Planinstvo – ena najbolj množičnih športno-rekreativnih dejavnosti v Sloveniji

Piše: doc. dr. Tadej Debevec, profesor športne vzgoje, univerzitetni učitelj, gorski vodnik z IFMGA licenco, inštruktor alpinizma in gorski reševalec

Gore so ljudi privabljale že od nekdaj. V antičnem času so veljale za mistične kraje, kasneje so ljudje vanje odhajali predvsem iz ekonomskih razlogov, v zadnjem času pa so gore predvsem domena ljubiteljev narave in rekreacije, saj le-te ponujajo idealen poligon za dejavno preživljanje prostega časa v naravi. Gorništvo oz. pohodništvo v gorskem svetu ima tudi v Sloveniji že dolgo tradicijo in je obenem močno prepleteno s slovensko narodno identiteto.

Gore so ljudi privabljale že od nekdaj

Gorski svet kot osnova planinske dejavnosti

Slovenci smo si velik del samostojnosti (iz)bojevali v gorskem prostoru in male narodne zmage (kot na primer nakup vrha Triglava za en goldinar s strani Dovškega duhovnika Jakoba Aljaža daljnega leta 1895) so močno zaznamovale našo zgodovino. Ob tem velja seveda omeniti enega največjih mejnikov planinstva na slovenskem, ki ga predstavlja prvi vzpon na vrh naše najvišje gore, Triglava, na katerega so se, na pobudo barona Žige Zoisa, povzpeli t.i. štirje srčni možje (Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer) leta 1778.

Gore so slovenstvo močno zaznamovale tudi z vidika kulture in vrhunskih športnih dosežkov. Kakorkoli pogledamo, je planinstvo danes daleč najbolj popularna rekreativna dejavnost Slovencev. Pozitivnih učinkov planinstva oz. gibanja v naravi je mnogo in dandanes je jasno, da ustrezna gibalna dejavnost predstavlja enega glavnih temeljev zdravega življenjskega sloga. Predvsem pomembno je dejstvo, da planinstvo poteka v naravnem okolju, in na ta način, poleg osnovnih pozitivnih učinkov gibanja samega, doprinaša tudi k pozitivnemu odnosu do narave in ima mnogotere pozitivne učinke na vse vidike dobrega počutja in zdravja.

Hoja v gore lahko bistveno doprinese k povečanju telesne zmogljivosti na eni strani in poskrbi za psihološko sprostitev na drugi. Povezanost Slovencev z gorami v veliki meri določa tudi slovenska pokrajina, ki je v večjem delu države zelo gorata in zato predstavlja idealni (naravni) poligon za planinsko dejavnost. V celotnem slovenskem gorskem prostoru, ki ga v večji meri pokrivajo tri glavne gorske skupine (Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke) imamo danes močno razvejano mrežo planinskih poti (več kot 10.000 km) za katere skrbijo planinska društva, ki delujejo v okviru Planinske zveze Slovenije (PZS). Slovenske planinske poti so označene oz. markirane s smernimi tablami in značilnimi »Knafelčevimi” markacijami: bela pika obdana z rdečim kolobarjem, poimenovanimi po enem od začetnikov kartografije ter prvim slovenskim gorskim markacistom Alojzom Knafelcem. Poleg poti imamo v slovenskih gorah tudi izjemno razvejano mrežo planinskih koč (176 koč, bivakov in zavetišč), za katere v veliki večini prav tako skrbijo planinska društva. Obiskovalcem nudijo hrano in pijačo ter možnosti nočitev.

Več informacij glede poti in koč lahko bralci dobijo na obsežnem spletnem portalu PZS (www.pzs.si). Tisti ki bi se radi podali v gore z vodnikom imajo možnost, da se udeležijo kakšne od tur, ki jih organizirajo lokalna planinska društva oz., predvsem za zahtevnejše izlete, da se obrnejo na poklicne gorske vodnike z mednarodno licenco IFMGA, ki delujejo v okviru Združenja gorskih vodnikov Slovenije (www.zgvs.si).

Varna planinska dejavnost – pomen primerne priprave

Ker Slovenci veljamo za “planinski” narod večina misli, da o planinstvu ve vse, in da se na tovrstno dejavnost ni potrebno posebej pripravljati. Na žalost nam hitra analiza nezgod v gorah hitro pokaže, da temu ni tako, ter da so ustrezna priprava, izkušnje in oprema temelji varnega izvajanja planinske dejavnosti. Glede ustrezne priprave velja upoštevati star a izjemno »moder« slovenski pregovor, da je dobra priprava pol uspeha. Res, če se na turo ustrezno in kakovostno pripravimo, imamo potem na samem izletu vedno manj težav. Seveda se je potrebno zavedati, da planinstvo kljub vsemu poteka v naravnem in nepredvidljivem okolju, kjer lahko različni dejavniki (predvsem vremenske spremembe, poškodbe planinskih poti in podobno) močno vplivajo na potek ture oz. dogodkov na njej.

Eden od glavnih sestavnih delov kakovostne priprave je dobra telesna pripravljenost, ki nam omogoči kakovostno in prijetno pohodništvo. Še vedno se zdi, da je najboljša priprava za pohodništvo samo pohodništvo in smiselno stopnjevanje trajanja ter zahtevnosti pohodov. Dandanes pa pogosto le stežka najdemo čas za dejanski pohod v gore, zato se lahko v smislu priprave lotimo tudi kakšnih drugih dejavnost, kot na primer kolesarjenje, plavanje ipd., s katerimi skrbimo za ustrezno pripravljenost srčno-žilnega sistema, ki nam bo omogočal varno izvedbo načrtovanih izletov.

Še posebej dober način ohranjanja oz. pridobivanja kondicije v zimskem času je turno smučanje, ki združuje pozitivne učinke planinstva v zimskih gorah z užitki smučanja po nedotaknjenih gorskih pobočjih. Ob pripravi in sami planinski dejavnosti pa ne smemo pozabiti na skrb pred poškodbami. Posebej je potrebno biti previden pri posameznikih, ki imajo npr. kronične težave s skeletnim sistemom (sklepi), saj lahko planinska dejavnost v takšnih primerih tudi negativno vpliva na zdravje posameznika. Kot je razvidno iz nadaljevanja je v teh primerih ključna ustrezna izbira cilja oz. zahtevnosti izleta.

Izbira ustreznega cilja – prvi pogoj za prijetno doživetje

Kadar želimo na planinski izlet je prvi »korak« izbira ustreznega in nam ter našim sopotnikom primernega cilja. Pri izbiri cilja velja vedno upoštevati predvsem pravilo postopnosti. Tega se je potrebno držati preko celotne vseživljenske planinske poti. Na začetku planinske sezone se bomo najprej odpravili na nekaj krajših izletov in jih kasneje ustrezno stopnjevali. Cilj nikoli ne sme presegati naših telesnih in psihičnih sposobnosti, saj se bo v nasprotnem primeru lahko le klavrno končal. Seveda se je potrebno zavedati, da smo ljudje med seboj zelo različni, zato se tudi naši cilji zelo razlikujejo. Naslednji ključni element pri izbiri cilja so vremenske oz. okoljske razmere. Sicer se v gore lahko odpravimo tudi v ne najbolj optimalnem vremenu, a se je potrebno dosledno izogibati potencialnim nevihtam in z njimi povezanimi nevarnosti strel. V slabših okoliščinah se vedno raje odločimo za krajši izlet, ki ga kasneje po potrebi podaljšamo, kot pa obratno. Ne glede na zahtevnost izleta moramo imeti vedno že vnaprej pripravljene alternativne možnosti umika, če se srečamo z neugodnimi oz. spremenjenimi okoliščinami. Posebno pozornost izbiri cilja posvetimo takrat kadar, ko načrtujemo izlet v nova oz. nepoznana področja. Tam velja pravilo, da vedno začnemo z lažjimi oz. enostavnejšimi izleti, da področje spoznamo. Tako kot pri načrtovanju izleta se, moramo tudi pri njegovi izvedbi (hoji) držati pravila postopnosti. Hoditi začnemo počasneje in nato tempo le počasi stopnjujemo. Izjemno pomembni so tudi počitki, ki jih planiramo vsaj vsako uro z dodatnimi počitki, namenjenimi preoblačenju in urejanju ostalih zadev.

Ustrezna oprema – ključ do uspeha

Na koncu se moramo po pripravi in izbiri cilja odločiti še, kakšno opremo bomo potrebovali in vzeli seboj. Pri tem se je potrebno zavedati, da bomo vso opremo, ki jo bomo dali v nahrbtnik, ves čas izleta tudi nosili, zato z opremo ni smiselno pretiravati. Za planinstvo v poletnem času so, poleg ustreznih zaščitnih oblačil (ustrezna toplotna in vetrna zaščita) ter zaščite proti sončnim žarkom (sončna očala, kapa, sončna krema, itd.), ključni ustrezen nahrbtnik, čevlji, pohodne palice ter hrana in pijača.

Dober nahrbtnik ima ustrezno veliko hrbtišče (glede na velikost posameznika), kakovostne (široke) naramnice in dovolj prostora za vso opremo, ki jo bomo vzeli s seboj. Nahrbtnik prav tako ne sme biti prevelik (za dnevne ture največ 20-30 l) in mora biti narejen iz čim bolj lahkih materialov. Izbire na tržišču je veliko, zato je odločitev navadno težka, še najlažje se dokončno odločimo na podlagi estetskih in barvnih karakteristik.

Z ozirom na dejstvo, da pri planinstvu predvsem hodimo in smo pri tem z nogami stalno v stiku s podlago, so pohodniški čevlji ključni element za prijetno hojo. Čevlji morajo biti udobni in morajo imeti ustrezen podplat, da nam na skalah ne drsi. Tako kot pri ostali opremi je ključno, da so čevlji lahki in imajo ustrezno termalno zaščito. Vodotesnost je zaželjena predvsem takrat, ko se veliko gibljemo po mokrem svetu, sicer pa je dobro, da čevlji niso preveč zatesnjeni, da noga med hojo lahko »diha«. Načeloma velja, da morajo čevlji segati nad gleženj, saj s tem preprečimo poškodbe gležnjev in si olajšamo gibanje v tehnično zahtevnejšem svetu. Uporabo nizke in lahke obutve se svetuje le tistim, ki so nanje navajeni in nimajo težav s poškodbami nog in gležnjev. Posebej pomembna karakteristika dobrih planinskih čevljev je »uhojenost«, saj se čevlji šele po parih uporabah oblikujejo po nogi uporabnika in omogočijo hojo brez nezaželenih žuljev in drugih poškodb kože.

Že dolgo vemo, da lahko z uporabo pohodniških palic pri planinstvu bistveno zmanjšamo obremenitev sklepov. Zato je uporaba le-teh pri planinski dejavnosti zelo priporočljiva in smiselna. Ključna je njihova ustrezna dolžina, po možnosti izberemo prilagodljive. Kot za vso opremo je priporočljivo, da so čim bolj lahke ter imajo ergonomske ročaje. Da jih lahko učinkovito uporabljamo, se je treba na uporabo palic postopno navaditi.

Na planinski izlet s seboj vedno vzamemo tudi ustrezno količino hrane in pijače, ki jo seveda prilagodimo predvidenemu trajanju in zahtevnosti izleta. Velja pravilo, da na planinskih izletih s prehrano ne eksperimentiramo. S seboj vzemimo hrano, ki smo je navajeni in predvsem poskrbimo, da imamo s seboj dovolj pijače. Pijemo po potrebi, predvsem je treba preprečiti potencialno dehidracijo. Ob tem poskrbimo tudi za stalno nadomeščanje elektrolitov. Seveda nam ni vedno potrebno nositi s seboj vse hrane in pijače, saj si lahko oboje priskrbimo v planinskih kočah, ki jih bomo na poti obiskali. Ne glede na to je vedno smiselno imeti v nahrbtniku kakšno malenkost (energijsko ploščico ipd.) za vsak slučaj. Poleg navedenega na vsak planinski izlet s seboj vzamemo tudi manjšo prvo pomoč, ki nam ali pa komu, ki ga na izletu srečamo, lahko bistveno olajša oskrbo potencialnih manjših zdravstvenih težav.