Pot za srce: Dekani – Tinjan – Dekani

Piše: Branko Bratož

Krožna pot Dekani – Tinjan – Dekani sodi v niz Poti za srce in dušo, ki jih ureja podružnica za Slovensko Istro. Označene so z modro-rdečimi zastavicami oz. srčeci. Poti tehnično niso zahtevne, vodijo po skritih kotičkih Istre. Po krožni poti Dekani – Tinjan – Dekani vsako leto v začetku oktobra Turistično društvo Dekani organizira tradicionalni množični pohod.

Vir slike: https://tjasulja.wordpress.com/

Na izhodišču v Ravencah

Izhodišče krožne poti je na Ravncah, kakor domačini imenujejo območje na najvzhodnejšem delu vasi. Tu je stadion Ivana Gregoriča (NK Jadran Dekani), ki se diči z več kot devetdesetletno tradicijo. Nad igrišči se dvigajo Zaravne, ki so jih zadnja leta na gosto pozidali. Nad njimi je dvovrhi Goli hrib, vmesna točka naše krožne poti. Na pobočju hriba je napis »TITO«. Levo od hriba je v z gozdom odetem Kaštelirju zaselek Slatine (Slatne). To je vse, kar na izhodišču vidimo, in kar je »vredno« omeniti.

Opis poti

Od igrišča se sprehodimo skozi vas. Spotoma si ogledamo obnovljeno Čenčerinkino hišo na desni, kjer raste za naše kraje nenavadno drevo, dvokrpi ginko, vrsta, ki se je ohranila še iz dinozavrskih časov. Naslednja hiša na levi je Kažerma, kjer je bila v časih, ko je bila Istra pod Italijo, postojanka karabinjerjev. Naša krožna pot zavije v desno med Karšulovo na desni in Vrtlankino hišo na levi (tu je živel Marcel Štefančič st., znan gledališki igralec, scenarist, režiser, organizator številnih prireditev, zborovodja in pisec). Temu območju se reče Škrlače.

Avtor slike: Branko Bratož

Pred nami na levi strani sta še dve novi hiši. V drugi je živel Ivan Gregorič, dolgoletni predsednik NK Jadran Dekani. Območje Škrlače se zaključuje. Pred zabojnikom nas oznake usmerijo v levo.

Zakoračimo v Žarov’c, med oljčnike, ki nas obdajajo do naslednjega odcepa. Med vsakoletnim tradicionalnim pohodom po krožni poti organizirator pohoda, domače Turistično društvo, prijazno vabi v bližnjo galerijo, kjer akademski slikar Mladen Bašković-Bafo razstavlja svoje slike. Pred galerijo zavijemo v levo, ko se nam na desni v Zaravnah odpre vinograd refoška, last Bordonovih iz Mišev. Ob vinogradu se dvignemo do peščenjakovega sklada, kjer so se včasih drsali dekanski bubci. Dvignemo se nad vinograd, na razpotje, kjer je ob robu ceste tabla s karto krožne poti. Tu zavijemo v desno.

Čaka nas dolg, raven del poti, ob kateri je, ob vznožju Golega hriba, ki smo ga od Vrtlanke in Kršula ves čas imeli na vzhodnem obzorju, speljan vodovod od Vodarne v Cepkih na Škofije. Obdaja nas redko drevje, ki se iz koraka v korak gosti, predvsem zavoljo borov, ki poraščajo ta odsek poti. Ob črnih se v gozdni združbi pojavljajo alepski bori, pod nami je ves čas Bordonova vinja.

Ravni odsek poti se zaključi pri leseni mizici, kjer se steza odločno zasuka v levo in začne se vzpon na Goli hrib, sprva med bori, ki se onkraj grebena strmo spuščajo v strugo Zamatavinca, na levi prevladujejo alepski bori. Ko zaostanejo, se odstre pogled proti Dekanom in Kopru. Steza se drži grebena, med žilami laporjev in peščenjakov. Na enem mestu se bori na desni razgrnejo in prikaže se Kraški rob z vasicami pod njim.

Na začetku smo omenili napis TITO v pobočju Golega hriba. Tu nekje pod nami mora biti, ker se ga s steze ne vidi. Včasih je bil Goli hrib povsem gol. Na njem so pasli Kalambarce in Štogausove, Mježnrje in Kršulove iz Dekanov.

Dvignemo se na ne razgledni predvršič. Med bori in redkimi listavci sestopimo na sedelce, kjer se v desno loči steza k lovskemu zavetišču pod Strzarjem, mi pa v nekaj ključih na Goli hrib, kjer je lesena miza s klopcama. Z vrha zaradi gostih borov ni razgledov. Prevesimo se na severno stran hriba in v nekaj strmih ključih smo na gozdni poti. Po njej gremo v desno do kažipota, ki usmerja levo proti slapu, mi nadaljujemo po cesti do kala in razpotja, kjer imamo še eno infotablo s karto krožne poti. Smo v Turkovcu.

Slika: Udornica nad Ospom. Avtor slike: Branko Bratož

Sledi sprehod skozi Kolombar. V vasi živi in ustvarja znani dekanski publicist Milan Gregorič. Tik nad zadnjo hišo se označena steza loči v desno in se zlagoma dviga med krmežljavimi drevesi po pobočju Škalovja. V zgornjem delu se steza prestopa s terase na teraso, ki pa so vse opuščene. Ob poti je veliko ruja, ki jeseni zažari v ognjenih barvah. Takrat se podajmo na pot! Izbijemo na cesto Škofije – Tinjan, na njej v desno. Pri kapelici spet v desno in po slemenu v Tinjan, najprej k še živemu vaškemu kalu. Obkrožajo ga stare tinjanske domačije. Oznake nas spet povedejo na cesto Škofije – Tinjan k mogočnemu koprivovcu (ladonja), od koder je lep pogled na Miljske hribe, Milje, Trst in Kraški rob nad mestom.

Od koprivovca nadaljujemo skozi vas skoraj do cerkvice, kjer je na zidu pod stopniščem kovinska skrinjica z vpisno knjigo in žigom, kajti Tinjan je točka SPP. Pod cerkvico zavijemo v levo in se ob vodovodnem razbremenilniku odpravimo na ‘konec’ vasi, v Koštete, kot se reče temu delu Tinjana. Tu je več podrtij, med temi tudi hiša najstarejšega Tinjanca Rudolfa Primožiča – Fede, ki je umrl sto štiri leta star. Zadnja hiša je Rojčeva, ob kateri se steza odvije med bori na Trzne. To je mesto, kjer so Tinjanci vsako leto prirejali sejme. Z roba je lep razgled na Osapsko dolino, v njene tri vasice: spodnja je Križpot, na sredini je Osp in na zgornjem koncu še partizanska Gabrovica. Nad Križpotom je greben Dolge Krone, v njem so Mačkolje, višje je Prebeneg, a najvišje je Socerb, od katerega gre malone raven greben (pod njim je Kastelec) na Kastelsko Vardo (v njej sta predora avtoceste) in dalje na Kraški rob onkraj črnokalskega viadukta, kjer se nad Črnim Kalom blešči trak Črnokalske stene z ostanki gradu. V Bržaniji nad Rižansko dolino vidimo Loko, Bezovico in že daleč je Podpeč.

Vir slike: https://www.central-istria.com/

Izza Dolge Krone ob vhodu v dolino Glinščice kuka Sveti Mihael, levo od njega še dve slovenski zamejski vasici Boršt in Ricmanje. Vmes se v Kraškem robu beli Skorjev kamnolom, levo so še Globojnar, Banski hrib in cerkev sv. Marije na Vejni (znameniti Formadžin) in pod njim precejšnji del Trsta, od katerega se lepo vidi bolnišnico na Cattinari. Zadaj se v umitih in od burje prepihanih dneh belijo naši Julijci, levo od njih še Karnijske Alpe.

In, ne nazadnje, nad Ospom ne moremo spregledati udornice, izpod katere izvira Osapska Reka. Lepo je v njenem zgornjem levem robu videti zamolklo zeleno liso – edino samoniklo rastišče navadnega lovorja pri nas. Desno od Osapske udornice je še udornica Mišja peč (obe udornici sta svetovno znani plezališči), pa Gabrovica, malone pod elegantnim lokom črnokalskega viadukta. Še en greben se vleče nad Kraškim robom nad Ospom, od Kokoši na Veliko Gradišče, desno od Varde se začne v zadnji vrsti Slavnikov greben s Tumovo kočo, nad Drago zraste kopasti Kojnik, slednji se nadaljuje v gole Goliče, Lipnik, Kavčiče in Žbevnico.

S Trzen nadaljujemo med bori proti vaškemu pokopališču, tam zavijemo v desno in nadaljujemo pod cerkvico sv. Mihaela. Tu nam v oči pade veliko poslopje, največja tinjanska hiša, nekdanja osnovna šola. Ob njej sestopimo v spodnjo uličico, po njej levo navzdol. Ko so za nami še zadnje domačije, pridemo na razgledišče, kjer se nam odgrne pogled na slavniški greben, le da nanj motrimo iz drugačne perspektive. Pod njim na Kraški rob in še nižje je Rižanska dolina in nad njo Movraški Kuk, Lačno, Ćubejsko Vardo, Škrgadovec, Dekanski hrib in sleme prek Sv. Antona, Čežarjev, Pobegov, Prad, Boninov in Škocjana. Onkraj njega še greben z Marezigami, Pomjanom, Šmarskim hribom (Poljane!) in Markovcem.

Takoj za razglediščem oznake pokažejo v desno na dober kolovoz, ki se spušča čez Mišjo Gorico proti tinjanski Kaluži. Le oplazi jo, nato med grmiči ruja, posameznimi bori in skrivenčenimi listavci navzdol na boljšo gozdno pot. Ej, je tu jesen barvita! Ruj je tisti, ki v krajino vlije toliko topline. Kmalu sestopimo v Podgorce, zaselek dveh hiš. Prva je na desni, k drugi se v levo loči dobra pot in je od tod ni videti. Hiša je za nami, levo in desno se odpirajo terase oljčnikov. Na desni je območje Gadnjevca, zelo narebričenega zavoljo številnih teras.

Že nas puščice usmerijo v desno, med listavci kratko sestopimo v strugo Globokega potoka, na desnem bregu se dvignemo na razpotje. Z desne privede od Tinjana skozi Brčico in Trmun stara pot. Naša se nadaljuje skozi Kontrado, na desni raste nekaj skoršev ali po dekansko oškuršo. Še mimo lovske preže na boru do odcepa v desno, mi po plastnici, prečimo nekaj grap, kjer je ogromno rijeune, nadaljujemo ob izkrčeni njivi, kjer raste veliko žuke, že je tu večja lopa na levi in zamrežen oljčnik takisto na levi. Na dveh mestih levo pod potjo nekaj smeti, celo nekoliko večja deponija odpadkov in že smo v Turkovcu, pri Bertovi hiši, in na cesti. Naslednji del poti je identičen tistemu, ki smo ga opravili z Golega hriba grede vse do odcepa za slap, kjer zavijemo v desno in po listnatem gozdu sestopimo v strugo Divjega potoka.

Sledi strm sestop po listnatem gozdu, čedalje več je v desni grapi in v pobočju Divjega potoka šopov bodeče lobodike. Gre za zaščiten vednozeleni grmič. Sestopimo v strugo potoka, nekje v bližini je izvir Limpaluz’c in na razpotje. Če bi nadaljevali naravnost, bi prišli v Komunšće vrt. Po izročilu naj bi tam še v rimskih časih stala villa rustica, kamor naj bi se ljudje v poletni vročini zatekali v hlad in senco. Ne le v senci, tudi v Potok »so pridnjav’le se hledet«. V Potok se kmalu pod slapom izlije »naš« Divji potok.

Na razpotju zavijemo v levo in kratko sestopimo v strugo Divjega potoka. Čeznjo je postavljen lesen mostič, na levi strani v marmorju cerkveno znamenje s prijaznim napisom:

»Dober dan dobri ljudje

Pod mostom na desni voda Divjega potoka zgubi tla pod nogami. Tu je znameniti dekanski slap, Utàr imenovan (verjetno obrušenka besede oltar). Po stezi nadaljujemo še kratko po gozdu, ko se nam slednji odpre. Smo Pod Hribom, na levi je vrhu terase S’ulnarjeva počitniška hiška. Obkrožajo jo K’marjeve oljke. Čaka nas še sprehod proti vasi, ko imamo na desni globoko strugo potoka, Bužo imenovano. Vrstijo se zdaj na levi, zdaj na desni oljke in trte. Smo v Nevjelah.

Pred nami so že prve dekanske hiše. Pod prvo na desni je včasih delovala kava. Nasproti nje se odpre Pùčrjeva korta z enonadstropno staro domačijo. Sledijo na levi Lavrih’va in Su’lnrjeva šiša, kjer je živela znana dekanska kulturna delavka, Milica Gregorič. Gremo naprej do pritlične hiše, ki ima tudi dolgo zgodbo. V avstrijskih časih, ko so Dekančani še prirejali sejme, so bili v njej kuotce, kamor so sejmarji zapirali prašiče, pod Italijo je bil v njej »garaš za kurjejo Saramento«, po drugi vojni je imela vojska v njej konjušnico in nazadnje je tu bilo skladišče trgovine. 

Še mimo košatega koprivovca (ladonje), Toškanove in Mrnjerjeve hiše na levi ter zadružnega doma in K’marjeve šiše na desni, po vaški uličici na kampo. Krožna pot je tako sklenjena.