Piše: Franc Černelič, predsednik podružnice za Posavje, Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije
Prihod v UKC Ljubljana
Zaradi sprememb po prehladni infekciji in posledično hitri zadihanosti ter slabemu počutju, sem bil napoten v UKC Ljubljana na pregled srčnih žil. Obravnavan sem bil 17. in 18. 6. 2019. V sobi smo bili pacient iz Bohinja, Ljubljane in jaz iz Podbočja. Sprejem je bil prijazen. Že pred dvigali me je prijazna medicinska sestra napotila v pravo dvigalo. Ker je tudi sama šla v sedmo nadstropje, me je nato peljala tudi do sprejemnega mesta. Glede na to, da nisem pogost obiskovalec UKC Ljubljana, mi je bilo to dobrodošlo, saj se v labirintih hodnikov težje znajdeš. Zelo prijazen sprejem ob ureditvi dokumentacije in namestitev v sobo mi je dal dober občutek. Sledil je razgovor z zdravnico, ki prav tako ni bil zgolj formalen, temveč z veliko mero možnosti mojega sodelovanja. Sledilo je zatišje in čakanje na procese. V sobi smo zelo hitro vzpostavili pogovore in si zaupali težave. Soba je bila nasproti heliodroma in kar prevečkrat smo videli vojaški helikopter, ki je pripeljal nove nujne paciente.
Tudi za medčloveške odnose velja rek: “Kakor seješ, tudi žanješ”
Osebje, ki nas je v sobi oskrbovalo, je bilo prijazno z dobro kratko komunikacijo. Večkrat tudi s šalo. Saj za več preprosto nimajo časa. Tudi pacienti iz naše sobe smo bili prijazni. Pri starejših pacientih je večkrat problem slišnosti in razumevanja. Vsi, ki so skrbeli za nas, so bili tudi na to zelo pozorni. Iz radovednosti sem opazoval tudi tiste, ki niso imeli opravka z mano. Nobene drugačnosti. Skušal sem ugotoviti, ali obstajajo vidni razlogi za nekatere negativne trditve, ki se pojavljajo izven zdravstvene ustanove in v medijih. Nisem jih opazil.
Tudi strogih hierarhičnih meja nisem opazil. Potrditev tega je, da sem videl, kako je predstojnik oddelka pomagal sestram peljati posteljo s pacientom po hodniku. Torej gre za povsem normalne odnose, ki jih nalaga delo. Mislim, da o posegih in stroki pacienti premalo vemo, da bi o tem izrekali svoje trditve. Sam zaupam usposobljenemu osebju in vem, da meni storijo, kar lahko. Če so zdravljenja neučinkovita, je lahko pacient tudi razočaran, saj gre neposredno za njega. Zavedati se mora, da je veliko odvisno od odzivnosti njegovega telesa in uma. Razdraženost, razočaranje, jeza in neprimerno obnašanje v instituciji in izven nje lahko le poslabšajo odnose in s tem seveda tudi proces zdravljenja. Tudi za medčloveške odnose velja rek »kakor seješ, tako boš žel«.
Do pacientov so zelo razumevajoči
Diagnostični posegi potekajo v pritličju. Tam v hodniku čakaš na vrsto. Pri mojem čakanju se je zgodilo, da sta prišla vmes dva nujna primera in dobro, da nisem bil eden izmed njih. Sploh ni bilo težko čakati. Ob pripravi na poseg sem doživel spet veliko razumevanja do pacienta. Ugotovil sem tudi velik napredek v tehnologiji in postopkih glede na prvo tako preiskavo leta 1998. Vse je potekalo brez zapletov.
Verjamem, da bi do enakih pozitivnih ugotovitev prišel tudi na drugih oddelkih celotnega UKC Ljubljana. Namenoma sem izpustil imena in priimke, saj bi bil krivičen do neimenovanih.
V javnosti je veliko razprav (morda preveč političnih) o organizacijskem kaosu, pretiranih cenah pripomočkov, korupciji, slabih medsebojnih odnosih itd. Tega v času bivanja na UKC Ljubljana nisem zaznal. To se verjetno ne dogaja v bolniških sobah in ambulantah. Seveda to ne pomeni, da teh problemov ni.
Hvala za dobro izkušnjo. Nikoli več ne bom zdrav, toda omogočeno mi je nadaljnje življenje. Mar ni to veliko?!
