Piše dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med. Onkološki inštitut
V eni prejšnjih objav sem opisala, kako lahko zdravstvene posledice sindroma relativnega energijskega pomanjkanja (RED-S) povzročijo različne bolezenske znake.
Naj ponovim na kratko. O RED-S govorimo takrat, ko je vnos energije s prehrano premajhen, da bi nekdo, ko se je ukvarjal s športom, pokril tudi potrebe telesa za njegovo osnovno delovanje. Zanka RED-S je tudi, da ne pomaga, če se nekdo naje ravno prav ali celo preveč ob napačnem času. Najesti se je treba takrat, ko telo potrebuje energijo. Na primer, nekdo poje skromen zajtrk, potem gre na kolo, opoldne ne je, ker bi rad izgubil telesno maso, popoldne pa tudi ne. Zvečer se pa naje do sitega in seveda preveč, kot potrebuje. To pomeni, da je telo čez dan skušalo preživeti na kredit (v stresu), kar je podlaga za razvoj RED-S, zvečer pa je bilo hrane preveč in se odvečna energija nalaga v maščobne zaloge. Ne pozabimo, naša bazalna presnova, ki je podpora za osnovne telesne funkcije, je na delu 24/7. Vsak dan, cel mesec, vse leto. Telo pač potrebuje energijo za svoje delovanje.
Da bomo to laže razumeli, poglejmo v zgodovino človeštva.
Učinek pomanjkanja hrane ob telesni dejavnosti
Ker je je telesna dejavnost za telo naporna in povzroča presnovni stres, se telo obnaša tako, kot so ga naučili preživitveni mehanizmi skozi tisočletja. Kadar je posameznik hotel preživeti pred nevarnostjo, je tekel. Recimo, da ga lovi levinja ali kakšna druga žival. Za beg bo porabil veliko energije in ker hoče posameznik preživeti, je organizem razvil mehanizme, ki preko stresnega odziva na telesno dejavnost to energijo zagotavljajo. Telesna dejavnost je torej stres, igralci (živčni sistem, hormoni itd) so podobni kot pri duševnem stresu. Stresni odziv omogoča posamezniku, da teče, četudi prej ni jedel. Za tek/beg oziroma reševanje življenje bo s pomočjo stresnih hormonov »potegnil energijo iz pete«, če je treba. Seveda, če hitro po begu (med begom pač ne gre!) energijske porabe ne bo pokril s hrano, ga bo malce »pobralo«.
Če bodo ti pobegi na programu njegovega življenja pogosti, hrane pa bolj malo, ga bo postopno najedalo in ta stresna »telesna vadba« ga bo zdravstveno načela, ker v telesu po njej ne bo zadosti energije za dobro delovanje. Zato mu bodo stresni hormoni morali pomagati tudi pri preživetju vsakodnevnega življenja. Ob tem se bo, kot rečemo v žargonu »skuril«. Izginjale bodo mišice, kosti bodo postale krhke, imunski sistem bo oslabel, pojavila se bo slabokrvnost, ženskam bo izginila menstruacija, moškim pa testosteron. Izginevalo bo tudi veselje do življenja in pobegi bodo brez prave hrane manj uspešni. Še posebej, ker bo popuščala tudi razsodnost, kar bo pripomoglo k slabši izbiri rešilnih poti… Podobne klinične manifestacije opazimo tudi pri podhranjenosti.
Danes praviloma ne tečemo pred nevarnimi živalmi in ne iščemo hrane po gozdu. Tečemo/kolesarimo/planinarimo zato, ker nas veseli in za zdravje. Hrane je zadosti in preveč.
Neujemanje prehranskega vnosa s potrebami posameznika je posledica neustreznih prehranskih navad, hitenja in drugih stresov v življenju. Hrano velikokrat uporabljamo tudi zato, da se tešimo, ko nam je hudo in ne zmoremo. Ob tem se postopoma staramo, kašen organ počasi popušča in stres pušča posledice na našem telesu in zdravju. Če je maščobnih celic preveč, te s svojimi produkti še dodatno kvarijo naše telo. Temu rečemo negativen vpliv debelosti na razvoj kroničnih bolezni. Ker nihče noče biti debel, se s tem spopadamo na načine, ki jih zmoremo in so nam dostopni. To je počela tudi Micka.
Tu pa se pogosto pojavijo problemi. Namesto, da bi se spopadli s problemi, ki so nas pripeljali do kopičenja maščevja, rešujemo posledice. Z dietami, telesno dejavnostjo »na suho« in brez ustrezne prehrane. Ob tem smo seveda vedno bolj utrujeni, utrudi nas pravzaprav življenje. Problemi pa ostajajo, zato so rešitve velikokrat samo kozmetične. Nekaj kilogramov dol in še več nazaj…Potem se nekaj zgodi.
Diete so v starosti lahko škodljive, če niso skrbno premišljene
Micki je podivjalo srce. Ki verjetno pri sedemdesetih ni bilo več najboljše, a po letih napadov na mišično maso z dietami in odrekanju hrane (in tekočine) takrat, ko jo je najbolj rabila, med telesno dejavnosti, pač tudi srce ne zdrži več. Nekomu drugemu se poškoduje sklep, ker mišice ne zdržijo več…
Reševanje takšnih problemov je vedno kompleksno. Potrebno je pregledati organe, ki delujejo slabo in uvesti ustrezno terapijo. Potrebno je urediti osnovno prehrano glede na prehranske potrebe in zdravstveno stanje posameznika. Še posebej je to potrebno natančno urediti pri starostnikih, ki so tudi prehransko krhki in res potrebujejo prehrano, ki pokrije njihove presnovne potrebe za življenje in telesno dejavnost.
Sliši se enostavno, pa ni! Preden se lotimo urejanja prehrane, je potrebno ugotoviti vzroke, ki vodijo posameznike v prehranske prekrške! Nato mora posameznik razumeti, da je njegovo telo edino, ki ga ima, in ga mora imeti rad takšno, kot je. Njegovo telo ni telo fotomodela in ne mišičastega športnika. Še posebej v starosti. Če želi mišice, mora zanje vaditi in zadosti jesti takrat, ko je glede na potrebe vadbe primerno. Potem bodo mišice »skurile« tudi kakšno maščobno celico.
Diete v starosti so škodljive, tako pravijo tudi strokovne smernice. Vsaka regulacija telesne mase naj bi bila skrbno premišljena in je le redko dejansko koristna za zdravje starostnika.
Diete v starosti so škodljive, tako pravijo tudi strokovne smernice. (Slika je simbolična).
O vsem tem je morala razmisliti tudi Micka. Pogovorila se je s sabo, s svojci in strokovnjaki. Ker so njena prebavila še v odlični formi, je pričela jesti redne obroke normalne prehrane. Zaradi slabe funkcije ščitnice je nekoliko zvišala vnos beljakovin. Ob telesni dejavnosti je jedla tako, kot pravijo priporočila za športno prehrano. Dnevni vnos energije je zvišala za okoli 300 kcal. Ni se več bala športne pijače in energijskih ploščic pri kolesarjenju in hoji po hribih. Ker ni več »športala« na prazno in dehidrirana, je imela za vadbo več energije, zato se je kljub sedemdesetim letom zvišala njena zmogljivost. V ospredju je bila predvsem pozornost na zadosten vnos ogljikovih hidratov glede na zahteve vadbe.
Predvsem pa se je znebila strahu pred hrano in ni imela več slabe vesti, ker je uživala ob hrani. Jedla je seveda zmerno in redno, zato ni čutila želje po prenajedanju oziroma ni potrebovala hrane, da bi tešila svoje stiske.
Že zadnjič sem zapisala, da se ob tem ni zredila niti za gram, nasprotno – telo je postalo bolj prožno in močno! Kar pa je najvažnejše, povrnilo se ji je veselje do športa in življenja. Pri sedemdesetih letih je to največ vredno!
