Piše: mag. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med.
Že včasih so znali pri frizerju ali pa pri dobro »obveščenem sosedu« razložiti, da ni zdravo, če zvečer ješ. Danes je funkcijo teh razlag prevzela poplava samo-oklicanih prehranskih svetovalcev in »internetna univerza«.
Da je razumevanje »jesti ali ne jesti zvečer« še težje, se zapleta tudi pri kvalificiranih strokovnjakih. Poznavanje presnove je zahtevno področje, ki vključuje tudi znanja sodobnih tehnologij. Zato so zdrsi v subjektivno presojo različnih zank »modernih« prehranskih manevrov pogosti. Vse skupaj še dodatno začini prenos rezultatov iz poskusov na živalih na ljudi. Pri razlagi dolgoživosti je na primer popularen »prenos« spoznanj iz eksperimentov na opicah na človeka.
Občasno hranjenje
V zadnjih letih se med dietnimi pristopi na zmagovalni oder prebija tako imenovano »občasno (intermitetno) stradanje«. Laiki te manevre vnosa hrana še raje poimenujejo »občasno (intermitetno) postenje«. Kar do neke mere drži, ker izraz postenje odraža predvsem to, da se je nekdo odločil, da bo odložil hranjenje za več ur ali dni zaradi nekega prepričanja. Vendar, kakor koli že obračamo, presnovni odziv na pomanjkanje energijskih substratov takrat, ko jih telo zaradi fizioloških procesov potrebuje, sledi vsakemu stradanju. K nerazumevanju občasnega postenja prispeva tudi možnost, da je celodnevni vnos hrane hranilno in energijsko zadosten kljub temu, da nekdo ne je večerje.
Časovno omejen vnos hrane je postal popularen tudi zaradi tega, ker v prehranjevanje posameznika vnaša bolj discipliniran odnos do hrane in zato posamezniki laže nadzorujejo količino dnevnega vnosa hrane. Skratka, gre za neko vrsto »diete z vojaško disciplino: »zdaj lahko, potem pa ne«.
V medicini naj bi dodano vrednost tega pristopa predstavljali možni pozitivni zdravstveni učinki na obvladovanje debelosti in stanj, ki jih opredelimo v spekter presnovnega sindroma.
Pa so učinki teh prekinitev hranjenja res zdravi?
Po navadi v raziskavah vpliva intermitentnega stradanja omejijo vnos hrane na 6-8 ur podnevi, ostali čas pa preiskovanci ne jedo. Bolj kot količina energijskega vnosa in kvalitativna razporeditev hranil, je v ospredju omejeno časovno okno vnosa hrane in namen, da se zmanjšajo presnovni učinki hormona insulina. Izsledki teh znanstvenih raziskav, ki napeljujejo na omejen čas hranjenja, so zelo privlačni. Njihovi praktični primeri pa nekoliko manj. Še zlasti ga ne marajo mišice pri starejših. Zato danes nimamo znanstvenih dokazov, da so te prehranske strategije zdravstveno priporočljive za starejše. Kajti, kakorkoli že obračamo, pri vsaki izgubi telesne mase, ki je praviloma cilj tega načina prehranjevanja, bo propadlo tudi nekaj mišične mase. Zato morebiti velja tudi pri mlajših ob opisovanju ugodnih izsledkov izgube telesne mase po metodah intermitentnega stradanja ali časovno omejenega hranjenja, razmisliti o ljudskem reku, ki pravi, da »ni vse zlato kar se sveti«!
Vsakodnevni primer
Ne morem si kaj, da ne bi omenila, da smo zdravniki zelo pogosto neprostovoljno vklenjeni v časovna okna občasnega stradanja. Številni zaradi prezaposlenosti v ambulantah, kirurških dvoranah, na bolniških oddelkih velikokrat ne jedo ure in ure, ker pač ni časa! Da ne omenjam oddelkov za zdravljenje kovid-19, ko hranjenje onemogoča še skafander. Podobno se dogaja tudi drugim zdravstvenim delavcem. Ko nato doma poskrbijo za najnujnejše (recimo otroke), šele pridejo do hrane… Pa do sedaj nisem zasledila nobene raziskave, ki bi poudarjala zdravstvene prednosti »nerednega prehranjevanja v zdravstvu«! Prej nasprotno, zdravstveni delavci se z zdravjem ne morejo ravno pohvaliti! Neredko ravno časovno omejeno prehranjevanje pripomore k dislipidemijam in debelosti. Razlaga? Verjetno se ne držimo popolnoma natančno časovne omejitve vnosa hrane, da bi bila ta koristna…
Znanstvena sporočila
Vrnimo se na izsledke rezultatov občasnega stradanja: preprečevanje razvoja debelosti, zmanjšanje stopnje resnosti sladkorne bolezni tipa 2, manj dislipidemij in še kaj bi se našlo.
Ugodne učinke omejena časa vnosa hrane povezujejo tudi z cirkadianim ritmom in, kot že rečeno, zmanjšanim skupnim dnevnim izločanjem inzulina ob vnosu energijskih hranil, zlasti ogljikovih hidratov.
S staranjem je nevarnost, da naše telo »zavzame« maščevna masa in se razvije presnovni sindrom, vse večja. Vendar raziskav na mlajših ne moremo enostavno prenesti na starejše. S starostjo se namreč že po naravni poti zmanjšuje masa, moč in kvaliteta mišic. To vodi v izgubo mase skeletnih mišic, t. i. sarkopenijo, ki jo še dodatno zmanjšujeta neješčnost in prehranska krhkost v starosti. Več sedenja in manj telesne dejavnosti v starosti ob časovno neustreznem vnosu hranil še dodatno oslabi regeneracijo mišic. Zato potrebuje mišična masa s staranjem vedno bolj optimalno (fiziološko) prehransko podporo, kamor spada tudi časovno primeren vnos energije in posameznih hranil.
Pri starostnikih se tako začne izražati tisto, kar videvamo pri vrhunskih športnikih: vsako nenadzorovano stradanje izven fiziološke meje ima negativen vpliv na mišično maso. Zavedati se moramo, da je skeletna mišica ves čas presnovno aktivna, in ima centralno vlogo v energijski presnovi. Konstanta razgradnja (starih) beljakovin in izgradnja novih, sta močno prepleteni, za izgradnjo sta potrebna energija in gradniki (aminokisline). Če jih ob pravem času ni, torej v času, ko nekdo ne je, potekajo ti procesu »na rezervo« in manj učinkovito. Vnos beljakovin s hrano neposredno pospešuje izgradnjo telesnih beljakovin. Beljakovinska presnova občuti tudi relativno odsotnost hormona insulina, ki zavira razgradnjo beljakovinskih struktur, in pospešuje njihovo izgradnjo. Če smo v časovnem oknu ne-hranjenja telesno aktivni, se tako začnejo seštevati negativni učinki pomanjkanja vnosa energije in posameznih hranil, predvsem beljakovin. Pri starostnikih, ki imajo slabšo sposobnosti izgradnje mišic, bi morali biti beljakovinski vnosi količinsko in časovno optimalni.
Zato ni presenetljivo, da so metabolomske raziskave, v katerih so primerjali starejše z običajnim režimom prehranjevanja in vrstnike z omejenim časovnim režimom prehranjevanja, oboje z enakim energijsko/hranilnim vnosom, jasno prikazale, da so z leti oboji izgubili telesno maso, vendar tisti s časovno omejenim načinom hranjenja znatno več mišične mase. To pomeni, da sta časovno omejen čas vnosa hrane in pomanjkanje beljakovin takrat, ko bi jih aktivna mišica potrebovala, za mišice neugodna ter vodita v sarkopenijo. Sarkopenija pa enostavno pomeni manj zdravja!
Da bomo lahko za zdravje »uporabno« razjasnili učinke časovno omejenega vnosa hrane in občasnega stradanja, so potrebne nadaljnje raziskave. Ob tem pa se znova postavlja vprašanje, zakaj posameznik ne je ustrezne količine in vrste hrane takrat, ko jo potrebuje glede na svoje presnovne značilnosti, in potrebe ob telesni dejavnosti. Hranjenje, ki je usklajeno s potrebami presnove in s telesno dejavnostjo, je ključno za regulacijo presnove in za vzdrževane zdravja telesa in duha!
