Človekovo telesno in psihično počutje sta tesno povezana. Čeprav je že dolgo znano, da kronične bolezni, med katere uvrščamo tudi sladkorno bolezen, pomembno vplivajo na bolnikovo psihično stanje, se je do nedavnega medicina ukvarjala predvsem z bolnikovim telesom. Psihične motnje so pogoste, a so neredko slabo izražene, tako, da jih pri običajnem pregledu spregledamo.
Kaj je sladkorna bolezen?
Je ena najpogostejših kroničnih bolezni. Opredeljena je kot skupina presnovnih motenj, za katero je najbolj značilna povišana raven glukoze v krvi – hipoglikemija. Hiperglikemija lahko povzroča značilne simptome in znake: suha usta, žejo, pogosto mokrenje, nočno mokrenje, hujšanje kljub običajnemu apetitu, utrujenost, motnje ostrine vida, srbenje spolovila. Več let trajajoča hiperglikemija vodi do kronične okvare, motnje ali celo odpovedi delovanja različnih organov, posebno oči, ledvic, živcev, srca in žilja.
Kako pogosta je sladkorna bolezen?
Je ena najpogostejših kroničnih bolezni. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da ima na svetu kar 246 milijonov odraslih ljudi (5,9 % prebivalstva) sladkorno bolezen. Pričakujemo, da bo do leta 2025 na svetu več kot 380 milijonov bolnikov s sladkorno boleznijo (7,1 % prebivalstva), leta 2030 pa 438 milijonov (7,8 %). Še vsaj toliko oseb ima predstopnjo sladkorne bolezni. Na podlagi opravljene mednarodne ankete so ocenili, da je bilo v Sloveniji leta 2007 približno 125.000 bolnikov s prepoznano sladkorno boleznijo, kar predstavlja 6,25 % prebivalstva. Med odraslimi (starimi od 20 do 79 let) je bilo leta 2006 po ocenah različnih mednarodnih diabetoloških organizacij v Sloveniji kar 9,8 sladkornih bolnikov.
Sladkorna bolezen in kronični zapleti
Po poteku je to ena najbolj nepredvidljivih bolezni. Običajno od pojava bolezni do pojava njenih kroničnih zapletov predeče od 15 do 20 let. Vzrok za njihov nastanek je hiperglikemija. Čim višja je in čim dalj časa traja, večja je verjetnost za okvaro organov. Ker je nastajanje zapletov dolgo časa neboleče, jih, če jih ne iščemo, odkrijemo šele v že zelo razviti stopnji, ko je zdravljenje težje in manj uspešno. Kronični zapleti sladkorne bolezni so med prebivalstvom vodilni vzrok za slepoto, dializno zdravljenje in amputacijo okončin. Močno je zvišano tveganje za srčnožilno bolezen in možgansko kap.
Sladkorna bolezen in življenje z njo
Pri oskrbi sladkorne boleni ima bolnik odločilno vlogo, saj je odgovoren za vsakodnevno zdravljenje svoje bolezni. Zaradi bremena kronične bolezni z nepredvidljivim potekom in bremena odgovornosti za njeno vodenje so bolniki s sladkorno boleznijo zelo psihično obremenjeni. Pogosteje zbolevajo za duševnimi motnjami kot osebe brez sladkorne bolezni, a, žal, v več kot dveh tretjinah primerov njihovih duševnih težav ne prepoznamo.
Postavitev diagnoze kronične bolezni pri posameznikih povzroči močan čustven odziv, ki običajno traja do tri tedne. V tem času jih večina najde ravnovesje in se sooči s težavami. Pogosto pa odkritje kronične bolezni spremlja žalovanje, ki vključuje zanikanje bolezni (posameznik se ne more sprijazniti z dejstvom, da je zbolel), jezo (zakaj se je to zgodilo ravno njemu) in žalost (da se je to zgodilo). Proces žalovanja se konča v nekaj tednih ali mesecih, ko bolnik sprejme svoje stanje.
Ko akutni stres mine, se pri kroničnih bolnikih lahko pojavi kronični stres. Poleg običajnih življenjskih problemov bolnike s sladkorno boleznijo stalno obremenjuje strah pred razvojem kroničnih zapletov sladkorne bolezni; teži jih občutek krivde zaradi neupoštevanja terapevtovih navodil in nedoseganja zastavljenih ciljev zdravljenja.
V poteku sladkorne bolezni so trenutki oziroma obdobja, ko so bolniki posebno psihično ranljivi: zlasti ob spremembi zdravljenja (predvsem ob uvedbi insulinske terapije) in ob pojavu kroničnih zapletov. Ta dva dogodka pomenita prelomnico v poteku sladkorne bolezni, ki jo pogosto spremljata huda zaskrbljenost in depresija. Kronični zapleti so dokaz bolezni tudi za bolnike, ki so jo dolga leta ignorirali; za tiste, ki so se z boleznijo sicer že zdavnaj sprijaznili, pa zapleti pomenijo uresničitev njihovih skritih bojazni. Vsi, ki so verjeli, da z dobro urejenostjo sladkorne bolezni lahko preprečijo pojav zapletov, so razočarani. Ob pojavu kroničnih zapletov se pogosto spremeni bolnikov odnos do bolezni, izobraževanja in samokontrole, pogosto postanejo odvisni od pomoči drugih, potrebna je poklicna prekvalifikacija.
Sladkorna bolezen in duševne motnje
Vpliv sladkorne bolezni na bolnikovo duševnost še ni povsem raziskan. Odrasli bolniki imajo več težav pri pomnjenju kot vrstniki, ki nimajo sladkorne bolezni. Težave so obratno sorazmerne s stopnjo urejenosti sladkorne bolezni. Vzrok motenj pomnjenja je verjetno psihoorganski.
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo so bolj pogoste tudi duševne bolezni in obratno, med bolniki z duševnimi boleznimi (manično depresivna psihoza, shizofrenija) je višja pojavnost sladkorne bolezni. Ni še povsem razjasnjeno, ali duševne bolezni vplivajo na pojav sladkorne bolezni, ali je sladkorna bolezen posledica zdravljenja z antidepresivi in antipsihotiki.
Najpogostejše duševne motnje, ki jih imajo bolniki s sladkorno boleznijo, so: anksioznost, fobične motnje, motnje hranjenja in depresija.
Anksioznost ali tesnobnost pri bolnikih s sladkorno boleznijo pomeni poleg zmanjšane kakovosti življenja tudi slabšo skrb za bolezen. Pojavnost je večja kot v populaciji na splošno. Pri analizi 18 raziskav, v katere je bilo vključenih 4.076 preiskovancev (2.584 bolnikov s sladkorno boleznijo in 1.492 kontrolnih oseb) so pri 14 % bolnikov ugotovili težjo obliko anksiozne motnje, več kot 40 % jih je imelo simptome anksioznosti. Pri ženskah je bila pojavnost skoraj dvakrat pogostejša kot pri moških, podobna je bila pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 in tipa 2. Glede na to, da se po zdravljenju anksioznosti zmanjša psihološki stres in izboljša urejenost sladkorne bolezni, je pomembno, da anksioznost odkrijemo. Po zdaj znanih podatkih je odkritih manj kot polovica bolnikov.
Fobične motnje (bolezenski strahovi) se pri bolnikih s sladkorno boleznijo pojavljajo znatno pogosteje. Bolniki se bojijo pogleda na kri, injekcij, poškodb pri samoinjiciranju in odvzemu krvi za meritve glukoze, strah jih je hipoglikemij in kroničnih zapletov.
Motnje hranjenja so pri bolnikih s sladkorno boleznijo raziskovali v številnih raziskavah v zadnjih 30 letih. Ugotovili so, da pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 prevladujeta anoreksija in bulimija, pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 pa prenajedanje. Imeti sladkorno bolezen pomeni dvakrat večjo verjetnost imeti motnjo hranjenja, pri kater prevladujejo ženske. Bolnice in bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 in motnjami hranjenja imajo običajno sladkorno bolezen slabo urejeno v daljšem časovnem obdobju. Vbrizgavajo si manj inzulina, kot bi bilo potrebno, pogosto imajo ketoacidozo in kronične zaplete sladkorne bolezni. Bolniki, predvsem pa bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 so običajno prekomerno hranjeni, imajo nizko samospoštovanje ter kažejo depresivno in drugo psihopatološko simptomatiko. Pomembno je, da zdravstveni delavci pri svojem delu z bolniki s sladkorno boleznijo pomislijo tudi na možnost motenj hranjenja in ob njihovi ugotovitvi ustrezno ukrepajo.
Depresija je najbolj pogosta duševna motnja, za katero v življenju zboli vsaj petina žensk in desetina moških, v vsakem trenutku pa je depresivna vsaka dvajseta oseba. Žal dva od treh takih primerov ostaneta neodkrita. Depresija se pogosto ponavlja (50 % oseb po prvi epizodi zboli ponovno, 70 % po drugi epizodi in 90 % po tretji), skoraj tretjina bolnikov pa trpi za kronično depresijo.
Pojavnost depresije pri bolnikih s sladkorno boleznijo je pomembno večja kot med prebivalstvom na splošno (od dva do trikrat) in obratno, med depresivnimi bolniki je več takih, ki imajo tudi sladkorno bolezen. Še vedno pa ostaja nepojasnjena vzročnost njune sopojavnosti. Za depresijo zbolijo osebe, ki so bolj dovzetne za razvoj depresije (depresija v družini, prirojena nagnjenost k depresiji, težko otroštvo, kronične bolezni), ko se pojavijo sprožilni dejavniki (neprijetni dogodki) ali so prisotni dejavniki, ki vzdržujejo depresijo (brezposelnost, osamljenost, napredovanje kroničnih zapletov sladkorne bolezni).
O depresiji govorimo, ko je posameznikovo razpoloženje več kot dva tedna vsak dan zelo negativno ali se v tem času opazno zmanjšata njegovo zadovoljstvo in zanimanje za skoraj vse dejavnosti, ki so ga prej zadovoljevale. Prisotni pa morajo biti še drugi simptomi depresije, ki se kažejo v spremenjenem vedenju, spremenjenem čustvovanju in tudi telesni simptomi depresije.
Prepoznavanje simptomov depresije je pri bolnikih s sladkorno boleznijo zelo težavno, saj se s simptomi in znaki sladkorne bolezni pogosto prekrivajo. Najpogostejši so: izguba telesne teže, utrujenost, motnje spanja, upočasnjenost in izguba interesa za spolnost. Pri prepoznavanju depresije in psihosocialnega stanja bolnika si lahko pomagamo tudi z vprašalniki.
Pomembno je, da bolniki ali njegovi svojci opazijo simptome depresije, ki se lahko razvijajo tudi nekaj mesecev in o težavah spregovorijo z družinskim zdravnikom ali diabetologom. Zdravnik bo ocenil ali ima bolnik blago, zmerno ali globoko depresijo. Na osnovi tega se bo odločil ali bo depresijo zdravil sam ali bo bolnika poslal na pregled k psihiatru.
Depresija je ozdravljiva duševna motnja, vendar je pomembno, da jo čim prej prepoznamo in začnemo zdraviti. Le tako bo posameznik občutil kar najmanj posledic, zdravljenje pa bo hitrejše in uspešnejše. Dlje, kot je trajala depresija in čim globlja je bila, dlje je treba čakati na učinek zdravljenja in dlje jo je treba zdraviti.
Nespoznana in nezdravljena depresija pomeni, poleg slabše urejene sladkorne bolezni tudi večjo nevarnost za pojav ishemične bolezni srca, dvakrat večjo nevarnost za smrt zaradi nje, slabši izhod po srčni ali možganski kapi, večjo verjetnost za njuno ponovitev, za približno 40 % večjo smrtnost bolnikov z rakavimi boleznimi.
Blago depresijo lahko zdravimo samo z dejavnostmi, ki so prijetne in spodbudne. Pri zmerni depresiji lahko izboljšanje nastopi tudi samo z jemanjem zdravil (antidepresivov) a bo ob hkratnem izvajanju prijetnih in spodbudnih dejavnosti nastopilo prej. Pri globoki depresiji pa je izvajanje prijetnih in spodbudnih dejavnosti ob hkratnem jemanju zdravil za okrevanje nujno.
Za uspešno zdravljenje depresije in sladkorne bolezni je treba zdraviti obe bolezni sočasno. Zaradi depresije se namreč poslabša urejenost sladkorne bolezni, slabo urejena sladkorna bolezen pa poglobi depresijo. Ker je depresija pogosto neodkrita ali do njenega odkritja traja lahko tudi več let, je zaradi slabše urejenosti sladkorne bolezni pri bolnikih večja pogostost kroničnih zapletov sladkorne bolezni.
Ponovitve preprečimo z zdravljenjem prejšnje epizode, z uravnovešenjem vsakodnevnih stresov s prijetnimi dejavnostmi, ki osebe krepijo ter z izvajanjem redne in pravilne samokontrole sladkorne bolezni.
Zaključek
Dobra komunikacija med bolnikom in terapevtom je ključ za premagovanje psiholoških ovir pri zdravljenju sladkorne bolezni in morebitnih spremljajočih psihosocialnih težav. Resnejše duševne motnje je treba prepoznati in bolnika napotiti k ustreznemu specialistu zaradi nadaljnje diagnostike in zdravljenja.
Zaradi pomembnosti psiholoških dejavnikov pri vodenju in samooskrbi bolnikov s sladkorno boleznijo obstaja potreba po usposabljanju članov diabetološkega zdravstvenega tima o komunikaciji, veščini izpraševanja, motivacijskih tehnikah in svetovanju ter njihovo usposabljanje za prepoznavanje psiholoških problemov. Oskrbo bolnikov s sladkorno boleznijo lahko še izboljša sodelovanje s psihologi in psihiatri z znanjem tudi o sladkorni bolezni.
Piše: dr. med. Maja Ravnik Oblak, spec. internist