Piše: Piše: prim. Boris Cibic, dr. med.
Moja starša sta imela devet otrok, jaz sem bil šesti. Živel sem v vasi blizu Trsta, v družini malega kraškega narodno zavednega kmeta, ki so ga pestili podedovani dolgovi, obdobja poletnih suš, pogosta toča v vinogradih malo pred trgatvami in za povrh še večkratna odsotnost, tudi sredi poletnih mesecev, ko je na polju največ dela, zaradi protifašistične dejavnosti. Družina se je preživljala z majhnimi dohodki od prodanega vina, z dnevno prodajo mleka od 3 – 4 krav in v poletnih mesecih od dnevne vrtnin.
V družini je bilo pogosto pomanjkanje tekočega denarja tudi za vsakdanji kruh. Nihče od družine ni bil v redni službi, nihče zavarovan proti bolezni. Dejansko nične možnosti za poklicno usposabljanje. Imel sem pa srečo, da so me starši, kljub revščini, vpisali v srednjo šolo, celo v najzahtevnejšo in najdražjo klasično gimnazijo v Trstu. Večji del stroškov šolanja sem kril z zadovoljivo visoko štipendijo. Menda sem bil skozi leta edini štipendist. Od šolskih programov mi je bilo poleg učenja jezikov, tudi klasičnih, najbolj drago učenje zgodovine nekdanjih civilizacij in naravoslovnih ved. Pri tem me je presenečalo ugotavljanje velikega razkoraka med velikimi duhovnimi odkritij in razmeroma skromnimi odkritij na področju bioloških in tehničnih ved. V času ko so filozofski misleci v vseh civilizacijah že odkrivali globino človekove duhovne biti, so raziskovalci naravnih zakonitosti razen v izjemnih primerih, hodili za njimi z velikimi zamudami. In tako je ostalo skozi stoletja in stoletja do dveh preteklih stoletij, ko se je začel nezadržen napredek, ki še traja, na področju naravoslovja in tehnike. Pri tem ima velike zasluge
Prof. (Heinrich Hermann) Robert Koch, dr. med., mikrobiolog, higienik, Nobelov nagrajenec
Dr. Koch se je rodil 11 decembra 1843 v nemškem mestecu Clausthal. Po končani srednji šoli se je vpisal na Medicinsko Fakulteto v Goettingenu (Nemčija) in tam diplomiral leta 1866. Kmalu za tem je nastopil prvo službo kot splošen zdravnik v manjšem mestecu . Tam je ostal le kratek čas in v naslednjih prvih letih delovanja se je več krat selil iz enega mesta v drugo.
Leta 1870, v času francosko-pruske vojne se je prostovoljno prijavil za delovanje v kirurški službi v francoski vojski. Po demobilizaciji leta 1871, je prevzel kirurško službo v okraju Wollstein, kjer si je kmalu opremil manjši laboratorij. Nabavil si je mikroskop in mikrotom ter v domačih pogojih napravil inkubator. Svojo novo pot raziskovalca je začel s raziskavami na algah. Kmalu pa je prešel na raziskave povzročiteljev infekcijskih bolezni. Odločil se je za raziskave o drobnoživki (mikrobu), ki jo je, leta 1850, odkril v krvi ovce poginule za vraničnim prisadom (antraks) francoski parasitolog Casimir-Joseph Davaine, ni pa ugotovil ali je bila povzročiteljica bolezni in vzrok smrti. Dr. Koch je po več let trajajočih raziskavah nesporno dokazal, da je vranični prisad bolezen, ki jo povzroča dobnoživka, ki jo je odkril Casmir-Joseph Davaine in nosi strokovno latinsko ime Bacillus anthracis. Svoje odkritje je Koch objavil leta 1876 in zaradi odkritja dobil vabilo, da prevzame mesto direktorja Nemškega urada za zdravje v Berlinu, kjer so bile v teku številne raziskave. Koch se je osredotočil na raziskave o drobnoživki povzročiteljici tuberkuloze. Sledila so naporna leta raziskav, v katerih so bili vključeni tudi mnogi sodelavci ustanove. Dne 24 marca 1882, na kongresu Fiziološkega društva v Berlinu je dr. Koch objavil svoje veliko odkritje o bacilu povzročitelju tuberkuloze, ki je kmalu dobil ime po njem – Kochov bacil. Dr. Koch je mahoma zaslovel v vseh zdravniških krogih po svetu, ni se pa utegnil niti spočiti, ko so ga že nestrpno čakali v Egiptu zaradi epidemije kolere in kmalu za tem še v Indiji zaradi endemične kolere. Po vrnitvi v svojo institucijo je nadaljeval z raziskavami o bacilu tuberkuloze in končno pripravil raztopino z mrtvimi bacili tuberkuloze – tuberkulin – ki je še vedno v rabi pri postopku diagnostike tuberkuloze. Leta 1891 je prevzel vodstvo novo ustanovljenega Inštituta za higieno v Berlinu. V zadnjih letih svojega delovanja je posvetil veliko časa in truda še raziskavam o drugih infekcijskih boleznih (malarija, bovina tuberkuloza, tripanosomiaza) in mnogo je potoval po svetu (Južna Afrika, Indija, otok Java). Znanstvena in poljudna literatura o raziskavah dr. Kocha na področju tuberkuloze je izredno obsežna.
Za odkritje bacila tuberkuloze pri človeku je leta 1905 dr Koch prejel Nobelovo nagrado za področje fiziologije in medicine.
Dr. Koch je več let pred smrtjo bolehal za angino pectoris. Umrl je 27. maja 1910 v Baden-Badnu po usodnem srčnem napadu. Žara se nahaja v inštitutu, ki je imenovan po njem.