplivi stresnih hormonov, ki sprva spodbujajo voljo in razpoloženje. Ko pa telo postaja izčrpano, njihov učinek popušča in takrat se začnejo razvijati depresivne motnje, brezvoljnost in nezainteresiranost. Ta stanja poznamo iz tako imenovanih stavk s stradanjem. Tudi Gandi ni nikoli stradal več kot 21 dni.
Ta scenarij ima tudi omejen čas trajanja. Nekaj tednov deluje pri zdravih, ob popolnem stradanju je preživetje lahko največ približno 3 mesece, če so ti posamezniki izhodiščno debeli, pa tudi več.
Prva pomoč pa se hitro pokvari, ko je nekdo telesno dejaven. Ker je telesna dejavnost stres, se telo na stradanje ne more prilagoditi tako kot medved, ki je zdrav in spi v brlogu, temveč so bolezenske posledice stradanja vidne veliko prej. Ključni vzrok je relativno višja izguba mišične in druge puste mase v telesu. To slabi delovanje različnih organov in organskih sistemov. Tudi srca!
Stradanje pri kroničnih bolnikih
Še slabše jo odnesejo kronični bolniki. Pri njih prilagoditveni mehanizmi za ohranjanje mišične mase že v osnovi delujejo relativno slabše, ker sta preklop na gorivo iz maščob in tvorba ketonov zaradi bolezenskega presnovnega ozadja bistveno manj učinkovita.
Tudi starostnik, ki zboli in obleži za en teden, ter med tem ne je ali pa pomanjkljivo uživa hrano, velikokrat ne vstane več iz postelje. V ljudskem jeziku rečemo, da ga je »vzela postelja«. Velikokrat k temu pripomore še dodatno popuščanje (razgrajevanje) že oslabele srčne mišice.
Tu končno pridemo do strela v koleno. Če nekdo misli, da bo »hujšal« za zdravje, med tem ko je bolan, ima pri bolnikih ta manever podobne posledice, kot da bi se ustrelili v koleno. Težje vstanejo iz postelje.
Več o debelosti, preberite tukaj: