V uredništvo smo prejeli spodnje vprašanje, na katerega odgovarja prim. Matija Cevc, dr. med. kardiologije
Spoštovani.
Star sem 68 let in sem pred enim letom utrpel srčni infarkt, temu pa je sledila še težava s srčnim ritmom in so mi zato vstavili srčni defibrilator. Čeprav mi spolnost pomeni še vedno veliko se od teh dogodkov dalje ne upam več opravljati »družinskih dolžnosti«, dodaten strah pa je tudi to, da imam težave z erekcijo. Se pa sprašujem, ali je moj strah upravičen in ali lahko kljub tem boleznim nadaljujem s spolno dejavnostjo?
Odgovor:
Niso redki, ki jih je strah spolnega življenja po srčno-žilnem dogodku, a je ta strah v veliki večini primerov popolnoma nepotreben. Dejstvo je, da je spolnost med starejšo populacijo pomembna in vpliva na dojemanje kakovosti življenja. Čeprav z leti zanimanje za spolnost plahni, je v nedavni raziskavi med osebami, starimi 65 do 80 let, kar 76 % potrdilo, da je zanje spolnost pomembna, in 50,9 % moških ter 30,8 % žensk je zatrdilo, da so kljub letom redno spolno dejavni. Pri tem pa so bili tisti, ki so imeli urejeno spolno življenje, bistveno bolj zadovoljni s svojim zdravjem in kakovostjo življenja. Tudi številne druge raziskave so pokazale podobne rezultate. Še več, pred kratkim so objavili rezultate raziskave, ki je pokazala, da je prišlo med bolniki s koronarno boleznijo do 10 % zmanjšanja koronarne umrljivosti, skupna umrljivost pa se je znižala kar za 44 %, če so imeli odnos enkrat tedensko! V drugi raziskavi so primerjali osebe, ki imajo odnos enkrat tedensko s tistimi, ki ga imajo le do enkrat letno. Tudi v tej raziskavi so ugotavljali med spolno bolj aktivnimi osebami za 49 % nižjo skupno umrljivost, za 21 % nižjo srčno-žilno umrljivost in za 69 % nižjo umrljivost zaradi rakavih obolenj, moški, ki so imeli izliv vsaj enkrat tedensko, so imeli značilno manj raka na prostati.
Strokovnjaki opozarjajo, da se pri obravnavanju spolnosti pogosto pozablja na druge, prav tako zelo pomembne oblike spolnosti, kot so npr. dotikanje, božanje, objemanje, samozadovoljevanje ipd., ki so med starejšo populacijo pogoste, a jih zaradi družbenih konvencij običajno zanemarjamo in se o njih sploh ne govori. Ne nazadnje je bila spolna dejavnost med starostniki še do nedavna tabu tema in le redki zdravniki se pri obravnavi bolnikov dotaknejo tudi tega področja. Še poseben problem predstavlja tudi erektilna disfunkcija, ki je opredeljena kot dolgotrajna nezmožnost doseganja in/ali vzdrževanja zadostne erekcije za spolno delovanje. Erektilna disfunkcija predstavlja prvo manifestacijo sistemske žilne bolezni ter je tudi pomemben dejavnik tveganja za srčno-žilno bolezen. Med srčno-žilnimi bolniki je erektilna disfunkcija dvakrat bolj pogosta kot med splošno populacijo in jo ima od 47 % do 75 %. K sreči pa se da to težavo dokaj uspešno obvladati z zdravili (npr. sildenafil, tadalafil).
Tisti, ki so imeli urejeno spolno življenje, so bistveno bolj zadovoljni s svojim zdravjem in kakovostjo življenja.
Številne raziskave so pokazale, da lahko osebe, ki pri zmerni telesni dejavnosti (npr. sprehod, pospravljanje, hoja s tempom 5 km/h ipd.) nimajo težav, s spolno dejavnostjo nadaljujejo brez večje nevarnosti. Seveda je zelo odvisno od tega, kakšna, kako intenzivna in kako dolga je aktivnost. Meritve so pokazale, da je pri zdravih heteroseksualnih osebah ob »poprečnem« spolnem aktu poraba energije pri moških 100 kcal (6 MET), pri ženskah pa 69 kcal (5,6 MET) oz. poprečno 85 kcal ali 3,6 kcal/min. Tudi porast srčnega utripa se razlikuje med ženskami in moškimi – pri moških je poprečni utrip 96/min, pri ženskah pa 90/min in najvišji (tik pred in ob orgazmu) 126/min proti 110/min. Sočasno s tem pride tudi do zmernega zvišanja krvnega tlaka (pri moških se sistolni tlak zviša s 120 na 141 mmHg, pri ženskah s 110 na 121 mmHg). Pri »ekscesnih« primerih pa se lahko utrip povzpne celo do 170 /min.
Načeloma velja, da je pri bolnikih s srčnim popuščanjem ali po koronarnem dogodku pred ponovnim pričetkom spolne aktivnosti zelo koristno in smiselno, da so redno aerobno telesno dejavni, še bolje pa je, da se vključijo v srčno rehabilitacijo (npr. vključitev v koronarni klub). To je namreč lahko zelo dober pokazatelj zmogljivosti in “usposobljenosti” za spolnost.
Izredno pomembno je tudi, da se ne opusti zdravil, ki so namenjena izboljšanju srčno-žilnih simptomov zaradi strahu, da bi ta zdravila lahko vplivala na željo in kakovost spolnega življenja. Skrb za zdravje srca mora biti na prvem mestu.
Po drugi strani pa je treba vedeti, da so zdravila za zdravljenje erektilne disfunkcije sicer varna, a se jih ne sme uporabljati sočasno z nitrati tj., zdravili za zdravljenje bolečine v prsih, ki so posledica bolezni koronarnih arterij. Nitratov pa se ne sme uporabiti 24-48 ur po uporabi zdravila za erektilno disfunkcijo.
Če zaključim, spolna dejavnost po srčno-žilnem dogodku je večinoma varna in pomembno izboljša kakovost življenja. Je pa prav, da se pri tem držimo nekaterih priporočil, kot npr. skrbno jemanje predpisane terapije, redna telesna dejavnost, izogibanje ekscesnim in energetsko napornim spolnim praksam, nikakor pa se ne sme uporabiti sočasno ali pa v kratkem medsebojnem razmaku zdravila proti erektilni disfunkciji in nitrate.