A. O. Župančič

Piše: Boris Cibic, dr. med.

Akademik prof. dr. Andrej Župančič (1916–2007). Znanstvenik. Patofiziolog

(v zdravniških krogih poznan po vzdevku »AOŽ« za besede Andrej Oton Župančič)

A. O. Župančič, prvi sin velikega slovenskega pesnika Otona Župančiča se je rodil v Ljubljani 27. januarja 1916. Ko je bil še otrok mu je oče posvetil številne pesmi. Poznali so ga vsi otroci. Ime mu je bilo Ciciban. Bil je živahen, radoživ, včasih nagajiv.

Prof. A. O. Župančič je obiskoval osnovno in srednjo šolo v Ljubljani. Po končani srednji šoli se je vpisal na Medicinsko Fakulteto v Ljubljani, kjer je z odliko opravil prvi rigoroz (prva dva letnika medicine – štiri semestre). Študij je nadaljeval na Medicinskih Fakultetah v Pragi in v Beogradu, kjer je diplomiral leta 1940. Začel je svojo poklicno pot pred začetkom druge svetovne vojne in bolj kot za klinično medicino, tedaj šele na začetku svoje sedanje poti, je v sebi začutil nagnjenje in izziv za raziskave o tajnostih narave. Kmalu se mu je izpolnila goreča želja, da bi se vključil v raziskovalno dejavnost na Medicinski Fakulteti v Ljubljani. Sprejet je bil kot prostovoljec na Fiziološkem Inštitutu Medicinske Fakultete v Ljubljani, ki ga je vodil mednarodno priznani fiziolog prof. Albin Seliškar. V času vojne se je pridružil partizanskemu gibanju, tam se je vključil v organizacijo zdravstvene službe in gradnjo sanitetnih postojank kot dr. Mike ter se dodatno posvečal raziskavam na področju medicine. Dosledno je upošteval konvencijo o ranjencih tako iz partizanskih enot kot iz enot domačih in tujih sovražnikov. Ni se zavedal, kako bo njegovo izpolnjevanje te določbe pripeljalo do tragedje, ki ga je spremljala vse življenje. Dosledno humano ravnanje se je maščevalo, ko je uspelo, prej zdravljenemu in iz bolnišnice odpuščenemu kočevarju domobrancu pripeljati nemce do bolnišnice, jo sežgati in v njej pobiti tam ležeče ranjene partizane. Neposredno po koncu vojne se je vrnil v Ljubljano. Bil je čas, ko se je osnovala popolna Medicinska Fakulteta z že programiranimi inštituti in klinikami in je bil na novo ustanovljen Patofiziološki inštitut. Na priporočilo prof. Seliškarja, ki je že dobro poznal strokovno raziskovalno delo mladega zdravnika Župančiča, je bila njegova prošnja za delo in vodstvo novega inštituta pozitivno rešena. Bila so prva povojna leta, ko so se po Evropi in v ZDA ustanavljale nove bolnišnice in na njihovem vrhu nove klinike, vrhunsko specializirane tudi za ožja področja medicine. Vzporedno so nastajale tudi nove inštitucije na področju teoretske, raziskovalne medicine. Mar ni bila tedaj enkratna priložnost za mladega raziskovalca z veliko vizijo, da ustanovi na Medicinski Fakulteti v Ljubljani, sledeč že obstoječim inštitutom po svetu, inštitut, ki bi se posvetil bolj kot študiju fiziologije človeka, študiju človekovih bolezni? Ta misel je postala klic, ki je začel brez predaha osvajati dušo in življenjski smisel AOŽ-eja. Rodil se je o pravem času, da je njegova vizija postala stvarnost. Na dan ustanovitve inštituta je Inštitut že imel lokacijo in predstojnika, kateremu sta se kmalu pridružila zvesti potepuški pes »Žicar« in nadpovprečno sposoben laborant Franc Fireder »Francelj«. Pri iskanju sodelavcev je AOŽ izkoristil stike s študenti medicine na vajah na Fiziološkem inštitutu. Bil sem med njimi. Na koncu šolskega leta me je vprašal ali sem kdaj pomislil na pot raziskovalca. Ker sem mu odgovoril, da me zanima bolj teoretska kot praktična medicina mi je ponudil možnost, da me sprejme za delo na njegovem inštitutu. Ponudba me je omamila. Na Patofiziološkem Inštitutu sem začel delati takoj po končanem študiju medicine. Bil sem eden od mladih raziskovalec ponosen, da delam v vrhunski jugoslovanski raziskovalni ustanovi. Zaradi življenjskih okoliščin sem jo zapusti po dobrih štirih nepozabnih letih dela zaradi tamkajšnjega enkratnega delovnega elana in prijateljskega vzdušja med sodelavci. Moj odhod z inštituta so sodelavci sprejeli z razumevanjem in s prof. Župančičem sva vse življenje ostala dobra prijatelja, vesela vsakega snidenja.

Prof. A.O. Župančič – znanstvenik

AOZProf. Župančič je začel svoje poslanstvo v praznih prostorih majhne stavbe svojega inštituta. Ta praznina ga ni potrla, pač pa obratno. Okrog sebe je izbral ambiciozne mlade raziskovalce in z njimi premostil vse tehnične ovire pri uresničevanju raziskovalnih programov, mnogo krat na improviziranih aparaturah. Vse življenje je izgoreval pri raziskovanju kako živčni dražljaji, ki se sprožijo v možganih, potujejo po živčnih nitih do celic po telesu in jih vzdražijo, da opravijo svojo dejavnost (na pr. krč mišic, izločanje hormonov in drugih snovi, itd.). Njegovo znanstveno delo sta ves čas odlikovala doslednost in iznajdljivost. Celotni znanstveni opus je posvetil teoriji »holinoreceptorjev«, ki jih je enačil s holinesterazo.V svoje raziskave je vključil vse svoje sodelavce zdravnike, biologe, biokemike in jih navdušil za skupni raziskovalni program. Pod njegovim vodstvom so se kmalu pokazali številni raziskovalni uspehi, ki so odjeknili v mednarodni literaturi. Sam se je akademskega leta 1948 znanstveno izpopolnjeval tudi v inozemstvu (University College London – Fiziološki oddelek). V letih 1953 do 1962 je vodil tudi gradnjo nove stavbe svojega inštituta. Leta 1965 se je udeležil kot raziskovalec odprave slovenskih alpinistov na Himalajo. Leta 1966 je postal redni profesor za patološko fiziologijo. Leta 1967 ga je Medicinska Fakulteta izvolila za predstojnika novoustanovljenega Oddelka za podiplomski študij, ki ga je vodil do upokojitve (1974). Po upokojitvi je bil izvoljen v naziv redni zaslužni profesor Medicinske Fakultete v Ljubljani. Za njegovega naslednika na Patofiziološkem Inštitutu je bil izvoljen njegov najožji sodelavec, hkrati sodelavec z najdaljšjim stažem na Inštitutu, prof. dr. Rudi Pavlin.

O rezultatih svojih raziskav je prof. Župančič poročal na domačih in inozemskih strokovnih srečanjih. Mnogo je publiciral v znanstvenih časopisih. Pa ni ostal samo pri tem. Zelo se je zavzel tudi za pedagoško delo na katedri za patofiziologijo in za študijski program iz patofiziologije. Na tem področju je v bivši Jugoslaviji oral ledino z velikim strinjanjem ostalih enakih ali podobnih ustanov. Patofiziološki Inštitut Medicinske Fakultete v Ljubljani je zanje postal paradigma. AOŽ je bil pedagog, raziskovalec, široko priznan znanstvenik.

Zelo odmevno je bilo tudi njegovo sodelovanje v študijskih programih predkliničnih predmetov na Medicinski Fakulteti. V znanosti je dosegel široko mednarodno priznanje.

Za svoja dela je dobil številna visoka priznanja, bil je dobitnik državnih nagrad in odlikovanj. Leta 1970 je bil izvoljen kot redni član tudi v Slovensko Akademijo Znanosti in Umetnosti (SAZU). Ob upokojitvi je postal prvi častni član društva strokovnjakov »SINAPSA«, ki združuje raziskovalce na področju nevroznanosti. Na Medicinski Fakulteti v Ljubljani je bil mnoga leta vodja tudi programa študija iz patofiziologije človeka.

Ne nazadnje je pomembno njegovo knjižno delo v katerem je »fino izklesan torzo njegove monumentalne miselne in filozofske koncepcije življenja« (Dr. Jože Felc).

Prof. Župančič je bil tudi velik ljubitelj narave, zavzet ekolog, ki je že pred desetletji vizionarsko napovedal škodo, ki jo človek povzroča s svojim ravnanjem lastnemu planetu. Rodovom je zapustil prelep film o življenju amazonskega plemena, ki se ga še ni dotaknila civilizacija in še vedno živi v sožitju z naravo. Med njimi je preživel več kot leto dni. Zapustil nam je tudi številne posnetke rastlin, ptic in drugih lepot narave, ki jih je občudoval in raziskoval. Prof. dr. A.O. Župančič je umrl v Ljubljani 3. decembra 2007.