Piše: prim. Boris Cibic, dr. med.
Pri branju zgodovine bolezni notranjih organov ne preseneča ugotovitev, da se v zadnjem stoletju posebno veliko število raziskovalcev posveča raziskavam o zdravljenju srčnih bolezni. Teh bolezni, zaradi daljšanja preživetja ljudi, je vedno več in njihov potek, če jih ne zdravimo, je v visokem odstotku usoden. Zaradi velike raznolikosti teh bolezni je razumljivo pestra tudi usmerjenost raziskovalcev. V tej združbi je nič koliko teoretikov (biokemikov, inženirjev, farmakologov in patologov) ter praktikov (epidemiologov, živilskih strokovnjakov in največ klinikov – pediatrov, kardiologov in kardiokirurgov).
Medtem ko segajo začetki sodobnega konzervativnega (medikamentnega) zdravljenja srčnih bolezni v prva leta prejšnjega stoletja, nastopajo prvi kirurški posegi na srcu z zamikom nekaj desetletji (v času druge svetovne vojne v ZDA).
In kakšno je sedanje stanje? Kardiologi smo zelo zadovoljni z uspehi zdravljenja z zdravili, s katerimi uspemo pozdraviti ali zajeziti napredovanje bolezni pri zelo visokem odstotku bolnikov in hkrati občudujemo vedno bolj drzne uspešne operacije in posege na srcu kardiokirurgov in interventnih kardiologov pri srčnih boleznih, pri katerih je zdravljenje z zdravili že na začetku obsojeno na neuspeh. V ta kontekst spada tudi odkritje inženirja Greatbatcha (glej revijo »Za srce« december 2011, str. 26) to je:
Zdravljenje srčnih bolezni s srčnimi spodbujevalniki
Srce odraslega človeka v mirovanju utripa 60-80 krat na minuto. Pri vsakem utripu srce iztisne 50-70 mililitrov krvi iz desnega prekata v pljuča, kjer se iz nje izloči ogljikov dvokis in v njo vstopi kisik. Obogatena s kisikom kri pripotuje v levi prekat srca in od tam po žilah odvodnicah (arterijah) po vsem telesu, kamor prinese kisik in hrano vsem tkivom in celicam. Stanje se spremeni ob telesnih obremenitvah. Ker pri vsaki telesni obremenitvi in porastu temperature telo porabi več kisika mu ga »narava« za take prilike priskrbi dovolj tako, da srce pospeši svoje delovanje. Kako pa izgleda, če srce ne uspe pospešiti svoje hitrosti ali pa če hitrost celo pade na vrednosti pod 50 ali 40 v minuti in organi že v mirovanju dobijo premalo kisika? Bolnik ima različne težave, pada v nezavest in lahko umre. Da bolnika rešimo moramo nujno ukrepati, dejansko pa smo še danes brez uspešnega zdravila. V teh primerih, ki niso posebno redki, izkoristimo izume raziskovalcev, ki so nam dali na razpolago različne aparate (spodbujevalnike, pulzne generatorje). Inženir Greatbach je po več let trajajočih raziskavah pripravil aparat (spodbujevalnik), ki oddaja poljubno število električnih dražljajev primernih za spodbujanje srca. Ko aparat naravnamo, da oddaja 70 električnih dražljajev na minuto (spodbujevalnik na fiksno frekvenco) ga vsadimo v človeško telo in ga povežemo prek ustreznih kablov (elektrod) s srcem. S tem dosežemo, da bo srce utripnilo 70 krat v minuti in dovedlo dovolj krvi v vse organe. Bolnik je s tem rešen svoje bolezni in vseh njenih zapletov, mora pa prihajati na redne kontrole, na katerih kardiolog oceni stanje aparata (generatorja), položaj elektrode, itd. Pri vrhunski opremi je možna kontrola tudi s telemetrijskim postopkom. Pri izdelavi spodbujevalnikov je znanost v tem pogledu v zadnjih desetletjih izredno napredovala. Sedanji spodbujevalniki (pulzni generatorji) so tako majhni (teža 30-50 gramov, 3-5 cm dolgi, 10 mm debeli), da jih operaterji vsadijo v podkožje, navadno v bližini leve ali desne ključnice in jih s posebnimi kabli (elektrodami) povežejo s srcem. Vsi spodbujevalniki so tako naravnani, da sproščajo električne dražljaje, s frekvenco 70 krat na minuto, če srce utripa počasneje. Kadar se pa zgodi, da si srčni utripi sledijo z večjo hitrostjo od 70 utripov v minuti, tedaj spodbujevalnik miruje (spodbujevalnik na »demand«) in ponovno vskoči čim srčna frekvenca ponovno pade na vrednosti pod 70 utripov v minuti. Velik napredek je bil dosežen tudi, ko so pripravili spodbujevalnike, ki pospešijo svoje delovanje pri višji telesni temperaturi in pri telesnih obremenitvah ter s tem je njihovo delovanje povsem primerljivo z delovanjem zdravega telesnega spodbujevalnika (ki mu pravimo sinusni vozel).
Električni dražljaji, ki se sprožijo v spodbujevalnikih potujejo po kablih, do njihove konice, ki se ugrezne v srce in ga sproti vzdraži, da se skrči. Vsaditev spodbujevalnika traja približno eno uro. Operacija poteka običajno v lokalni anesteziji. Vsi nosilci spodbujevalnikov dobijo od medicinskega osebja podatke o omejitvah (prepoved kontaktnih športov, globinskega potapljanja, izogibanje elektromagnetnem polju, napravam z visoko električno napetostjo itd.) in knjižico s podatki o vstavljenem spodbujevalniku, ki jo morajo imeti vedno pri sebi. Sedanji spodbujevalniki imajo mnogo daljšo življenjsko dobo od začetnih. Trajanje je čim daljše čim manj krat delujejo in čim manjšo energijo porabljajo. Lahko 10-15 let.
Vrhunske medicinske dosežke predstavljajo posegi pri katerih poleg desnega preddvora in prekata (dual chamber sensed, paced, programmable pacemakers) uspemo povzročiti krčenje levega prekata z njegovim spodbujanjem s tretjo elektrodo preko koronarnega sinusa (velike srčne vene). Ta poseg izvajamo pri bolnikih s hudim popuščanjem srca, pri katerem se levi prekat krči z zamikom napram krčenju desnega prekata. Uspešen poseg se kaže z zboljšanjem poteka bolezni. Poseg imenujemo spodbujanje srca z resinhronizacjo (CRT = cardial resynchronisation therapy). Velik napredek je tudi dosežen, od kar je v spodbujevalnikih lahko vgrajena funkcija kardioverterja in defibrilatorja (AICD = automtic implantable cardioverter/defibrillator), ki nemudoma, z električnim udarom mnogih voltov, prekine smrtnonevarno trepetanje prekatov.
Pri obravnavi funkcij spodbujevalnikov, po mednarodnem dogovoru, so v rabi naslednje kratice angleških besed: A = atrium (preddvor) – V = ventricle (prekat) – D = dual (oba, oba načina) – 0 = nobeden, noben način – I = inhibited (zavrt) – on demand = na zahtevek (spodbujevalnik sproži električni dražljaj, ko izostane redno skrčenje srca) – T = triggered (prožen) – Sodobni spodbujevalniki so praktično tako pripravljeni, da sprožijo električni dražljaj samo če izostane redno skrčenje srca.
Medtem, ko so zdravniki kmalu po izumu spodbujevalnikov z njimi zdravili samo bolnike z zelo počasnim bitjem srca, kar imenujemo sindrom Gerbec Morgagni Adams (GMAS), so v zadnjih desetletjih indikacije za njihovo vsaditev, ob upoštevanju njihovih večjih zmogljivostih, zelo razširili. In obratno. Spodbujevalnika ne vsadijo če obstajajo dvomi, da bo poseg tehnično možen ali koristen.
Podroben opis diagnostičnih in terapevtskih posegov bi, brez koristi za bralca, zelo presegal namen kratkega prikaza zelo pomembne kardiološke dejavnosti.