Športno srce

Piše: Doc.dr. Katja Ažman Juvan, dr.med., Klinični oddelek za kirurgijo srca in ožilja, UKC Ljubljana

Izraz športno srce označuje skupek prilagoditev, do katerih privede dolgotrajna intenzivna telesna vadba. Te prilagoditve omogočajo zadovoljitev povečanih potreb po kisiku med velikimi telesnimi napori. Za razvoj takšnih prilagoditev naj bi bilo dovolj že 4 ure intenzivne vadbe tedensko.

Da se srca športnikov razlikujejo od src nešportnikov, je znano že več kot stoletje. Henschen je že leta 1899 opisal, da so srca tekačev na smučeh večja in zadebeljena, kar je ugotovil s preprosto perkusijo (otrkavanjem stene prsnega koša). Odkar imamo na razpolago sodobnejše slikovne preiskave (predvsem ultrazvok in magnetnoresonančno slikanje srca), se je vedenje o prilagoditvah src športnikov zelo izpopolnilo. Področje je postalo še posebno aktualno zaradi več zelo odmevnih nenadnih srčnih smrti mladih vrhunskih športnikov. Nenadne srčne smrti so pri mladih športnikih večinoma posledica neprepoznanih podedovanih ali prirojenih srčnih bolezni, najpogosteje gre za različne oblike bolezni srčne mišice, t.i. kardiomiopatije, ki jih iščemo s preventivnimi pregledi. Prilagoditvene spremembe lahko včasih posnemajo zgodnje spremembe pri kardiomiopatijah, zato je poznavanje sprememb pri športnem srcu ključnega pomena za pravilno razlikovanje med fiziološkimi prilagoditvami in srčno-žilnimi boleznimi. S tem se izognemo nepotrebnim diskvalifikacijam športnikov zaradi napačne postavitve diagnoze srčno-žilne bolezni, obenem pa ne zamenjamo začetnih patoloških sprememb za fiziološke, kar bi bilo za športnika lahko usodno, če nadaljuje s tekmovalnim športom.

Kaj se dogaja s srčno-žilnim sistemom med telesno vadbo?

Med dinamično vadbo (kot je na primer tek na dolge proge) pride do znatnega porasta srčne frekvence in utripnega volumna srca (volumna, ki ga srce iztisne v enem utripu), tako da srce prečrpa velik volumen krvi (tudi do 7-krat večji kot v mirovanju). Upor v perifernem žilju pade (predvsem na račun razširitve žil v delujočih mišicah), porast krvnega tlaka je zmeren. Obremenitev srca med tovrstnimi obremenitvami je predvsem volumska.

Med statično vadbo (kot je na primer dvigovanje uteži) je porast srčne frekvence bistveno manjši, porast krvnega tlaka pa zelo izrazit , tudi do 345/245 mmHg ! Obremenitev srca je tako predvsem tlačna.

Večina športnih panog sicer vključuje kombinacijo dinamične in statične vadbe in je način prilagoditve srca odvisen od razmerja med obema.

Kako je videti športno srce?

Dolgotrajna intenzivna telesna vadba privede do morfoloških, električnih in funkcijskih sprememb na srcu.

Morfološke spremembe

Pri približno polovici športnikov pride do povečanja (praviloma vseh) srčnih votlin in zadebelitve sten prekatov. Velikost levega prekata, ki je najbolje raziskana srčna votlina, se v povprečju poveča za 10-15 %, debelina sten levega prekata za 10-20 %. Ob tem je potrebno poudariti, da so pri večini športnikov dimenzije še vedno znotraj meja za nešportno populacijo. Le 2 % športnikov ima debelino sten levega prekata v območju, ki se prekriva s spremembami, ki jih najdemo pri začetni obliki hipertrofične kardiomiopatije, ki je najpogostejši vzrok nenadne srčne smrti mladih v zahodnem svetu.

Pri dinamični vadbi, kjer je obremenitev srca predvsem volumska, pride predvsem do povečanja vseh štirih srčnih votlin, medtem ko se stene obeh prekatov le malo zadebelijo. Pri statični vadbi, kjer je obremenitev srca predvsem tlačna, pa ne pride do povečanja srčnih votlin, temveč do zadebelitve sten levega prekata, ki pa tudi ni zelo izrazita.

Slika 1: Ultrazvočni posnetek srca tekača na dolge proge, ki ima zaradi volumske obremenitve povečan levi prekat.
Slika 2: Ultrazvočni posnetek srca dvigovalca uteži, ki ima zaradi tlačne obremenitve zadebeljeno steno levega prekata.

Električne spremembe ugotavljamo s snemanjem elektrokardiograma (EKG). Po eni strani so posledica zgoraj opisanih morfoloških sprememb, po drugi strani pa sprememb v delovanju avtonomnega živčevja (to je živčevje, na katerega imamo le malo vpliva). Morfološke spremembe se v EKG kažejo kot spremembe, ki so značilne za povečanje srčnih votlin ali zadebelitev sten prekatov.  Najbolj prepoznaven znak povečane aktivnosti parasimpatičnega živčevja pa je nižji srčni utrip v mirovanju (sinusna bradikardija). Pri športnikih je zelo pogosto tudi izrazitejše nihanje srčne frekvence z dihanjem (respiratorna sinusna aritmija), srčni utripi lahko izvirajo tudi iz drugih žarišč v preddvoru, zato lahko prihaja tudi do nenevarne upočasnitve prevajanja v srcu (atrioventrikularni blok I. stopnje in II. stopnje Mobitz 1).

Funkcijske spremembe vključujejo boljšo polnitev srca in večji utripni volumen srca.

Kaj vpliva na izraženost sprememb pri športnem srcu?

Med najpomembnejšimi dejavniki so spol (prilagoditve so pri moških bolj izrazite kot pri ženskah), starost (pri odraslih športnikih so bolj izrazite kot pri adolescentih), rasa (pri temnopoltih so bolj izrazite kot pri ostalih rasah), velikost (pri večjih športnikih so bolj izrazite kot pri manjših), genetski dejavniki in, kot je bilo že navedeno, vrsta športne panoge. Velikost in debelina sten levega prekata se najbolj povečata pri vrhunskih veslačih, tekačih na smučeh, kolesarjih in plavalcih, sledijo tekači na dolge proge, nogometaši in teniški igralci.

V povprečju so prilagoditve tako najizrazitejše pri visokih temnopoltih športnikih, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi.

Ali lahko šport škodi sicer zdravemu srcu?

Spremembe, ki jih na srcu povzroči dolgotrajno intenzivno ukvarjanje s športom, veljajo za fiziološke in benigne, vendar pa izseldki raziskav kažejo, da so pri majhnem deležu predvsem vzdržljivostnih športnikov lahko povezane tudi z nekaterimi srčno-žilnimi zapleti. Tako je pogostnost atrijske fibrilacije pri vzdržljivostnih športnikih srednjih let 5-krat večja kot pri nešportnikih primerljive starosti (pri starejših športnikih se pogostnost v primerjavi z nešportniki zmanjša, ker imajo v povprečju nižji krvni tlak in manj koronarne bolezni, ki predstavljata najpomembnejša dejavnika tveganja za atrijsko fibrilacijo). Že dlje je znano, da imajo športniki več prekatnih motenj ritma, ki so večinoma nenevarne, vendar pa se lahko pri redkih ultravzdržljivostnih športnikih, ki imajo najverjetneje tudi določeno genetsko nagnjenost, pojavijo tudi nevarne prekatne motnje ritma. Vzdržljivostni športniki imajo (predvsem v starosti) nekoliko več prevodnih motenj, ki zahtevajo vstavitev srčnega spodbujevalnika. Poleg tega so pri veteranskih ultravzdržljivostnih športnikih z magnetnoresonačnim slikanjem odkrili več vezivnega tkiva (fibroze) v srčni mišici, katerega pomen še ni povsem jasen, a bi lahko predstavljalo izvor motenj ritma, z računalniško-tomografskim slikanjem pa tudi več kalciniranih oblog na srčnih žilah kot pri primerjalnih skupinah nešportnikov.

Zaključek

Redna telesna vadba ima mnogotere koristi za zdravje srčno-žilnega sistema in tudi zdravje nasploh. Spremembe, ki jih dolgotrajna intenzivna vadba povzroči na srcu, so morfološke, električne in funkcijske, in služijo zadovoljevanju povečanih potreb po kisiku med vadbo. Spremembe so lahko različno izražene in lahko včasih posnemajo zgodnje spremembe pri nekaterih srčno-žilnih boleznih (predvsem kardiomiopatijah), pri katerih so lahko veliki telesni napori povezani z zapleti, ki vključujejo tudi nenadno srčno smrt. Poznavanje prilagoditev je tako ključno, da bi se izognili nepotrebnim diskvalifikacijam športnikov zaradi napačne postavitve diagnoze srčno-žilne bolezni, obenem pa ne zamenjali začetnih bolezenskih sprememb za fiziološke, kar bi bilo za športnika lahko usodno.

V zadnjih dveh desetletjih se kažejo tudi povezave med dolgotrajno zelo intenzivno vzdržljivostno vadbo in nekaterimi motnjami ritma, pojavom fibroze v srčni mišici in morda tudi kalcificirajočo koronarno boleznijo, a je potrebnih še več večjih raziskav, preden bodo zaključki lahko trdnejši.